Jedro

Postopek odmere dohodnine se zaradi smrti zavezanca ustavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo proti odločbi tožene stranke z dne 20.7.2000. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba, ki jo je vložil proti sklepu Davčnega urada C., Izpostave C. z dne 1.7.1998 ter proti odločbi istega organa z dne 2.7.1998. Z omenjenim sklepom je bil postopek odmere dohodnine za leto 1996 za zavezanko A.N. iz C. ustavljen na podlagi 13. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP), ker je med postopkom odmere dohodnine umrla. Z omenjeno odločbo pa je bila zavrnjena tožnikova zahteva za vrnitev preveč plačane akontacije dohodnine za leto 1996 po pokojni A.N. iz C. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da dohodninska obveznost dohodninske zavezanke A.N. za leto 1996 ni bila ugotovljena z dokončno odločbo, saj je bil odmerni postopek zaradi njene smrti ustavljen (sklep z dne 1.7.1998). Zato tudi eventuelna terjatev (vračilo preveč plačane dohodnine) ni prešla v zapuščinsko maso.

Tožbeni ugovor, da naj bi vsa dedna upravičenja (med njimi tudi dohodninska terjatev) prešla na tožnika na podlagi sklepa o dedovanju (sklep Okrajnega sodišča v Celju z dne 20.2.1998), zato ni utemeljen. Za odločitev o tožnikovi pravici do vračila dohodnine je tudi brezpredmetno, da je terjatev fiskusa do zapustnika zaradi premalo plačane ali neplačane dohodnine terjatev iz zapuščine, za katero odgovarjajo dediči. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da je edini univerzalni sukcesor po pokojni materi ter da je v njene pravice in obveznosti vstopil s trenutkom njene smrti (132. člen Zakona o dedovanju). Zato je tudi upravičenje pokojne A.N. do vračila preplačane dohodnine z njeno smrtjo prešlo nanj. Davčni organ zato ni imel ne pravnih in ne dejanskih razlogov za ustavitev davčnega postopka. Vsaka drugačna odločitev pa pomeni kršitev 2. in 14. člena Ustave RS. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Po določbi 1. odstavka 95. člena ZDavP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, se (med drugim) davčnemu zavezancu, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe. V obravnavani zadevi pa dohodninski zavezanki pokojni A.N. dohodninska obveznost za leto 1996 niti ni bila ugotovljena s pravnomočno odmerno odločbo, saj je bil postopek odmere zaradi njene smrti na podlagi kogentne določbe 13. člena ZDavP ustavljen. Zato s pravnomočno odločbo niti ni bila ugotovljena višina njene dohodninske obveznosti za omenjeno leto oziroma eventuelno preplačilo. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v obravnavanem primeru ni ne pravne in ne dejanske podlage za vračilo preveč plačane dohodnine v letu 1996 tožniku kot edinemu dediču po zavezanki, ki je umrla med postopkom odmere dohodnine.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev nimajo vpliva. Ker je bilo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno, navedeni ustavni določbi nista bili kršeni.

Ker glede na navedeno nista podana uveljavljana pritožbena razloga niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.