Jedro

Tožnica je v tožbi zahtevala obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka).

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodIšče je s sklepom zavrglo tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva odpravo odločb št. ... z dne 27. 8. 2012 in št. ... z dne 13. 12. 2012 ter, da tožniku izplača vse odvzete zneske mesečnih pokojnin v višini 250,00 EUR od junija 2012 do začetka izplačevanja polne nezmanjšane pokojnine (I. točka izreka) in zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan tožniku izplačati zakonske zamudne obresti v skladu z določbami 2. in 4. odstavka 276. člena ZPIZ-1 (II. točka izreka). Glede zavrnilnega dela odločitve je prvostopenjsko sodišče štelo, da je toženec ob uskladitvi zneskov pokojnin ravnal skladno z določbami Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami - v nadaljevanju: ZUJF), ki je bil v tistem času veljaven zakon, in tako ni mogoče ugotoviti znakov protipravnega ravnanja, ki bi se kazalo v tem, da toženec ni izpolnil zapadle obveznosti ter tako ni izpolnjena predpostavka za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti po 378. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - v nadaljevanju: OZ). Zakon o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013 - v nadaljevanju: ZOPRZUJF) je v 2. členu določil način izplačila razlik med zneski pokojnine, ki bi uživalcem pokojnin pripadali za posamezni znesek brez uskladitve po ZUJF in zneski pokojnin, usklajenih po ZUJF. Obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti ZOPRZUJF ni določil, saj je v 3. odstavku 3. člena bilo izrecno določeno, da Republika Slovenija potrebna sredstva za izplačilo razlik iz 1. in 2. odstavka tega člena - torej brez obresti - zagotovi iz državnega proračuna.

2. Zoper odločitev v II. točki izreka (sodbo) se pritožuje tožnik in navaja, da je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) specialni zakon, ki je veljal pred veljavo 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF, prav tako je veljala določba 1. odstavka 378. člena OZ. ZUJF ali kakršenkoli drugi zakon ni eksplicitno derogiral ne določbe 1. člena ne določbe 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 in ne določbe 1. odstavka 378. člena OZ.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Spor v predmetni zadevi se v bistvu nanaša na to, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o tem, ali tožniku pripadajo zamudne obresti zaradi ravnanja toženke, ko mu je na podlagi 2. do 4. odstavka 143. člena ZUJF, znižala pokojnino za 250,00 EUR mesečno, od 1. junija 2012 do 23. marca 2013, ko mu je s pravnomočno odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013 ponovno določila, da starostna pokojnina od 23. 3. 2013 znaša 1.102,57 EUR na mesec. V tem obdobju nastalo razliko je toženka izplačala v skladu z določili ZOPRZUJF-a in sicer tako, da je 20 % nastale razlike v višini 485,61 EUR izplačala z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, ostalo pripadajočo razliko v znesku 1.942,84 EUR pa skupaj z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. 6. 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF so vplivali na tiste pokojninske prejemke, ki so bili višji od 622,00 EUR in za plačilo katerih Republika Slovenija v skladu s 1. odstavkom 232. člena ZPIZ-1 zagotavlja sredstva iz državnega proračuna, ker so bile pravice priznane ali odmerjene kot posebni pogoji. Znižanje je, po podatkih toženke, prizadelo 28.523 upravičencev, ki so prejemali pokojnino v znesku nad 622,00 EUR.

7. Po sprejetju ZUJF je toženec zavarovancem izdal dopise, s katerimi jih je obvestil, koliko se jim zniža pokojnina od meseca junija 2012 dalje. Glede navedenega dopisa je Ustavno sodišče RS v obrazložitvi sklepa pod. št. U-I-162/2012 z dne 12. 7. 2012 navedlo, da mora odločanje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pokojnine in njeni odmeri biti odločeno v predpisanem postopku z upravno odločbo. Toženec je nato izdal ugotovitvene odločbe, s katerimi je odločil, koliko znaša od 1. 6. 2012 pokojninska dajatev. Takšna odločba je bila izdana tudi tožniku dne 27. 8. 2012, potrjena z dokončno odločbo z dne 13. 12. 2012. 8. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF. Toženki je naložilo naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila odmerjena pokojnina na podlagi razveljavljenih določb, izda nove odločbe o odmeri pokojnine, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Pri tem je Ustavno sodišče RS navedlo, da tako opredeljeni način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledic razveljavljene ureditve za nazaj.

9. Zakonodajalec je na podlagi navedenega sprejel ZOPRZUJF, s katerim je določil način odprave posledic razveljavitve navedenih določb ter roke in način poračuna razlike in zavod zadolžil, da uživalcem izda odločbe najpozneje do konca junija 2013. Tožniku je toženka 24. 6. 2013 izdala odločbo, s katero je odločila glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF-a. 10. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče glede odločitve, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti tožniku. ZOPRZUJF je zelo konkreten specialni predpis, ki je nastal v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013. Ustavno sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da lahko zakonodajalec za nazaj zakonsko uredi opravo posledic razveljavitve ureditve razveljavljenih določb 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF. Z ZOPRZUJF-om je zakonodajalec rešil tudi vprašanje obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. To vprašanje je rešil na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06 - ZPIZVZ-A). Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi. Pritožbeno sodišče meni, da je navedeno potrebno uporabiti tudi v tem primeru in tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče v danem primeru uporabiti določila 276. člena ZPIZ-1 in 378. člena OZ, saj gre pri ZOPRZUJF-u za specialni predpis, ki na drugačen način rešuje vprašanje neizplačanih zneskov pokojnin skupaj z zamudnimi obrestmi za čisto poseben primer, ki se obravnava v tej zadevi.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.