Jedro

V pravdnem postopku se lahko ugotovi tudi deljena odgovornost po določbi 1. odst. 192. čl. ZOR. Toženec zato v pritožbi utemeljeno graja sodbo, ker se s tem sploh ni ukvarjala, kljub temu, da je že v odgovoru na tožbo in ves čas postopka ugovarjal sokrivdo tožnika, češ da je ta močno vinjen za šankom v gostilni začel s prepirom in nato povzročil pretep.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu in v odločitvi o povrnitvi stroškov postopka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 1,322.313,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v znesku 91.851,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka in zatrjuje absolutne kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je pri odločitvi potrebno upoštevati celotno situacijo oz. celoten potek dogajanja na dan in v času škodnega dogodka. Nikakor ne zadostuje zgolj navedba prvostopenjskega sodišča v delu obrazložitve, ko povzema odločitve kazenskih sodišč. Res je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, vendar je potrebno vzeti v obzir, da je prepir in celotno zadevo pravzaprav začel sam tožnik. Tudi če je prišlo do pretepa v lokalu zaradi očitne pomote, je treba poudariti, da se tožnik nikakor ni branil prepira in se je s tožencem v bistvu stepel. To potrjujejo številne priče, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku in so verodostojno izpovedale, da sta se oba udeleženca pretepa ne le prerivala, temveč tudi medsebojno obračunavala na tleh. Če bi to sodišče upoštevalo, bi ugotovilo, da je za nastalo situacijo in njen nadaljnji razvoj v večjem delu soodgovorna tudi sama tožeča stranka. Prisojena odškodnina je po posameznih postavkah močno pretirana in ni v skladu z obstoječo sodno prakso. Pritožba je utemeljena. Glede odškodninske odgovornosti tožene stranke je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. K 47/96, s katero je bil toženec spoznan za krivega, da je dne 24.12.1994 tožnika poškodoval in s tem storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po čl. 54/II in I KZ RS. Res je pravdno sodišče v tej zadevi vezano na omenjeno pravnomočno kazensko sodbo, kar sicer pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, vendar je potrebno poudariti, da je po določbi 3. odst. 12. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, kateri se uporablja glede na določbo 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku) pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vse druge okoliščine obravnavanega škodnega dogodka pa mora pravdno sodišče samo obravnavati, saj odškodninska odgovornost ni identična kazenski odgovornosti. V pravdnem postopku se lahko ugotovi tudi deljena odgovornost po določbi 1. odst. 192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Toženec zato v pritožbi utemeljeno graja sodbo, ker se s tem sploh ni ukvarjala, kljub temu, da je že v odgovoru na tožbo in ves čas postopka ugovarjal sokrivdo tožnika, češ da je ta močno vinjen za šankom v gostilni začel s prepirom in nato povzročil pretep s tožencem in njegovim kolegom M. S.. V dokaz svojim navedbam predlaga poleg zaslišanja strank tudi zaslišanje priče M. S.. Prvostopno sodišče pa temu ugovoru ni posvetilo nobene pozornosti, zato pritožba sodbi utemeljeno očita, da v tej smeri sploh ni obrazložena. Pritožbeno sodišče se tem očitkom pridružuje in ne samo, da je zato nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kot trdi pritožba, pač pa sodbe v tem delu tudi ni moč preizkusiti. Ponovno je treba poudariti, da kazenska obsodilna sodba ne odvezuje sodišča, da se z zatrjevano sokrivdo tožnika ni potrebno več ukvarjati. Tožnik je namreč lahko s svojim ravnanjem doprinesel k nastanku škode, in v konkretnem primeru tožena stranka ravno to očita tožniku, namreč da je pred škodnim dogodkom, za katerega je bil toženec pravnomočno kazensko obsojen, sam tožnik izzval toženca, da je tako reagiral. Ker se sodišče prve stopnje s sokrivdo tožnika sploh ni ukvarjalo, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljaviti, enako seveda tudi v stroškovnem delu. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana kršitev določb ZPP/77 iz 13. tč. 2. odst. 354. čl., posledica te kršitve pa je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje naj ob novem sojenju o obravnavanem škodnem dogodku podrobno zasliši pravdni stranki ter predlagano pričo, v primeru soglasja pravdnih strank pa lahko v dokaznem postopku uporabi tudi izpovedi zaslišanih v kazenskem postopku. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in ob uporabi materialnopravnih določb ZOR, tudi določbe 1. odst. 192. čl. ZOR, naj ponovno pravilno odloči o odškodninskem zahtevku tožnika. Podlaga za odločitev pritožbenega sodišča je v določbi 1. odst. 369. čl. ZPP/77, podlaga za odločitev o pritožbenih stroških pa določba 3. odst. 166. čl. ZPP/77.