Jedro

Splošno znanih dejstev sodišču ni potrebno dokazovati in splošno znano je, da se posojila pri zasebnikih sklepajo pod slabšimi pogoji za posojilojemalca. V konkretnem primeru je dogovorjena obrestna mera - 3 % mesečno oziroma 36 % letno nedvomno za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti.

Posameznik, ki je bil žrtev oderuškega kredita, se na oderuštvo lahko sklicuje tudi, če je vedel, da sklepa oderuško pogodbo.

ZPP nima določb o tem, katere dokaze je potrebno izvesti pred drugimi oziroma ne določa vrstnega reda izvajanja dokazov. Omejitev je le pri zaslišanju prič, tako da se zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje, ni pa prepovedi navzočnosti katere od strank.

V interesu stranke je, da pove vse kar ve o zadevi in trpi posledice v kolikor ne uspe izpodbiti navedb nasprotne stranke oziroma dokazati dejstva, na katere se sklicuje, sodišče pa skladno z razpravnim načelom tudi ni dolžno vleči odgovorov iz nje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 197.407,15 EUR, (II) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na neobstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 18.920,00 EUR in ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 18.920,00 EUR, ter (III) naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.059,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se je pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter zadevo dodeli v odločanje drugemu sodniku. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da se pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je tožeča stranka skladno s sklepom v stečajnem postopku začela pravdni postopek zoper toženo stranko, saj je stečajni upravitelj prerekal prijavljeno terjatev tožene stranke v postopku osebnega stečaja nad tožečo stranko. Zahtevek na ugotovitev neobstoja prijavljene terjatve izvira iz treh posojilnih pogodb v obliki notarskega zapisa, ki sta jih tožnica in njen sin D. M. sklenila s tožencem.

Ugovori glede ugotovljenega dejanskega stanja

6. Res je kot navaja pritožnik, da je neposredno izvršljiv notarski zapis listina, katere vsebina se šteje za resnično, v kolikor se ne dokaže drugače. Zato je stečajno sodišče na ugotovitev neobstoja terjatve napotilo stečajnega dolžnika (303. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; v nadaljevanju ZFPPIPP) in ne upnika. Celotna pravda je potekala v luči dokazovanja tožeče stranke, da je dejansko stanje v predmetni zadevi drugačno od stanja, ki ga izkazujejo vsebine posojilnih pogodb, zapisane v notarskem zapisu. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po izvedenem dokaznem postopku tožeči stranki to tudi uspelo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede pravno relevantnih dejstev logična, prepričljiva in notranje skladna ter je drugačna interpretacija, ki jo ponudi pritožba, ne more omajati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, pomote so se zgodile samo pri posameznih ugotovitvah za sprejem pravilne odločitve nepomembnih okoliščin.

7. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožeča stranka uspela dokazati, da stranki nista sklenili posojila v višini glavnic, navedenih v notarskih posojilnih pogodbah, ampak so se posojila na podlagi ustnega dogovora sklenila za višino zadnjega obroka, navedenega v notarskih pogodbah, višina predhodnih 23 mesečnih obrokov, pa predstavlja 3 % mesečne pogodbene obresti.

8. Pritožba želi na več mestih izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in tožečo stranko predstaviti kot neverodostojno. Pri tem se sklicuje, da iz izpovedbe priče D. M., navedb tožeče stranke in vpoglede v potrdila o prevzemu denarja jasno izhaja, da je bil izročen denar v višini glavnic, navedenih v posojilnih pogodbah.

9. D. M. je v nasprotju s trditvami tožeče stranke res izpovedal, da je bil denar izročen vpričo notarja in pogodbenih strank (ter posrednika), tožeča stranka pa je izpovedbo priče potrdila. Nesporno je, da je D. M., kot solastnik nepremičnin, ki so bile dane v zavarovanje, v postopku sodeloval samo zaradi potrebnih formalnosti in je o pogodbenih pogojih vedel toliko, kot mu je povedala mati (tožeča stranka). Razumljivo ji je zaupal ter prepustil, da je stvari v celoti urejala ona. Sodišče šteje za logično, da glede na navedeno nima natančne slike poteka sklepanja. Višje sodišče se zato strinja z ugotovitvijo, da je bil denar izročen v nenavzočnosti notarja, še posebej ob tem, da je notarjevo sodelovanje pomembno v fazi sklepanja pogodbe, faza izpolnitve (izročitev denarja) pa je prepuščena strankam samim. S tem, ko se sodišče do tega posebej ni opredelilo, ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka. Pravno relevantno je, koliko denarja je bilo izročenega, priča pa je jasno in odločno povedal, da so bili izročeni zneski v višini, kot izhaja iz trditev tožeče stranke.

10. Tudi izjava tožeče stranke, dana na zapisnik dne 10. 4. 2015, da je D. M. 9. 4. 2015 plačal 20.000,00 EUR dolga toženi stranki, na zaslišanju z dne 2. 9. 2016 pa je izjavila, da je prodala svojo hišo in od tega plačala 20.000,00 EUR toženi stranki, sodišču ne porodi dvomov v to, koliko denarja je bilo izročenega. Nebistveno je, kateri od posojilojemalcev (tožeča stranka ali D. M.) je vrnil del posojila toženi stranki, bistveno je, da je tožena stranka denar prejela, slednjega pa ne zanika. Namigovanja tožene stranke, da je tožeča stranka kot dolžnica v stečajnem postopku nedovoljeno razpolagala s stečajno maso, ni predmet tega postopka in so takšna namigovanja za konkretni postopek nepomembna.

11. Tudi pomota pri izpovedbi, da so bile vse pogodbe sklenjene pred istim notarjem, je irelevantna za odločitev v tej zadevi. Glede na časovno oddaljenost dogodka (pogodbe so se podpisale v letih 2009 in 2010, zaslišanje pa je potekalo 2. 9. 2016) ni neverjetno, da je takšno postransko stvar priča pozabila.

12. Navedba tožeče stranke, ki na glavni obravnavi z dne 8. 1. 2016 predlaga preložitev naroka na daljši rok, saj obstaja možnost, da bo nepremičnino do takrat prodala in toženo stranko poplačala, dokazuje že tako nesporno dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki pripravljena vrniti posojilo iz kupnine, ki bi jo prejela od prodanih nepremičnin, ne pa kot napačno trdi pritožba, da iz slednjega izhaja višina posojenega denarja in kakšne so bile pogodbene obresti. Tožena stranka želi ponovno izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, vendar pa je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

13. Sodišče je res napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, da tožena stranka ni predložila potrdil o prevzemu denarja. Potrdila se v spisu nahajajo v prilogah pod listovno številko B9. Vendar pa višje sodišče zaključuje, da je tudi pri podpisovanju teh potrdil prišlo do zlorabe močnejšega položaja tožene stranke, enako kot pri sklepanju pogodb v notarskem zapisu. Sodišče slednja potrdila šteje kot sredstvo za utrditev posojilnih pogodb, za katere pa je bilo ugotovljeno, da v obliki, kot so zapisane, predstavljajo oderuško pogodbo. Napaka ne spremeni končne odločitve.

14. Na prvi stopnji tožena stranka ni postavila trditev, da naj bi bil dogovor o glavnici, ki že vsebuje 3 % mesečne pogodbene obresti, sklenjen med tožnico in posrednikom D. T. in ne s toženo stranko, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tega ni ugotavljalo, saj bi sicer kršilo temeljna načela pravdnega postopka (2. in 7. člen ZPP). Tudi sicer stranki v postopku nista zatrjevali, da je posrednik delo opravljal nestrokovno ali nekorektno, zato sodišče verjame, da je posrednik predstavil vse pomembne okoliščine in ni bilo dvoma, da se pogodba sklepa med tožečo stranko in njenim sinom ter toženo stranko.

15. Prav tako na prvi stopnji ni bilo trditvene podlage, da naj bi bila razlika izročena tretji osebi (posredniku), zato se sodišče ni bilo dolžno opredeljevati do izjave priče D. M., da ne ve, koliko denarja je prejel posrednik in do izjave tožene stranke, da je takoj po izročitvi denarja zapustil prostor in da ne ve, kaj se je nato dogajalo. Za konkretni postopek je nebistveno, kako je tožeča stranka s prejetim denarjem razpolagala.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka pogodbenim obrestim iz pogodbe ne nasprotuje. Nasprotovanje izhaja iz pripravljalne vloge, kjer navede, da so obresti znašale 3 % mesečno in ne 5 oziroma 8 % letno. Sodišče prve stopnje se je sicer napačno opredelilo do tega, zakaj meni, da 5 % oziroma 8 % obresti niso bile dogovorjene. 5 % oziroma 8 % letne obresti izhajajo iz notarskih zapisov samih, zato je dokazno breme o neobstoju dogovora o njih na strani tožeče stranke, slednja pa je uspela dokazati, da je med strankami obstajal dogovor o 3 % mesečni obrestni meri in so 5 oziroma 8 % letne obresti v notarski zapis vključene le navidezno, z namenom, da bi se prikrile oderuške obresti (50. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ). Napaka pri obrazložitvi tako ni vplivala na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, saj odločitev ostaja enaka.

17. Pritožba navaja, da je sodišče brez resne presoje navedb tožene stranke glede spornosti predloženih potrdil o plačilih ter podvajanju le-teh, v celoti sledilo navedbam tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med strankami ni bilo spora, da ista potrdila, ki se v spisu podvajajo, pomenijo enkratno plačilo in da gre samo za dodatno kopijo. Sodišče prve stopnje je z utemeljitvijo, da je toženec zgolj pavšalno ugovarjal in sam priznal, da ima slabo evidenco, vzelo zadosti kritično oceno dejanskega stanja, da je lahko sledilo navedbam tožeče stranke in jih preverilo s predloženimi potrdili o plačilu in je zato pritožbeni očitek v tem delu neutemeljen.

Oderuške obresti

18. Materialnopravno izhodišče obravnavane zadeve predstavlja določba 377. člena OZ, ki šteje, da gre za oderuško pogodbo, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

19. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile v tistem času pogodbene obresti že s strani banke višje, kaj šele obresti, ki so jih zahtevali zasebniki, zato so pritožnikove navedbe, da so takšne ugotovitve sodišča pavšalne in nepodprte z dokazi, neutemeljene. Splošno znanih dejstev na sodišču ni potrebno dokazovati (peti odstavek 214. člena ZPP) in splošno znano je, da se posojila pri zasebnikih sklepajo pod slabšimi pogoji za posojilojemalca. V konkretnem primeru je dogovorjena obrestna mera - 3 % mesečno oziroma 36 % letno nedvomno za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti1. Ker tožencu kot upniku domneve o oderuštvu ni uspelo izpodbiti (s tem, da bi dokazal, da subjektivni bodisi objektivni element oderuštva ni izpolnjen), so tako dogovorjene obresti oderuške. Sodišču prve stopnje izračuna, da 3 % od posojenega zneska predstavlja višino posameznih 23 mesečnih obrokov, ni bilo potrebno posebej vključiti v obrazložitev, saj gre za enostavno matematično operacijo in zgolj navedba o ugotovitvi, zadostuje za zadostno obrazloženost sodbe. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožba ni uspešna pri uveljavljanju, da za stisko, težko gmotno stanje in nezadostno izkušenost toženec ni vedel. Oderuška pogodba

20. V skladu s prvim odstavkom 119. člena OZ gre za oderuško pogodbo takrat, ko nekdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo neizkušenost, lahkomiselnost in odvisnost (subjektivni element), da bi si s tem pridobil nesorazmerno premoženjsko korist (objektivni element). Oderuštvo predstavlja posebno podvrsto ničnosti zaradi nemoralnosti samega pravnega posla (1. odstavek 86. člena OZ). Oderuški pravni posel je nemoralen, ker pomeni izkoriščanje sopogodbenikov šibkega položaja.

21. Pritožba neutemeljeno trdi, da toženec s stisko pogodbenikov ni bil seznanjen in da so bile pogodbe sklenjene ob vedenju, da tožeča stranka razpolaga z nepremičninami, katerih prodajna vrednost bi morala zadoščati za poplačilo njenih obveznosti, to dejstvo pa izključuje elemente oderuške pogodbe. Tožničino stanje si je razlagal samo kot začasno nelikvidnost, katero bo prebrodila ravno s posojenim zneskom. Da za stisko ni vedel, dokazuje tudi s sklicevanjem na v notarski zapis dane izrecne izjave tožnice in D. M., da pogodbe sklepata prostovoljno, brez sile, grožnje ali prevare ter izrecno izjavljata, da nista v stiski ali težkem gmotnem položaju.

22. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru prisoten tako subjektivni kot objektivni element oderuštva. Da ima tožeča stranka finančne težave in ji preti dražba, je zaupala posredniku. Ker nad delom posrednika ni bilo podanih pripomb, slednji pa je zavezan, da obvešča naročnika o vseh pomembnih okoliščinah, sodišče ne dvomi, da je bila tožena stranka s strani posrednika obveščena tudi o tem. Toženec se je moral zavedati, da je tožnica v stiski, saj je kljub posedovanju velike nepremičninske vrednosti iskala ponudnike zasebnih kreditov, poleg tega je bil ob podpisu pogodb seznanjen, da ima tožnica nepremičnine visoko obremenjene in da ji banke kredita ne odobrijo. Za toženca, ki se redno ukvarja s posojanjem denarja, so to zagotovo očitni pokazatelji, da ima oseba stisko in se je znašla v težkem gmotnem položaju.

23. Glede pritožbenih navajanj, da je toženec čutil empatijo do takratnega položaja tožnice (zato so vsi obroki nizki, razen zadnjega, nizke pogodbene obresti, zakonske zamudne obresti povečane za 50 %), pa sodišče ugotavlja, da navajanja predstavljajo pritožbeno novoto, v pritožbi pa ni izkazano, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP. Poleg tega s tem toženec posredno priznava, da je bil s stisko in težkim gmotnim položajem tožnice seznanjen.

24. Napačno je pritožbeno naziranje, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo vsebino izjav, danih v notarskih zapisih. Sodišče je ugotovilo, da so pogodbe zaradi svoje nemoralnosti v celoti nične, zato se ni dolžno opredeljevati do posameznih določil v pogodbi, ki je neveljavna. Pogodba je bila napisana zato, ker je toženec kot močnejša stranka izkoristil šibkejši in ranljivejši položaj tožnice. Za pravno kvalifikacijo oderuštva je dovolj že to, da za stranko nastanejo oderuške posledice. Posameznik, ki je bil žrtev oderuškega kredita, se na oderuštvo lahko sklicuje tudi, če je vedel, da sklepa oderuško pogodbo. Oderuštvo je namreč tako zavržno ravnanje, da ga je treba prepovedati objektivno, in ga ne smemo dopustiti samo zato, ker je državljan "zavestno" privolil v oderuške kreditne pogoje, ker druge poti preprosto ni imel. V konkretnem primeru je jasno, da je tožeča stranka pogodbo podpisala v stiski, ko je bila ranljiva in je vedela, da se pogodba sklepa s 3 % mesečnimi pogodbenimi obrestmi.

25. Sodišče druge stopnje opozarja, da ni res, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da posojilne pogodbe predstavljajo oderuške pogodbe, ker so bile pogodbene obresti določene v pogodbi prenizke. Takšnih zaključkov sodišče prve stopnje ni napravilo.

26. Subjektivni kriterij nezadostne izkušenosti je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da se toženec kot direktor družbe A. d.o.o. profesionalno ukvarja s posojanjem denarja in je takšnih opravil vešč. Pritožbeno sodišče verjame, da je lahko tožeča stranka zaradi svoje stiske in neizkušenosti pogodbene pogoje samo sprejela ali zavrnila. Pritožba zgolj pavšalno zanika poslovanje svoje družbe, svojih trditev pa ne podkrepi z dokazi, zato pritožbeno sodišče temu ne sledi.

27. Pogodbena avtonomija velja, dokler obligacijska razmerja niso urejena v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V konkretnem primeru je šlo za prikrivanje oderuških obresti in zlorabo močnejšega položaja tožene stranke, ki je privedlo do oderuštva. Pogoje je postavila tožena stranka, slednji pa so bili postavljeni v nasprotju z moralnimi načeli, zato je o pogodbeni avtonomiji nemogoče govoriti (3. člen OZ).

Ugovori glede kršitev pri načinu zasliševanja

28. Pritožba neutemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je prvo izvedlo dokaz z zaslišanjem priče D. M. in naknadno dokaz z zaslišanjem strank, ni ravnalo skladno z določbami ZPP in se je tožeča stranka lahko seznanila z izpovedbo priče, kar je v posledici tega privedlo, da tožeča stranka ni imela lastne izpovedbe, ampak se je samo sklicevala na pričanje D. M. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP in 287. člen ZPP). Glede ocenjevanja dokazov velja načelo proste presoje dokazov. ZPP nima določb o tem, katere dokaze je potrebno izvesti pred drugimi oziroma ne določa vrstnega reda izvajanja dokazov. Omejitev je le pri zaslišanju prič, tako da se zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje, ni pa prepovedi navzočnosti katere od strank. Sodišče s takšnim načinom izvedbe dokazov ni kršilo pravil postopka, niti zaradi tega ni bilo pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi načela kontradiktornosti mora sodišče omogočiti strankam, da so neposredno prisotne pri izvajanju dokazov, kar je sodišče v predmetnem postopku tudi storilo.

29. Pritožba na več mestih graja način zaslišanja tožene stranke kot pomanjkljiv, tako da toženi stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o razlogih sklenitve takšne pogodbe. S pritožbenim očitkom se sodišče druge stopnje ne more strinjati. Zaslišanje je potekalo skladno s pravili ZPP. Tako je bila toženi stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, za katere ve. V interesu stranke je, da pove vse, kar ve o zadevi in trpi posledice, v kolikor ne uspe izpodbiti navedb nasprotne stranke oziroma dokazati dejstev, na katere se sklicuje, sodišče pa skladno z razpravnim načelom tudi ni dolžno vleči odgovorov iz nje.

30. Poleg tega mora stranka kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, iz zapisnika o zaslišanju prič in strank z dne 2. 9. 2016 pa izhaja, da tožena stranka domnevnih kršitev ni uveljavljala, s pritožbo pa ne dokazuje, da domnevnih kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP).

Ugovori glede odločanja mimo tožbenega zahtevka

31. Tožeča stranka je v tožbi oblikovala zahtevek tako, da se ugotovi, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 216.327,15 EUR ne obstaja, v prvi pripravljalni vlogi pa je dopolnila svoj tožbeni zahtevek in ga oblikovala tako, da naj sodišče ugotovi, da terjatev tožene stranke proti tožeči stranki, ki presega znesek glavnice v višini 129.600,00 EUR, oziroma podrejeno, glavnice v višini 18.920,00 EUR s pripadajočimi pripadki, ne obstaja.

32. Kaj je sprememba tožbe, pove 184. člen ZPP. Sprememba, dopolnitev in poprava posameznih navedb ne pomenijo spremembe tožbe, če se zaradi tega tožbeni zahtevek ne spremeni (III. odst. 184. čl. ZPP). ZPP torej dopušča, da se prvotno zatrjevano dejansko stanje spremeni, dopolni ali popravi v takšnem obsegu, da se s tem ne spremeni zahtevek. Kakšen obseg je dovoljen, da gre zgolj za popravo, pa je stvar ocene sodišča prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka s pripravljalno vlogo le dopolnila oz. želela jasneje določiti terjatev, medtem ko je zahtevek ostal enak. Še vedno je zahtevala enako ugotovitev, to je neobstoj terjatev v višini glavnic navedenih v sklenjenih posojilnih pogodb. Ker v konkretnem primeru ni šlo za spremembo tožbe, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče do tega opredeliti.

33. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo v okviru postavljenega zahtevka. Sodišče ni odločilo v nasprotju s trditveno podlago tožeče stranke in ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Neutemeljena je tudi pritožba glede identitete prerekane terjatve s tožbenim zahtevkom. Tekom celotnega postopka ni bilo spora, da prijavljene terjatve izvirajo iz posojilnih pogodb, sklenjenih v obliki notarskega zapisa, ki so predmet tega pravdnega postopka.

34. Sodišče prve stopnje je ugotovilo celotno ničnost posojilnih pogodb, kar ima za posledico, da vsaka pogodbena stranka vrne drugi vse, kar je prejela na podlagi pogodbe (87. člen OZ). Tožnica je dokazala, da je prejela iz naslova posojilnih pogodb znesek 129.600,00 EUR ter vrnila 110.680,00 EUR. Razlika je torej 18.920,00 EUR. Slednje je tožnica dolžna vrniti, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je ugotovilo obstoj terjatve v tej višini, do te ugotovitve pa se je v obrazložitvi tudi opredelilo. S tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je tožnica obstoj te terjatve priznala, prav tako pa ni ugotovilo delne ničnosti in je očitek o kršitvi pravdnega postopka neutemeljen. Pritožba tudi nima prav, da bi moralo sodišče ob priznanju terjatve odločiti tudi o pogodbenih oziroma zakonitih obrestih. O slednjih bi odločalo, če bi ugotovilo veljavnost pogodb. Sodišče je tako ugotavljalo (ne)obstoj terjatve v okviru tožbenega zahtevka, o poplačilu pa bo odločeno v postopku osebnega stečaja v okviru prijave terjatve.

35. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

36. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške, iz razloga, ker s pritožbo tožena stranka ni uspela, in ker odgovor tožeče stranke na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 V obdobju, iz katerega izvirajo posojila, to je od februarja 2009 do januarja 2010, so po podatkih spletne strani Vrhovnega sodišča RS zakonske zamudne obresti na letni ravni znašale 10 %.