Jedro

Pravno podlago zahtevku predstavlja 147. člen OZ, po katerem delodajalec odgovarja za škodo, ki jo je pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi povzročil njegov delavec, razen če dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal, kot je treba. Med pravdnima strankama ni sporno, da je delavka toženke nepooblaščeno vpogledala v tožničin račun, s tem kršila bančno tajnost in tajnost tožničinih osebnih podatkov, zato je odgovornost toženke za njeno ravnanje podana.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da nepooblaščen vpogled v podatke osebnega računa ne predstavlja posega v pravico do zasebnosti kot ene izmed osebnostnih pravic, ki jih varuje Ustava RS v 35. členu. Pri zasebnosti gre za možnost posameznika, da zadrži informacije o sebi pred drugimi in da sam izbira, komu jih bo sporočil. To nedvomno velja tudi za podatke bančnega računa, ki kažejo na njegovo ekonomsko identiteto. Nepooblaščen vdor v takšne podatke zato predstavlja namerno poseganje v zasebno sfero, ki je pravno varovana in ki v primeru nastanka škodljivih posledic omogoča dosojo odškodnine za nepremoženjsko škodo po določilu 179. člena OZ.

Dokaz z izvedencem ni potreben, kadar lahko sodišče na podlagi splošno znanih okoliščin in drugih dokazov samo odloči o stopnji prestanih duševnih bolečin. Ker je v konkretnem primeru bistvena prav intimna prizadetost tožnice in njeno dojemanje škodnega dogodka, se je sodišče o obstoju pravno priznane škode lahko prepričalo že na podlagi njenega zaslišanja. Ob tem je tožnici sledilo, da so duševne bolečine dosegle prag intenzivnosti, ki omogoča prisojo denarne odškodnine, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Če tožnice ne bi vznemirjalo, da si nekdo nepooblaščeno ogleduje njene podatke na osebnem računu, se o tem ne bi pozanimala pri banki in ne bi zahtevala preverjanja kršitve bančne tajnosti. Da so bile duševne bolečine intenzivne, pa kaže tudi njena izpoved o izgubi zaupanja v varnost podatkov, o strahu, komu bodo posredovani, kako bo to vplivalo na preživetje družine, pa tudi izpoved, da si je težave blažila z jemanjem zdravil alternativne medicine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka tako spremeni, da zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine tečejo od 29. 9. 2017 dalje, v preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka tožnici kot odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo dolžna plačati 2.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2017 dalje ter ji povrniti 1.005,40 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da jo pritožbeno sodišče spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z ugotovljenim dejanskim stanjem, graja dokazno oceno priče N. N. ter ocenjuje, da tožnica ni izkazala, da bi bančna uslužbenka podatke o stanju na računu posredovala M. M., pa tudi ne trditev, da se po vpogledu v njeno stanje na računu z bivšim možem ni bilo več mogoče dogovoriti o plačilu preživnine. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi tožnice, po drugi strani pa je brez argumentiranih razlogov izpoved priče N. N. ocenilo kot neverodostojno. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je presojo duševne prizadetosti oprlo na tožničino izpoved in ne na trditveno podlago, je kršilo razpravno načelo. V postopku tudi ni angažiralo izvedenca kliničnega psihologa, čeprav samo nima znanja za ocenjevanje, ali je škodni dogodek pri tožnici porušil duševno ravnovesje in ali je trpela pravno priznane duševne bolečine. Kot izhaja iz sodne prakse, se odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice prizna le izjemoma. Tožnica ni izkazala intenzivnih duševnih bolečin, ki bi se odrazile v okolju, kjer živi in dela, in bi dosegle stopnjo, ki bi utemeljevala prisojo denarne odškodnine. Zgolj njena subjektivna izpoved za izkaz škode ne zadostuje. Iz razlogov sodbe tudi ne izhaja obstoj vzročne zveze, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nejasni so razlogi glede dolžnosti toženke, da tožnico obvešča o sprejetih ukrepih. Ker v konkretnem primeru njena odgovornost izhaja iz odgovornosti delodajalca za ravnanje delavca in je odvisna od kršitve delavca, je nepomembno, kakšne mehanizme ima za varstvo pred nepooblaščenimi vpogledi. Sodišče je prezrlo toženkine trditve, da nepooblaščen vpogled v podatke osebnega računa ne pomeni posega v pravico do zasebnosti, saj ne gre za intimno področje iz posameznikovega osebnega življenja, kar izhaja iz odločbe VSL II Cp 328/2010. Napačna je odločitev o teku zamudnih obrestih, ker je toženka zahtevek prejela šele 13. 9. 2021, o čemer je predložila ustrezno dokazilo.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica v obravnavani zadevi zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do zasebnosti, ker je delavka toženke neupravičeno vpogledala v njen osebni račun. Pravno podlago zahtevku predstavlja 147. člen OZ, po katerem delodajalec odgovarja za škodo, ki jo je pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi povzročil njegov delavec, razen če dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal, kot je treba. Med pravdnima strankama ni sporno, da je delavka toženke nepooblaščeno vpogledala v tožničin račun, s tem kršila bančno tajnost in tajnost tožničinih osebnih podatkov, zato je odgovornost toženke za njeno ravnanje podana.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da nepooblaščen vpogled v podatke osebnega računa ne predstavlja posega v pravico do zasebnosti kot ene izmed osebnostnih pravic, ki jih varuje Ustava RS v 35. členu. Pri zasebnosti gre za možnost posameznika, da zadrži informacije o sebi pred drugimi in da sam izbira, komu jih bo sporočil. To nedvomno velja tudi za podatke bančnega računa, ki kažejo na njegovo ekonomsko identiteto. Nepooblaščen vdor v takšne podatke zato predstavlja namerno poseganje v zasebno sfero, ki je pravno varovana in ki v primeru nastanka škodljivih posledic omogoča dosojo odškodnine za nepremoženjsko škodo po določilu 179. člena OZ1. 7. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je toženkina zaposlena N. N. videla tožničino stanje na bančnem računu in podatke posredovala M. M. Ob tem ni bistveno, ali je bila takrat s slednjim že v partnerski zvezi ali pa je bil njun odnos le prijateljski, pomembno je, da je v tajne podatke nepooblaščeno vstopila (na njegov predlog). Neprepričljivo je pritožbeno stališče, da si podatkov ni ogledala in jih ni posredovala naprej, saj sicer tožnica kršitve ne bi zaznala in se o njej ne bi pozanimala. Dokazna ocena sodišča, ki je trditev, da je tožničin bivši mož vedel za prilive na njenem računu, ob dejansko ugotovljenem nepooblaščenem vstopu v podatke s strani njegove prijateljice, povezalo z ravnanjem toženkine zaposlene in posredovanje informacij ocenilo kot verjetno in logično, je zato prepričljiva in življenjska ter je pavšalna pritožbena graja ne omaje. Čeprav je dokazna ocena skopa, tudi ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pritožba sodbi neutemeljeno očita.

8. Ne drži, da bi sodišče o nepremoženjski škodi odločalo brez trditvene podlage. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da se je počutila razžaljeno, prizadeto, strah jo je bilo, da so njeni podatki nezaščiteni in da bo do kršitev še prihajalo, ponoči ni mogla spati, prebujala se je, doživljala je sram, začela se je zapirati vase, v vse je dvomila, čutila je nezaupanje, postala je nervozna in konfliktna, dalj časa je jemala naravne pripomočke za pomiritev in spanje. Navedla je, da je bilo s posegom porušeno njeno duševno ravnovesje in da je čutila duševne bolečine. S tem, ko je tožnica te trditve ob zaslišanju konkretizirala, jih je le dokazno podkrepila ter utemeljila vzročno zvezo med škodnim ravnanjem in nastalo škodo, ne pa dopolnjevala neobstoječe trditvene podlage.

9. Tožnica je ob zaslišanju potrdila obstoj dušenih bolečin, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine. V zvezi z njihovo intenzivnostjo je predlagala izvedbo dokaza s sodnim izvedencem klinične psihologije, ki pa ga sodišče ni izvedlo, ker je ocenilo, da je tožnica obstoj pravno priznane škode izkazala že z lastno izpovedjo. Toženka postavitve izvedenca ni predlagala, zato v pritožbi ne more uspeti s pritožbeno grajo neizvedbe dokaznega predloga tožnice. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim, da dokaz z izvedencem ni potreben, kadar lahko sodišče na podlagi splošno znanih okoliščin in drugih dokazov samo odloči o stopnji prestanih duševnih bolečin2. Ker je v konkretnem primeru bistvena prav intimna prizadetost tožnice in njeno dojemanje škodnega dogodka, se je sodišče o obstoju pravno priznane škode lahko prepričalo že na podlagi njenega zaslišanja. Ob tem je tožnici sledilo, da so duševne bolečine dosegle prag intenzivnosti, ki omogoča prisojo denarne odškodnine, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Če tožnice ne bi vznemirjalo, da si nekdo nepooblaščeno ogleduje njene podatke na osebnem računu, se o tem ne bi pozanimala pri banki in ne bi zahtevala preverjanja kršitve bančne tajnosti. Da so bile duševne bolečine intenzivne, pa kaže tudi njena izpoved o izgubi zaupanja v varnost podatkov, o strahu, komu bodo posredovani, kako bo to vplivalo na preživetje družine, pa tudi izpoved, da si je težave blažila z jemanjem zdravil alternativne medicine.

10. Pritožba ne graja višine dosojene odškodnine3, ki v času odločanja sodišča prve stopnje znaša 1,7 povprečne plače. Ker s tem po višini ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v primerih kršitve osebnostnih pravic, pritožbeno sodišče v njeno odmero po uradni dolžnosti ni posegalo.

11. Toženka je v postopku izkazala, da je zahtevo tožnice za izpolnitev obveznosti prejela 13. 9. 2017, zato je utemeljen njen pritožbeni očitek, da obresti ne tečejo od 27. 9. 2017, temveč od 29. 9. 2017, ko je iztekel 15 dnevni izpolnitveni rok.

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo glede teka zamudnih obresti, kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (358. in 353. člen ZPP).

13. Toženka je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo, razen v zanemarljivem delu glede stranske terjatve, ni uspela (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Sodišče je tožnici priznalo 375 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR ter povišanju za 2 % materialne stroške in DDV znaša 279,99 EUR. Te stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Toženka se v pritožbi sklicuje na razloge iz odločbe VSL II Cp 328/2010, ki ne obravnava povsem primerljive situacije. Tam namreč ni šlo za vpogled v podatke na osebnem računu, temveč za objavo podatkov pogodbe o dohodkih, plači, udeležbi na dobičku ter managerski pogodbi v družbi, kjer je bil delno prisoten državni kapital. Poleg tega pritožbeno sodišče ni vezano na stališče drugega senata in v konkretni zadevi ocenjuje, da poseg toženkine zaposlene predstavlja vdor v intimno sfero posameznika, ki jo želi in ima pravico imeti skrito tako pred javnostjo kot drugimi posamezniki. 2 Kršitev pravic osebnosti predpostavlja obstoj škode na podlagi duševnega funkcioniranja, ki jo je v običajnih okoliščinah mogoče oceniti brez izvedenskih mnenj. Postavitev izvedenca bi bila potrebna, če bi iz trditev izhajalo, da je škoda presegla običajno pričakovano trpljenje in prerasla v okvaro zdravja (primerjaj VSRS v II Ips 148/2007). 3 Zatrjuje le, da tožnica ni utrpela pravno priznane škode.