Jedro

Zaradi tožnikove kršitve desnega pravila in zaradi oškodovančeve neprevidne, nepazljive ter neprimerne vožnje skozi nepregledno križišče brez zmanjšanja hitrosti in ob sekanju križišča pri zavijanju na levo, znaša odgovornost tožnika do 70%, odgovornost oškodovanca pa do 30%.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdita sodba ter dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter ob zaključku, da je k nastali škodi prispeval tožnik do 70%, sin toženca pa do 30%, naložilo tožencu plačilo tolarske protivrednosti 1.141,14 ATS in 8,76 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilno sodbo pa je toženi stranki naložilo še plačilo tolarske protivrednosti zneska 333,30 ATS.

Zoper prvostopno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, zoper dopolnilno sodbo pa le tožnik. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je pri organih pregona do nezgode veljalo, da je K. cesta prednostna pred G. cesto, da pa tožnik tega ne more dokazati. Gre pa zgolj formalno za križišče enakovrednih cest in je zato tožnikova krivda za nezgodo minimalna. Prvostopno sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera na strani toženca, ki so vplivali na delež krivde in odgovornosti. Prvostopno sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je sporno križišče nepregledno in da je mld.

sin toženca pridivjal po G. cesti, sekal križišče na svoji levi in se ni ustavil v križišču, vendar gre za posplošene ugotovitve sodišča, saj bi moral biti otrok bolj pazljiv in previden. Tožnik res ni mogel pričakovati take otrokove vožnje, vprašanje je, če je toženčev sin poznal cestnoprometne predpise. Tožnik je vozil počasi, ravnanje toženčevega sina je vzrok konkretne nezgode, vprašljivo je, če je bilo tožnikovo ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožniku zato ni mogoče pripisati 70% krivde.

V pritožbi zoper dopolnilno sodbo se tožnik pritožuje iz istih razlogov kot zoper prvo sodbo.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je bilo tožnikovo vozilo v času prometne nezgode staro 17 let in praktično amortizirano. Z nabavo novih delov je tožnik svoje vozilo obnovil, zato toženec priznava kot dejansko škodo le 50% ugotovljene vrednosti stroškov za nabavo novih delov in polovico stroškov za popravilo.

Pritožbe niso utemeljene.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča glede deljene odgovornosti obeh pravdnih strank pravilna. Gre za križišče dveh enakovrednih cest, zato velja t.i. desno pravilo (člen 50/1 tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa) in to pravilo je tožnik kršil. Vzročna zveza med tožnikovo vožnjo oziroma kršitvijo prometnih predpisov ter nesrečo je očitna, saj ob zaustavitvi pred križiščem, da bi se prepričal, ali kakšno vozilo prihaja v križišče s prednostne desne strani, do nesreče ne bi prišlo. Pravilno pa je ugotovljen tudi prispevek oškodovanca, kajti prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine, ki jih tožeča stranka poudarja v pritožbi. Gre za nepregledno križišče, oškodovanec je brez potrebne pozornosti vozil skozi križišče in to ostro na levo, ne da bi upošteval nepreglednost križišča. Namesto oškodovanca, ki je bil tedaj star 8 let, zadane soodgovornost toženca, ker ni poskrbel za ustrezen nadzor, kar je prvostopno sodišče v skladu z določbami člena 165/4 ZOR ustrezno upoštevalo. Zato so pritožbene navedbe o vprašljivem otrokovem poznavanju cestnoprometnih predpisov in o pomanjkljivem nadzoru brezpredmetne. Odločilna je torej napačna in protipredpisna vožnja tožnika, oškodovančev prispevek pa je neprevidna in nepazljiva ter glede na stanje križišča neprimerna vožnja, ki je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenjena s 30% soodgovornosti. Zato pritožbe tožeče stranke v tem delu ni mogoče upoštevati tako glede prve sodbe, kot tudi glede dopolnilne sodbe. Dejanske okoliščine so torej pravilno ugotovljene, prav tako pa je pravilno uporabljeno materialno pravo.

Prvostopno sodišče je s sodbo in nato z dopolnilno sodbo v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku glede povrnitve premoženjske škode, s tem, ko mu je priznalo stroške za nabavo delov in stroške popravila, pri čemer je pravilno upoštevalo razmerje soodgovornosti.

Tožena stranka višini prisojene odškodnine ugovarja, češ da je bil tožnikov avtomobil star in že amortiziran, zaradi česar bi bilo mogoče priznati le 50% vrednosti novih delov in stroškov popravila.

Takim trditvam ni mogoče slediti, kajti tožniku je bila priznana odškodnina le za nekaj delov, ki jih ni bilo mogoče popraviti in sicer za odbijač, pokrov motorja, masko, luči, tesnila, vodno črpalko in vetrobransko steklo. Ker je bilo mogoče opraviti popravilo samo z zamenjavo delov, ni podlage za odbitek zneska večje vrednosti nekaterih novih delov od skupnih stroškov popravila, saj vozilo po nesreči zaradi vgradnje nekaj novih delov nima višje cene, ampak kvečjemu nižjo. Karambolirano in nato popravljeno vozilo ima namreč praviloma nižjo ceno in zmanjšane vrednosti ne morejo pokriti na novo vgrajeni deli, čeprav bi bili več vredni. Škodo v obliki vrednosti zamenjanih novih delov je torej pravilno priznati v celoti, prav tako pa tudi seveda vse stroške popravil, saj tožnik z vgrajenimi novimi deli in s popravilom na noben način ni bil okoriščen, ampak je šlo zgolj za vzpostavitev prejšnjega oziroma prejšnjemu podobnega stanja.

Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov glede višine prisojene odškodnine.

Tožeča stranka se pritožuje tudi glede stroškov postopka, češ da priča Š. ni imel toliko stroškov, kot jih je prijavil. Za tako trditev tožeča stranka ne predlaga nobenih dokazov, glede na formulacijo pritožbe pa tudi tožeča stranka ni povsem prepričana o pravilnosti svoje trditve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob odsotnosti drugih dokazov ni razlogov za dvom, da so priči Š. res nastali stroški v znesku 647,00 SIT in da mu je te stroške treba priznati. Za trditev, da je ta priča povzročila to pravdo, pa ni nobene podlage, nima pa zatrjevana okoliščina tudi nobene zveze s pravdnimi stroški.

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da v pritožbah obrazloženi pritožbeni razlogi niso podani, ni pa podan niti sicer neobrazloženi a uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po členu 354/2 ZPP, na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno vse pritožbe zavrniti kot neutemeljene in sodbo ter dopolnilno sodbo potrditi. Ker pravdni stranki s pritožbami nista uspeli, sta sami dolžni nositi stroške pritožbenega postopka, izrek o teh stroških pa je zajet v izreku o zavrnitvi pritožbe.