Jedro

Postopanje sodišča, ki je tožnike pozvalo na odpravo pomanjkljivosti v okviru materialno prrocesnega vodstva, je bilo pravno napačno. Če je namreč sodišče štelo, da je treba za vsako od oblik nepremoženjkske škode določno navesti višino vtoževane odškodnine, je v takem primeru vloga nerazumljiva, sodišče jo mora v smislu 108. člena ZPP vrniti tožnikom v popravo z opozorilom, da bo tožba v tem obsegu zavržena, če ne bo ustrezno dopolnjena.

Izrek

I. Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se sodba v delu, kolikor ni ugodeno tožbenemu zahtevku prvega tožnika za solidarno plačilo zneska 5.531,23 EUR tudi zoper drugega toženca, kolikor ni ugodeno tožbenemu zahtevku drugega tožnika za solidarno plačilo zneska 4.000,00 EUR tudi zoper drugega in tretjega toženca in kolikor ni ugodeno tožbenemu zahtevku tretjega tožnika za solidarno plačilo zneska 4.500,00 EUR tudi zoper tretjega toženca (delna zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka) in v odločbi o stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer se pritožba tožnikov kot neutemeljena zavrne, pritožba prvega toženca pa v celoti ter v preostalem izpodbijanem a nerazveljavljenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožnikov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali, da vsi trije toženci solidarno vsakemu tožniku plačajo odškodnino in sicer prvemu tožniku 84.431,23 EUR z obrestmi, drugemu tožniku 38.000,00 EUR z obrestmi in tretjemu tožniku 111.210,48 EUR z obrestmi. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je bil postavljen kot podrejeni, ko so tožniki zahtevali, da posamičnemu tožniku plača odškodnino tisti toženec, ki je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega v zvezi z dejanji, uperjenimi zoper posamičnega tožnika, zaradi kaznivega dejanja poskusa uboja. Zato je naložilo prvemu in tretjemu tožencu, da prvemu tožniku plačata 5.531,23 EUR odškodnine, prvemu tožencu, da plača drugemu tožniku 4.000,00 EUR odškodnine ter prvemu in drugemu tožencu, da plačata tretjemu tožniku 4.500,00 EUR odškodnine. Tožencem je naložilo, da tožnikom plačajo 4.018,81 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Tako je razsodilo, ker je ugotovilo, da so bili toženci s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 115/2006 z dne 19.6.2009 spoznani za krive, ker so okrog 20.00 ure dne 18.3.2006 v Izoli poskušali vzeti življenje: 1. S. R. in E. R. S. M-ju., s tem, da ga je E. R. z nožem od zadaj po enkrat zabodel v vrat in levo ramo, S. R. pa ga je tudi od zadaj z nožem zabodel trikrat v vrat in po enkrat v zatilje ter v levo stran prsnega koša. 2. S. R. F. M-ju. s tem, da ga je z nožem zabodel v levo stran trebuha, 3. S. R. in A. R. Š. A-ju. s tem, da je S. R. od zadaj dvakrat zabodel z nožem Š. A. nad levo lopatico, enkrat pod desno lopatico in enkrat v predel križnice, A. R. pa z nožem po enkrat zabodel Š. A. v spodnji del leve strani prsnega koša in v levo stegno, pri čemer so kazniva dejanja ostala pri poskusu. S tem so storili: obd. S. R. tri kazniva dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ, od česar dve še v sostorilstvu po 25. členu KZ; obd. E. R. poskus kaznivega dejanja umora v sostorilstvu po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom. 22. člena KZ in 25. členom KZ ter obd. A. R. poskus kaznivega dejanja umora v sostorilstvu po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 22. in 25. člena KZ. Zaključilo je, da so za to, saj je sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo, toženci v celoti odgovorni za nastalo škodo ter ob tem ocenilo, da ugovor tožencev, da je podana soodgovornost tožnikov, ni utemeljen.

3. Primarni tožbeni zahtevek tožnikov, da jim toženci skupaj povrnejo škodo solidarno, je ocenilo kot neutemeljen, saj je iz izreka kazenske sodbe jasno, kdo od tožencev je zadal vbodnine katerem od tožnikov. Zato je ugodilo podrejenemu zahtevku glede temelja v celoti, glede višine pa delno. Glede duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti je ugotovilo, ko je ocenilo mnenje izvedenke medicinske stroke, ki ga je v celoti sprejelo, da življenjske aktivnosti niso trajno zmanjšane in skaženost tudi ni podana do take mere, da bi opravičevala prisojo odškodnine. Ob tem je tožnikom še očitalo, da kljub opozorilu sodišča niso glede navedenih odškodninskih postavk razmejili zahtevka in niti ni jasno, koliko zahtevajo za katero od teh dveh oblik škode. Ugotovilo je, katere telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je utrpel posamezni tožnik, okoliščine v zvezi s pretrpljenim primarnim in sekundarnim strahom ter za ti obliki škode prisodilo tožnikom odškodnino. Prvemu tožniku je prisodilo tudi odškodnino zaradi stroškov, ki jih je imel v zvezi z zdravljenjem. Zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki jo je uveljavljal drugi tožnik, ker je družba H. d.o.o., katere edini družbenik je, zaradi tožnikovih poškodb in poškodb drugih delavcev (ostala dva tožnika) iz škodnega dogodka utrpela škodo, je zavrnilo in pojasnilo, da ima pravna oseba lastno identiteto in je pri tem nepomembno, da je tožnik edini družbenik. Zato ni aktivno legitimiran.

4. Zoper sodbo so se pritožili tožniki in prvi toženec.

5. Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z navodilom, da tožečo stranko v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pozove na dopolnitev oziroma popravo tožbe, v delu, ko ni ugodeno primarnemu zahtevku pa spremembo sodbe tako, da se primarnemu tožbenemu zahtevku tožnikov, s katerim zahtevajo, da se naloži tožencem solidarno plačilo odškodnine, ugodi. V delu, ko se odločitev nanaša na višino nepremoženjske škode predlagajo, da se prisodi višja odškodnina. Pravno zmoten je tudi zaključek, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje premoženjske škode v obliki izgubljenega dobička.

6. Zaključek sodišča, da za povrnitev škode niso solidarno odgovorni vsi trije toženci skupaj, je materialnopravno zmoten. Po prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj (tj. v sostorilstvu) odgovarjajo vsi sostorilci solidarno. Po drugem odstavku pa odgovarjajo solidarno s storilcem tudi njegovi napeljevalci, pomagači in tisti, ki so pomagali, da se storilec ne bi odkril. Odgovarjajo torej tudi osebe, ki so k nastanku škode prispevale zgolj posredno kot napeljevalci, pomagači ali prikrivalci in niso udeležene v neposrednem škodnem dogodku. Tožniki pa so že v tožbi zatrjevali, da so bili skupaj udeleženi v pretepu, v katerem so toženci skupaj sodelovali in jih skušali umoriti, to izhaja iz prostorskega in časovnega vidika ravnanj tožencev. Povod za napad tožencev je sorodstvena povezava, kar ni upoštevano, ni upoštevano tudi, da škodnega dogodka ne predstavljajo zgolj posamezni ubodi in udarci, pač pa prostorska in časovna celota ravnanj, saj so toženci tožnike napadli skupaj in si med dogodkom medsebojno pomagali, kot izhaja tudi iz zaslišanja H. in tožnikov in tudi izjave Š. A. in kazenskega postopka. Napad se je tudi zaradi pomoči prvega in tretjega tožnika drugemu tožniku prelevil v konfrontacijo mož na moža. Kazenska odgovornost je tudi po naravi stvari drugačna od odškodninske odgovornosti in je tudi sam prag za ugotovitev kazenske odgovornosti bistveno višji od praga za ugotovitev civilne odgovornosti. Pravdno sodišče je po 14. členu ZPP vezano le na obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Toženec je bil pred škodnim dogodkom sam v lokalu s prvim tožnikom in drugim tožnikom, poiskal si je pomoč dveh sinov, šlo je za naklepno in načrtovano ter skupno dejanje in za tako škodo odgovarjajo toženci solidarno, kljub temu, da so posamezne poškodbe v pretepu posameznim tožnikom povzročili le posamezni tožniki (pravilno očitno toženci). Nenazadnje so tudi tožniki na zaslišanju izpovedovali, da jih je bilo po škodnem dogodku strah tožencev, torej tega, da bi jih kje srečali oziroma, da bi jih toženci ponovno napadli oz. prišli in dokončno ubili.

7. Tožniki menijo, da je zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ustrezen, o njem bi moralo sodišče vsebinsko odločiti. Po 132. členu OZ je škoda med drugim tudi povzročitev duševnih bolečin. Tožeča stranka je v tožbi jasno opredelila višino škode za vsako od zgoraj naštetih oblik. Sicer pa, če je sodišče štelo, da zahtevek ni jasno opredeljen, bi moralo tako vlogo kot nerazumljivo po 108. členu ZPP (prvi odstavek) šteti kot nepopolno tožbo, saj ne gre za nesklepčnost, in tožnike pozvati v popravo z opozorilom na posledice zavrženja. Tako tudi sodna praksa in teorija. Tako ni ravnalo, pač pa je tožnike prikrajšalo za pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, saj kljub temu, da pogojev za vsebinsko obravnavo ni bilo, sodišče tožbeni zahtevek zavrne, a bi ga moralo zavreči. Vsebinska odločitev o neidentificiranem tožbenem zahtevku lahko postane pravnomočna in s tem tudi res iudicata, podana je bistvena kršitev določb šestega in četrtega odstavka 108. člena ZPP, in tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe deloma v nasprotju. Deloma so tudi v nasprotju z izrekom. Sodišče zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zavrne z direktnim sklicevanjem na ugotovitve izvedenke, ne da bi pri tem napravilo lastno presojo, kar je nedopustno. Tudi s tem je tožnike prikrajšalo za pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

8. Sodišče je brez kakršnekoli lastne vsebinske obrazložitve podalo oceno o višini škode, ki jo je po mnenju sodišča utrpela posamezna od tožečih strank za vsako od oblik nepremoženjske škode. Ustreznih razlogov sodba nima, podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče oceni in povzame ter sledi mnenju izvedenke, ki pa je na več mestih pojasnila, da je dojemanje bolečin vsakega posameznika subjektivno. Iz sodbe pa ni razvidno, ali je sodišče to subjektivno dojemanje pri presoji višine odškodnine tudi upoštevalo. Razlogov ni, tudi zato je podana uveljavljena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Subjektivno občutenje tožnikov je sodišče v celoti spregledalo, nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Tako tudi ni upoštevalo, glede prvega tožnika, da je bil še skoraj dva meseca po škodnem dogodku pri pregledu na travmatološki ambulanti, kjer je ugotovljena bolečnost v vratu pri obračanju in bolečnost pri dihanju, glede drugega tožnika ni upoštevalo, da je bil zaradi telesnih bolečin, ki so zaradi svoje intenzitete povzročale nezmožnost za delo, v bolniškem staležu vse do 19.5.2006, torej več kot dva meseca, glede tretjega tožnika pa, da je bil še 3.7. in 3.8.2006 zaradi občutne bolečine na zdravniškem pregledu v kirurški travmatološki ambulanti. Glede na okoliščine, v katerih so tožniki utrpeli poškodbe, proces zdravljenja, nevšečnosti med zdravljenjem, intenziteto in trajanje bolečin, je višina škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem za vse tožnike ocenjena bistveno prenizko, predvsem v primerjavi z višino škod, ki jih sodišče sicer dosoja v podobnih primerih. Tudi glede strahu je sodna izvedenka D. S. na zaslišanju pojasnila, da je lahko subjektivni strah za izid zdravljenja pri tožnikih trajal tudi dlje časa, kot je navedeno v izvedenskem mnenju. Tožniki so bili laiki in ni nujno, da bi vedeli, kdaj je objektivno medicinsko gledano največ nevarnosti za njihovo zdravje. Pri tem obsegu subjektivni element ni upoštevan. Sodišče ne upošteva strahu, ki ga je pri tožnikih povzročil sam škodni dogodek. Šlo je za skupinski načrtovan napad, s poskusom umora, ko je bil vsak od tožnikov večkrat zaboden z nožem. Prvi tožnik je celo izgubil zavest. Občutili so smrtni strah. Po škodnem dogodku je bilo tožnike strah tega, da bi kje srečali tožence in bi bili ponovno napadeni oziroma bi jih toženci dokončno ubili. Strah jih je bilo tudi za njihove družine. Tudi v tem obsegu je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, dosojena odškodnina ni primerljiva z odškodninami, ki se sicer presojajo za primerljive primere.

9. Izpodbijana sodba je materialnopravno zmotna tudi v delu, v katerem sodišče zaključi, da tretje tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje premoženjske škode v obliki izgubljenega dobička. Tretji tožnik je edini družbenih družbe H. d.o.o. in tudi njen edini poslovodja. Iz tega izhaja, da je družba tako lastniško kot tudi poslovodno v celoti vezana s tretjim tožnikom, in tako dejansko predstavlja zgolj formo, v kateri tretji tožnik nastopa na trgu in ki je ekonomsko v celoti podrejena interesom tretjega tožnika in v celoti odvisna od njega, tako v obstoju kot tudi v upravljanju. Tako se izkaže, da služi družba H. d.o.o. izključno ekonomskemu interesu tretjega tožnika in da je posledično z odpovedjo pogodbe s strani družbe S d.o.o. škoda dejansko nastala tretje tožeči stranki, saj bi kot edinemu lastniku družbe H. d.o.o. dobiček iz pogodbe, ki je bila odpovedana v posledici škodnega dogodka, dejansko šel tretjemu tožniku, ki je tako dejanski oškodovanec. Posledično je sodišče zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek tretjega tožnika za povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala v obliki izgubljenega dobička.

10. V zaključku pritožbe pritožniki pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo tako spremeni, da se primarnemu tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi in naloži tožencem povračilo stroškov oziroma podrejeno sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasili so stroške pritožbe.

11. Prvi toženec se je zoper sodbo pritožil. V razlogih navaja, da se pritožuje na vse sodne stroške. Te stroške naj plačajo tožniki in državni proračun, sam je namreč upokojen, prejema pokojnino 504,00 EUR, od tako mizerne pokojnine ne more živeti. Sicer pa ni nič kriv. Bil je napaden. Šlo je za silobran. Prosi, da se ga oprosti vseh denarnih "dolgovanj" po sklepu P 807/2009 z dne 13.10.2015. 12. Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba prvega toženca pa ni utemeljena.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbe presodilo v okviru v njih podanih razlogov, pri tem pa samo pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter morebiten obstoj bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim razlogom tožnikov, da je materialno pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni podana solidarna odgovornost vseh tožencev za škodo, ki so jo v škodnem dogodku utrpeli posamični tožniki, ker je v kazenskem postopku ugotovljeno, kdo je konkretno komu povzročil škodo zaradi vbodnin oziroma udarca. Po prvem odstavku 186. člena OZ namreč za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, po drugem odstavku pa napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi. Vprašanje, ali je mogoče ugotoviti deleže pri povzročeni škodi, postane aktualno glede na določbo tretjega odstavka tega člena v primeru, ko gre za neodvisne povzročitelje škode. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka trdila, kar ponavlja tudi v pritožbi, da je šlo za skupno delovanje tožencev, saj so bili, kot je povzelo že sodišče prve stopnje ob povzetku tožbenih trditev, toženci skupaj udeleženi v pretepu in so skupaj sodelovali pri izvedbi kaznivih dejanj, ter je do dogodka prišlo, ker se prvi toženec ni mogel sprijazniti z dejstvom, da drugi tožnik formalno zaseda stanovanje, in je, da bi zadevo razrešil, po srečanju z drugim tožnikom v lokalu, lokal zapustil in poklical sina, nakar sta prišla oba sinova, drugi in tretji toženec, z namenom, da zaradi očeta fizično obračunajo. Te tožbene trditve so trditve o skupnem delovanju tožencev, ki pa jih sodišče prve stopnje zaradi zmotnega pravnega stališča, da niso pravno pomembne, ni presodilo. Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno in je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov v tem obsegu ugodilo in sodbo v delu, kolikor ni ugodeno zahtevku (primarni in podrejeni zahtevek se delno pokrivata) tožnikov, ki zahtevajo, da jim vsi trije toženci solidarno povrnejo škodo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da v ponovljenem postopku skladno z določbo 186. člena OZ presodi tožbene trditve o skupnem delovanju tožencev v pretepu, da bo lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravno pravilno odločilo.

15. Pritožbeno sodišče na načelni ravni pritrjuje tudi razlogom pritožbe tožnikov, da je bilo postopanje sodišča, ki je tožnike pozvalo na odpravo pomanjkljivosti v okviru materialno procesnega vodstva, pravno napačno. Če je namreč sodišče štelo, da je treba za vsako od oblik nepremoženjske škode določno navesti višino vtoževane odškodnine, je v takem primeru vloga nerazumljiva, sodišče jo mora v smislu 108. člena ZPP vrniti tožnikom v popravo z opozorilom, da bo tožba v tem obsegu zavržena, če ne bo ustrezno dopolnjena. Stališča v teoriji in praksi so v tem pogledu enotna, gre za nerazumljivo tožbo v smislu 108. člena ZPP, kot konkretno s primeri poudari pritožba (N. Betetto, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 437; A. Galič, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 127; N. Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo: Podjetje in delo, št. 6-7, 2009; VSK sklep I Cp 1193/2005 z dne 8.11.2006, Odločba US RS, št. U-I-200/09-14 z dne 20.5.2010), vendar pa, kot ugotovi sama pritožba, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zavrnilo, ker je ugotovilo, da je neutemeljen zato, ker tožniki duševnih bolečin niso trpeli. Sami tožniki izpostavijo, da so duševne bolečine ena od oblik pravno priznane škode v smislu 132. člena OZ, iz 179. člena OZ pa izhaja, da za pretrpljene duševne bolečine sodišče prisodi odškodnino bodisi zato, ker jih oškodovanec trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bodisi zato, ker jih trpi zaradi skaženosti,... Sodišče prve stopnje je ocenilo mnenje izvedenke medicinske stroke in ugotovilo, da tožniki duševnih bolečin niso utrpeli, saj ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti in niti do skaženosti. Iz razlogov sodbe na strani 11, zadnji odstavek, je povsem jasno, da je sodišče v tem pogledu sprejelo mnenje izvedenke, ki ga je, kot je v predhodnem odstavku izrecno pojasnilo, ocenilo (kot vsak drug dokaz), ter ga v celoti sprejema in ocenjuje kot objektivnega in strokovno podanega ter je izvedenka jasno odgovorila tudi na pripombe tožencev na naroku, ko je bila zaslišana. Ne drži torej graja pritožbe, da sodišče ni napravilo lastne presoje, saj je dokaz ocenilo. Sodba ima torej potrebne razloge, ko ugotavlja, da pri tožnikih ni zmanjšane življenjske aktivnosti oziroma ni podana skaženost. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo duševnih bolečin za ti dve obliki škode neutemeljen, ter ob takem stanju stvari potrebe za vrnitev tožbe v tem obsegu v popravo ni.

16. Pritožba tožnikov v nadaljevanju graja odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah za vse tri tožnike. Pritožbeno sodišče pritožbenim razlogom ne pritrjuje. Ne drži, da sodba ustreznih razlogov nima, sodišče prve stopnje je namreč ocenilo mnenje izvedenke, zaslišalo vse tri tožnike, ocenilo tudi njihove izpovedbe, ter potem, ko je glede vsakega tožnika ugotovilo obseg bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter obseg tako primarnega oziroma sekundarnega strahu, ocenilo, kolikšna je primerna odškodnina za ti dve obliki nepremoženjske škode glede vsakega tožnika. Zato ne drži pritožbena graja, da sodišče ni upoštevalo subjektivnega dojemanja telesnih bolečin posameznih tožnikov. Posledično je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ni slediti niti očitku, da sodišče ni upoštevalo, da je bil prvi tožnik še skoraj dva meseca po škodnem dogodku pri pregledu v travmatološki ambulanti, kjer je ugotovljena bolečnost vratu pri obračanju in pri dihanju. Glede prvega tožnika je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obseg in identiteto bolečin, in med drugim zapisalo, da je prvi tožnik trpel bolečine hude intenzitete dva dni, zatem srednje oziroma zmerne bolečine v predelu ram, predvsem na levi strani prsnega koša v skupnem seštevku sedem dni, poleg tega pa tudi lažje bolečine v predelu vbodnih ran na vratu, levi rami in levi strani prsnega koša, predvsem pri normalizaciji življenjskih aktivnosti še trideset dni, zatem pa so postopno izzvenele in je po tem času trpel lažje bolečine v predelu rane na levi strani prsnega koša ob večjih fizičnih aktivnostih in vremenskih spremembah dokler niso v nekaj mesecih spontano izzvenele. Iz teh razlogov je razvidno, da so upoštevane bolečine, ki so obstajale tudi v obdobju npr. po dveh mesecih po škodnem dogodku. Tudi ne drži, da sodišče ne bi glede drugega tožnika upoštevalo, da je bil na bolniškem staležu vse do 19.5.2006 - nasprotno, sledilo je njegovi izpovedbi, da ga je tri mesece zelo močno bolelo, da ni mogel hoditi, kaj šele delati. Tudi ni spregledana izpovedba tretjega tožnika, da se je zaradi bolečin 3.7.2006 in 3.8.2006 oglasil na urgenci, a je te težave sodišče presojalo v povezavi z mnenjem izvedenke, ki jih je upoštevaje zadobljene poškodbe in potek zdravljenja objektivizirala. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s posplošenim razlogom pritožbe, da je višina odškodnin glede na konkreten obseg ugotovljenih nevšečnosti, bolečin in strahu neprimerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse. Tudi ni res, da ni upoštevan strah ob samem dogodku. Da je sodišče odškodnino za to obliko škode prisodilo predvsem zaradi strahu ob dogodku, je jasno iz razlogov sodbe, sekundarni strah je bil namreč pri tožnikih kratkotrajen (pri prvem tožniku štirinajst dni, pri drugem tožniku sedem dni in pri tretjem tožniku tri tedne). Poleg tega je pri prvem tožniku sodišče upoštevalo, da je bila prisotna tudi posttravmatska stresna motnja. Tako se izkaže, da pritožba ocene o višini primerne odškodnine za ti dve obliki škode ni izpodbila.

17. Neutemeljeno graja pritožba tudi zavrnitev zahtevka tretjega tožnika zaradi izgube dobička, ki naj bi ga utrpela družba, kateri edini družbenik je (družba H. d.o.o.). Če je družba utrpela škodo, je lahko samo družba aktivno legitimirana, da uveljavlja odškodnino zaradi izgubljenega dobička. Po tožbenih trditvah oziroma razlogih sodbe, je namreč družba direktna oškodovanka. Zato bi bila le slednja upravičena zahtevati plačilo odškodnine, v katero bi bila zajeta tudi škoda, ki je nastala družbenikom ali delavcem družbe.

18. Neutemeljena je tudi toženčeva pritožba, ki pravno relevantnih razlogov ne poda. S posplošeno trditvijo, da je bilo dejanje storjeno v silobranu in ni nič kriv, dokazne ocene, ki je te trditve ovrgla, ni izpodbil. 19. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj so ugotovljena odločilna dejstva in na te ugotovitve materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbi tožnikov pa delno ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu delno razveljavilo ter zato razveljavilo tudi odločbo o stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa pritožbo v preostalem izpodbijanem a nerazveljavljenem obsegu zavrnilo in sodbo potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (353. in 355. člen ZPP). V posledici delne razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).