Jedro

Ker tožeča stranka kljub v stečajnem postopku priznani terjatvi ni umaknila tožbe, je dolžna toženi stranki (stečajnemu dolžniku) povrniti pravdne stroške, ki so nastali že potem, ko je bila njena terjatev v stečajnem postopku priznana.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo, da se je postopek v obravnavani zadevi nadaljeval od 25.3.1998, zavrglo tožbo in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 29.716,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.1999 do plačila, v roku 8 dni.

Proti navedenemu sklepu je le v izreku o stroških tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov; navaja, da sploh ni bila obveščena o nadaljevanju postopka, da ji tožena stranka ni sporočila dejstva, da je terjatev na drugem naroku za preizkus terjatev v celoti priznala, zaradi česar gre pomanjkanje notifikacije v breme tožene stranke. Stroški tožene stranke so bili nepotrebni, saj tožena stranka potem, ko je terjatev v celoti priznala, ni imela več pravnega interesa sodelovati v pravdi. Tožena stranka tudi ni upravičena do povrnitve stroškov, ker je v pravdi v celoti propadla. Stroške za narok dne 4.5.1999 je povzročila sama, ker ni v celoti na prvem naroku priznala terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o povrnitvi stroškov postopka pravilno postopalo; sklep o nadaljevanju postopka v obravnavani zadevi je bil sprejet na naroku dne 4.5.1999, na katerega je bil pravilno vabljen tudi pooblaščenec tožeče stranke, vendar se naroka ni udeležil. Naroka za preizkus terjatev v stečajni zadevi nad toženo stranko bi se lahko udeležila tudi tožeča stranka in bi tako zvedela, da je bila njena prijavljena terjatev v stečajnem postopku s strani stečajnega upravitelja priznana. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče, je bil preostanek prijavljene terjatve s strani stečajnega upravitelja priznan na naroku dne 20.4.1999 in po tem datumu je bilo pravdanje v obravnavani zadevi res nepotrebno, vendar tožeča stranka kljub temu ni umaknila tožbe. Če se je tožena stranka udeležila naroka z dne 4.5.1999 v obravnavani zadevi, se ga je zato, ker ga je razpisalo sodišče in ji v zvezi s tem ni mogoče očitati ničesar. Glede na vse navedeno je prvostopno sodišče toženi stranki utemeljeno priznalo stroške, ki so nastali v zvezi s pristopom pooblaščenke na zadnji narok za glavno obravnavo, pri čemer je temelj takšni, po vsebini pravilni odločitvi, 1.odst. 156.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.