Jedro

Če delavec po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas želi nadaljevati z delom, mora biti iz ravnanja delodajalca nedvomno razvidno, da mu tega ne preprečuje, sicer ne pride do transformacije pogodbe v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Ker se je tožena stranka sklicevala na razlog začasno povečanega obsega dela, ki ni bil podan, saj se je takšen obseg dela pojavljal redno dvakrat letno, pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni bila sklenjena zakonito in je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas in toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna ponuditi v podpis ustrezno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter mu od 27. 10. 2005 dalje do ponovne zaposlitve pri toženi stranki obračunati plačo, določeno z zadnjo pogodbo o zaposlitvi, to je 648,83 EUR (155.486,00 SIT) bruto, zmanjšano za eventualne prejemke v času od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, obračunati druge prejemke, ki bi jih tožnik dobil, v kolikor bi delal, od plače in drugih prejemkov obračunati in odvesti ustrezne dajatve pristojnim organom in institucijam ter izplačati neto plačo (razliko v plači) oziroma neto prejemke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega neto zneska dalje do plačila. Kar tožnik zahteva več oziroma drugače je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 529,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov predvsem pa iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, kakor tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka, predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno njeno razveljavitev, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša stroške pritožbe. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo priče V.Š.. Meni, da so zaključki sodišča, da je dejansko stanje razčiščeno, neutemeljeni in so razlogi sodbe v tem delu sami s seboj v nasprotju. Po določbah ZPP je namreč dejstva mogoče dokazovati z različnimi dokaznimi sredstvi, pri čemer je tožena stranka v dokaz zlasti ustno sklenjenih dogovorov z njenimi poslovnimi partnerji predlagala zaslišanje priče V.G., ki ga je sodišče kot nepotrebnega opustilo, čeprav gre v zvezi s tem za ključno pričo. Iz pogodbe o zaposlitvi s tožnikom izhaja, da je bil razlog za njeno sklenitev začasno povečan obseg dela in sicer nudenje pomoči povezani družbi, pri čemer je tožena stranka to v postopku zatrjevala in v zvezi s tem predlagala izvedbo dokazov. Meni, da ni pomembno, ali se delavca za določen čas zaposli za delo na področju dejavnosti, ki neposredno predstavlja povečan obseg dela, ali pa za delo na področju, kjer se posledično zaradi omejenega obsega določenega profila delavcev pojavlja začasna potreba po delavcih (saj se je v konkretnem primeru neposredna pomoč odvisni družbi nudila zlasti z izkušenimi vozniki, novi pa so zapolnili primanjkljaj voznikov na področju drugih prevozov). Opozarja, da pomoč novoustanovljenemu podjetju nikakor ne more predstavljati normalnih občasnih oscilacij in da to nima zveze z naročili poslovnih partnerjev, kot napačno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Največkrat gre za vnaprej nepredvidljive poslovne dogodke. Navaja, da je sicer večina njenih delavcev zaposlenih za nedoločen čas, sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pa se poslužuje le v primerih, ko drugačen način zaposlovanja iz poslovnih razlogov ni smiseln. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča, da se je pri toženi stranki krčilo zgolj število zaposlenih voznikov za nedoločen čas. Ugotavlja, da sodišče ne razume vsebine, obsega in kompleksnosti poslovanja družbe, kakršna je tožena stranka. Meni, da bi bil za poslovanje delodajalca prevelik riziko, da mu ne bi uspelo dokazati vsebine vseh drugih poslovnih dogodkov, ki bi eventualno lahko vplivali na strukturo zaposlenih, zaradi česar bi delodajalec nosil zlasti finančne posledice tovrstne nezmožnosti. Glede drugega razloga za transformacijo delovnega razmerja navaja, da je tožena stranka storila vse, da bi tožniku omogočila prenehanje delovnega razmerja ob poteku pogodbe o zaposlitvi in mu tudi prepovedala nadaljnjo vožnjo, pri čemer iz tožnikovega ravnanja izhaja, da je bilo premišljeno in načrtovano v cilju prekoračitve datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa predlaganih dokazov ni izvedlo. Meni, da je namen določbe 54. člena ZDR v vzpostavitvi pravne domneve pogodbene volje strank. Navaja še, da je naložitev dela delavcu vse do konca pogodbenega razmerja delodajalčeva pravica, da je opravljanje prevozov po področjih različnih držav osnovna dejavnost tožene stranke, da je bil tožnikov povratek natančno načrtovan in da tudi ni bilo nobenih resnih ovir za prekoračitev predvidenega povratka. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 74/2006. Glede nove pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bila tožniku ponujena, pa navaja, da je tožnik niti ni izkazal, niti ni predmet tega spora, saj je sporna le zakonitost že sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Dodaja, da je razumljivo, da bi tožena stranka ravnala drugače v primeru sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tožnikom tudi po 26. 10. 2005. Pritožba ni utemeljena.

Ker iz pritožbe ni jasno razvidno, v katerem delu se sodba izpodbija, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) sodbo preizkusilo v tistem delu, v katerem tožena stranka v sporu ni uspela, to pa je v njenem ugodilnem delu (1. točka in prvi odstavek 2. točke izreka izpodbijane sodbe). Preizkusilo jo je v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo zgolj pavšalno uveljavljane bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To bistveno kršitev tožena stranka uveljavlja v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne more biti bistvena kršitev postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

V skladu z 52. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas le izjemoma in sicer če so podani v tej določbi našteti razlogi. Eden od razlogov je tudi začasno povečan obseg dela. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se po določbi 54. člena ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka s tožnikom zaporedoma sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto voznik tovornega vozila (priloge A1 do A3) in sicer iz enakega razloga začasno povečanega obsega dela. Zadnja pogodba o zaposlitvi se je tožniku iztekla 26. 10. 2005, tožnik pa se je zaradi nepredvidljivih dogodkov (utrujenost, slabo počutje tožnika) vrnil z vozilom v Slovenijo naslednji dan (27. 10. 2005), ko bi že moral prenehati opravljati delo pri toženi stranki, čeprav je bil povratek v Ljubljano predviden dne 26. 10. 2005. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je tožena stranka s tem, da ga je poslala na tako dolgo pot, tožniku omogočila (čeprav tega morda ni hotela), da je zanjo opravljal delo še po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar je šteti, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi sklenil za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja, saj je bila tožnikova zamuda pri povratku v Slovenijo očitno posledica izrednega dogodka (tožnik se je zaradi vožnje z ladjo slabo počutil). Poleg tega je tožnikovo delo dne 27. 10. 2005 pomenilo zgolj dokončanje začete vožnje, za katero je bilo predvideno, da se bo zaključila še v času veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožena stranka tožniku naproti poslala tudi nadomestnega šoferja, ki bi sporno vožnjo dokončal namesto njega. Vse te okoliščine kažejo na to, da je tožena stranka nadaljevanju delovnega razmerja s tožnikom po koncu veljavnosti njegove pogodbe o zaposlitvi nasprotovala in ga je imela namen pravočasno zaključiti, vendar so ji izredni dogodki to preprečili. Pomembno pa je tudi dejstvo, da je tožnik dan po izteku pogodbe o zaposlitvi zgolj dokončal že začet posel pri toženi stranki.

Za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za preoblikovanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je bistvena okoliščina, ali je delavec "ostal na delu" tudi po poteku določenega časa. Pogodba o zaposlitvi je dvostranski pravni posel med delavcem in delodajalcem. Zato tudi v primeru iz 54. člena ZDR ne more nastati zgolj na podlagi enostranske volje delavca. Če delavec po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas želi nadaljevati z delom, mora biti iz ravnanja delodajalca nedvomno razvidno, da mu tega ne preprečuje, da lahko govorimo o preoblikovanju v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz ravnanja delodajalca bi moralo biti razvidno, da je tudi njegova volja za nadaljnji obstoj delovnega razmerja. En dan dela več sam po sebi ne pomeni, da je delavec "ostal na delu", temveč morajo obstajati dodatne okoliščine, ki kažejo na delodajalčev pristanek v to oziroma na njegovo pasivnost v zvezi s tem. Kolikor tudi dan po izteku pogodbe delavec želi delati, ali ta dan celo dela, tega ni mogoče šteti kot nadaljevanje delovnega razmerja, če pristanka delodajalca s tem v zvezi ni (podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 74/2006 in v sklepu opr. št. VIII Ips 233/2001). Četudi je tožena stranka v resnici tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kar pa tožnik razen lastnih navedb v resnici ni izkazal, bi to kazalo zgolj na začasno potrebo po tožnikovem delu pri toženi stranki in na njeno soglasje k delovnemu razmerju za določen čas. Ker se tožnik s tem ni strinjal, je njeno nasprotovanje opravljanju dela s strani tožnika po izteku veljavne pogodbe o zaposlitvi upravičeno. Pritožba zato utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava s tem v zvezi.

Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je zaposlitev tožnika za določen čas v neposredni zvezi z začasno povečanim obsegom dela zaradi nudenja in opravljanja storitev za drugo družbo in da tudi ni šlo za izjemno povečan obseg dela. Z razlogi sodbe v zvezi s tem se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja, dodaja pa, da je tožena stranka kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom navajala pridobitev posla opravljanja prevozniških storitev za družbo D. (v 100 % lastništvu R.), pri čemer je bila s strani X izbrana za opravljanje tega posla. V nadaljevanju pa se je dogovorila, da bo posel opravljala prav v ta namen ustanovljena njena hčerinska družba Y. Pomoč pri zagonu poslovanja te novoustanovljene družbe pa naj bi bil razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas z novimi delavci med drugim tudi s tožnikom. Povedano kaže na to, da je tožena stranka del svoje dejavnosti s pravnim poslom prenesla na hčerinsko podjetje, kar pomeni, da bi morala ob pravilnem upoštevanju delovnopravne zakonodaje na svoje hčerinsko podjetje prenesti tudi delavce, ki so ta del njene dejavnosti pri njej opravljali (73. člen ZDR). Navajanje razloga pomoči ob zagonu hčerinskega podjetja kot razloga za povečan obseg dela in s tem razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas s svojimi delavci zato kaže na to, da je tožena stranka na ta način poskušala obiti kogentne določbe delovnopravne zakonodaje v zvezi s spremembo delodajalca. Pogodbe o zaposlitvi pa je sklenila za določen čas kljub temu, da je obstajala permanentna potreba po tem delu - najprej pri toženi stranki, s prenosom tega posla na hčerinsko podjetje pa pri tem delodajalcu.

Poleg tega pa tožena stranka še v sami pritožbi priznava, da zaposlitev tožnika za določen čas ni v neposredni zvezi z začasno povečanim obsegom dela zaradi nudenja in opravljanja storitev za drugo družbo, saj naj bi se v konkretnem primeru neposredna pomoč odvisni družbi nudila z drugimi vozniki, novi vozniki (torej tudi tožnik) pa so opravljali ostale "redne" posle tožene stranke. S tem v zvezi zmotno meni, da ni pomembno, ali se delavca za določen čas zaposli za delo na področju dejavnosti, ki neposredno predstavlja povečan obseg dela. Neposredna povezanost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas z razlogom, za katerega je sklenjena, je namreč bistvena, saj je le tako možno delavcu zagotoviti ustrezno možnost preizkusa zakonitosti pogodbe o zaposlitvi ter časovne predvidljivosti obstoja potrebe po njegovem delu pri delodajalcu. Tožena stranka pa tožnika ob zaposlitvi niti ni seznanila, kakšna je povezava med razlogom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in časovno omejitvijo delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da ne gre za začasno povečan obseg dela, saj se ta glede na izpoved priče V.Š. (direktorja pravne službe tožene stranke) pri toženi stranki pojavlja redno dvakrat na leto, zato bi morala tožena stranka to vnaprej predvideti v okviru svojega zaposlovanja. Da gre za take dejavnike, na katere mora tudi po oceni pritožbenega sodišča delodajalec računati v okviru splošnih tveganj v zvezi s poslovanjem podjetja, ne pa svojega rizika poslovanja prenašati na delavce, posredno priznava tudi tožena stranka v svojih vlogah, v katerih navaja, da se je sproti glede na obseg poslov odločala, ali bo pogodbe o zaposlitvi delavcem podaljšala, ali ne in da je zaradi pomanjkanja ponudbe delavcev na trgu dela "zaposlovala" delavce preko agencije. Pa tudi v sami pritožbi, ko navaja, da bi nemožnost dokazovanja vsebine raznih poslovnih dogodkov, ki vplivajo na strukturo zaposlenih, predstavljalo za delodajalca prevelik riziko.

Ker že iz samih navedb tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tudi ni bilo potrebe po zaslišanju priče V.G., ki bi te navedbe potrdila. Glede na vse povedano je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni izkazala, zaradi česar se šteje, da je tožnik z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in je utemeljeno ugodilo tožnikovim reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom. Napačna uporaba materialnega prava sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik opravljal delo pri toženi stranki tudi dan po poteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zato ni vplivala na pravilnost in zakonitost razsodbe.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb (zlasti glede gibanja števila zaposlenih voznikov, sklenitvijo ustnih dogovorov s poslovnimi partnerji itd.) ni opredeljevalo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sama.