Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Skladno z načelom zaslišanja stranke in določbo 146. člena ZUP bi morala komisija tožnika pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja, torej z vsemi ugotovljenimi dejstvi, vključno z oceno člana komisije glede kvalifikacije tožnikovih poškodb in mu s tem omogočiti, da se o tem izreče in da še pred izdajo odločbe dopolni ali pojasni svoje trditve oziroma predlaga izvedbo dokazov v podkrepitev svojih trditev. Pri čemer pa se sodišče ne strinja s tožnikovim mnenjem, da član komisije ni mogel podati ocene njegovih poškodb ter, da bi moral biti v zadevi imenovan posebni neodvisni izvedenec zaradi nezdružljivosti funkcije člana komisije z opravo izvedeniškega dela.
Tožbi se ugodi, odločba Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, št. 008-53/2007 z dne 15. 12. 2009, se odpravi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje temu organu.
Upravni organ je z odločbo, št. 008-53/2007 z dne 15. 12. 2009, zavrnil zahtevo tožnika za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj. V obrazložitvi je navedel, da gre za ponovno odločanje o tožnikovi zahtevi glede na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 263/2008-9. Uvodoma je ugotovil, da tožnikova vloga izpolnjuje formalne pogoje iz določbe 5. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljnjem besedilu ZOZKD), tako, da se jo lahko vsebinsko obravnava. Nadalje je ugotovil, da pa vloga ne izpolnjuje vseh materialnih pogojev, ki so našteti v določbi 1. odstavka 6. člena ZOZKD in ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Iz vloge prosilca in listin v spisu ne izhaja, da bi bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje oziroma dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se po Kazenskem zakoniku stori naklepno, z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme izreči zapor nad eno leto. Iz odgovora PP Ljubljana Bežigrad z dne 26. 5. 2007 je razvidno, da je uradni organ za pregon v obravnavanem primeru dejanje kazensko kvalificiral kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po določbi 146. člena v času dejanja veljavnega KZ, ki se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev, pregon pa se začne na predlog. Takšna kazenskopravna opredelitev dejanja s strani policije je po mnenju organa ustrezna in jo kot takšno sprejema, saj iz listin ne izhaja drugače. Za potrebe postopka po ZOZKD organ sam presoja zgolj na podlagi predloženih listin, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje odškodnine po ZOZKD, pri čemer (dokler ni drugačne sodne odločbe) o kazenskopravni opredelitvi lahko odloča kot o predhodnem vprašanju, saj v tem postopku ni smiselno prekiniti postopka do dokončne odločitve o kaznivem dejanju, ker bi bilo to v nasprotju z določbami 1. odstavka 6. člena, 2. člena ter 1. odstavka 30. člena zakona. Zaradi narave in namena postopka ni nujno niti ni mogoče čakati na uvedbo kazenskega postopka ali celo pravnomočno sodbo, iz katere bi se šele ugotovil obstoj in dokončna opredelitev kaznivega dejanja. To izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 7. člena ZOZKD. Vloga tožnika je zato že zaradi neizpolnjevanja tega pogoja neutemeljena. Po ponovni temeljiti preučitvi priložene zdravstvene dokumentacije, ki jo je pregledal član Komisije, strokovnjak s področja medicine poškodb, ki je sicer tudi sodni izvedenec za to področje, komisija znova ugotavlja, da iz predmetne zdravstvene dokumentacije ne izhajajo poškodbe, kot jih zatrjuje tožnik v svoji vlogi. Vloga posameznega člana pri delu te Komisije je določena z zakonom (določba 20. člena ZOZKD). Strokovne kvalifikacije, ki se zahtevajo za članstvo v organu, zato omogočajo, da komisija s potrebnim znanjem z vseh navedenih področij vsebinsko odloča o zahtevah. Gre za odločanje v posebnem postopku, v katerem se pravila ZUP uporabljajo le smiselno in je zato, pa tudi z vidika hitrosti in stroškov, odločitev organa lahko oprta predvsem na strokovno znanje in na tej podlagi obrazložena stališča posameznih članov o vprašanjih, ki so predmet odločanja z njihovega področja. Po oceni A.A. – člana komisije in sodnega izvedenca s področja medicine poškodb – ter zdravniških potrdil nedvoumno izhaja, da je tožnik pri dejanju utrpel udarnino glave, podplutbo pod levim očesom in pretres možganov, ostale posledice, ki jih navaja, pa z zdravniško dokumentacijo niso izkazane kot poškodbe, ki bi bile posledica predmetnega kaznivega dejanja. Glede na določbo 9. člena ZOZKD in na njeni podlagi izdanega Pravilnika o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj tožnik s predloženimi listinami ne izkazuje poškodb, ki bi jih po značilnosti lahko uvrstili v eno od kategorij, saj na podlagi medicinskih listin udarnine in podplutbe zaradi njihove nizke intenzivnosti ni možno uvrstiti v nobeno od s tem zakonom in Pravilnikom navedenih kategorij. Citirani pravilnik nikjer – niti kot lahki primer – ne kategorizira udarnin ali podplutb kot poškodb, za katero bi bil prosilec upravičen do odškodnine. Poleg udarnin in podplutb, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije KC Ljubljana, izdelane na podlagi pregleda po obisku zaradi predmetnega dogodka, tožnik sicer uveljavlja tudi poškodbe levega očesa, zaradi katerega ima od napada dalje 40 % moten vid in je po njegovi približni oceni vid njegovega levega očesa zmanjšan za 30 %, vendar pa komisija na podlagi medicinsko možnega razloga in mnenja A.A., ki ga sprejema kot utemeljenega, pojasnjuje, da so takšne motnje vida lahko le posledica bolezni in ne poškodbe, ki bi bile posledica predmetnega dejanja. Tožnikova vloga tako ne izpolnjuje niti materialnih pogojev glede same poškodbe za priznanje katerekoli odškodnine po ZOZKD.
Tožnik je v tožbi navedel, da iz obrazložitve sodbe, opr. št. U 263/2008-9, izhaja, da je bila upravičena takratna tožbena trditev, da komisija ni navedla, katerega strokovnjaka s področja medicine poškodb je angažirala in kakšno je bilo njegovo strokovno mnenje. V tem delu je že podana prva absolutna kršitev določb ZUP v zvezi z določbo 3. člena ZOZKD v zvezi s pravico do poštenega sojenja po določbi 6. člena EKČP, saj je nedvomno komisija organ, ki odloča o tožnikovih pravicah in obveznostih. A.A., ki je sicer strokovnjak s področja medicine poškodb in tudi sodni izvedenec, ni izvedenec v tej zadevi, temveč je član komisije, kar je nezdružljivo. Član komisije, čeprav vrhunski strokovnjak, ne more podajati mnenj in stališč za samo komisijo, temveč bi moral biti imenovan posebni izvedenec, ki bo za potrebe konkretnega postopka podal svoje stališče, na podlagi tega izvedenskega mnenja pa bo komisija, vključno z A.A. kot članom komisije, lahko podala svoje stališče do te zadeve. V tem je absolutna kršitev določb ZUP. Tožniku tako ni bila dana možnost, da se izjasni do ugotovitev izvedenca, saj sploh ni bilo mnenja, na katerega bi lahko podal pripombe. Gre tudi za napačno razumevanje določb ZOZKD, saj je član komisije kot strokovnjak s področja medicine poškodb imenovan samo zato, da bo lahko komisiji pravilno predočil neodvisnega izvedenca. Tožnik je upravičen do sodelovanja v postopku, do podajanja izjav in pripomb, vendar pa se zato ne more izjasniti do stališč A.A., saj gre tako zgolj za stališče in ne za ugotovitve. Ravno zaradi kvalifikacije poškodb po določbi 3. člena Pravilnika pa je potrebno mnenje neodvisnega izvedenca, ki bo upošteval poškodbe, ki so nastale ob samem napadu in vse posledice, ki so iz tega nastale, vključno z izgubo vida, za katero vzročno zvezo A.A. zanika, vendar do teh navedb tožnik pred komisijo ni mogel dati nobenih pripomb ali izjav. Navedel je še, da je PP Ljubljana Bežigrad podala na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi grdega ravnanja, komisija pa tožniku očita, da če se kot oškodovanec v konkretnem primeru ne bi strinjal s takšno kazensko kvalifikacijo v kazenskem postopku, bi lahko na podlagi določbe 146. člena KZ sam prevzel pregon, vendar o tem v spis ni predložil nobenega dokaza. Pri tem se tožnik sprašuje, kako naj bi kot oškodovanec sam prevzel pregon zoper neznanega storilca. Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba zato nezakonita, predvsem ob upoštevanju dejstva, da so očitane poškodbe prešle v lahko oziroma celo težjo telesno poškodbo, vendar o tem ni bil angažiran izvedenec, ki bi lahko izdelal za potrebe komisije ustrezno izvedeniško mnenje, na katerega bi tožnik lahko podal pripombe, odgovore in stališče. Na prevzemu pregona zoper neznano osebo (kar ni možno) pa tudi ni mogoče utemeljevati izpodbijane odločbe. Tožniku so bila tako kršena tudi temeljna načela ZUP in sicer po določbah 7., 8., 9. ter 138 člena ZUP. Zato je predlagal, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi ter izvedbi predlaganih dokazov (zaslišanje tožnika, zaslišanje tožnikove žene, postavitev izvedenca travmatološke stroke, postavitev izvedenca očesne stroke, vpogled v spis) tožbi ugodi, odločbo razveljavi ter vrne zadevo organu v ponovni postopek.
Upravni organ kot zastopnik toženke na tožbo ni odgovoril, je pa sodišču poslal upravne spise.
Tožba je utemeljena.
Tožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 263/2008 z dne 6. 10. 2009, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo organa, št. 008-53/2007 z dne 19. 11. 2007, in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.
V obravnavanem primeru je sporno postopanje upravnega organa v postopku določitve odškodnine žrtvam kaznivih dejanj in posledično izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve tožnika za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj.
Materialno podlago za odločanje v tej zadevi daje ZOZKD (Uradni list RS, št. 101/05), ki v svojih določbah ureja pravico do odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih dejanj in njihovim svojcem, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo in sodelujejo v postopku odločanja o teh pravicah. V splošnih določbah zakona je določena vsebina zakona, pomen izrazov, glede vprašanj postopka, ki z zakonom niso urejena, pa je predvidena smiselna uporaba določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami).
Iz podatkov spisa ter izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija po ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje formalne pogoje za priznanje odškodnine po tem zakonu, preverila, ali tožnik izpolnjuje tudi materialne pogoje, ki so določeni v določbi 6. člena ZOZKD. Ugotovila je, da proti prosilcu ni bilo storjeno nasilno naklepno dejanje, za katero se sme po Kazenskem zakoniku izreči zapor nad eno leto (tožnik je namreč predložil potrdilo PP Ljubljana Bežigrad, št. 3E691-77/2776299- 34/15108, da je navedena policijska postaja na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zoper neznana storilca podala kazensko ovadbo za kaznivo dejanje grdega ravnanja po določbi 146/I, II člena Kazenskega zakonika, za katero je bilo po takrat veljavnem Kazenskem zakoniku predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev) ter, da tožnik s predloženimi listinami ni izkazal poškodb, ki bi jih po njihovih značilnostih lahko uvrstili v kategorije, določene s Pravilnikom o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (Uradni list RS, št. 94/06), izdanim na podlagi določbe 9. člena ZOZKD, za katere je v zakonu določena odškodnina v tam navedenih razponih, pri čemer je oceno o uvrstitvi oziroma neuvrstitvi tožnikovih poškodb v priznane kategorije opravil član komisije A.A., sicer strokovnjak s področja medicine poškodb in sodni izvedenec, katerega oceno je komisija v celoti sprejela. Zaradi navedenega (neizpolnjevanja pogojev iz določbe 1. in 5. alineje 6. člena ZOZKD) je tožnikovo zahtevo zavrnila. Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da mu v postopku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se o ugotovitvah A.A. izjavi oziroma poda pripombe (tožnik namreč tej oceni ugovarja, ker meni, da je pri storitvi kaznivega dejanja prišlo (tudi) do poškodbe očesa oziroma motenega vida do 40 % oziroma 30 % zmanjšanega vida na levem očesu), kar pomeni, da tožniku v nasprotju z določbami ZUP ni bila omogočena udeležba v (ugotovitvenem) postopku. Skladno z določbo 9. člena ZUP (načelom zaslišanja stranke) in določbo 146. člena ZUP bi namreč morala komisija tožnika pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja (torej z vsemi ugotovljenimi dejstvi, vključno z oceno A.A. glede kvalifikacije tožnikovih poškodb) in mu s tem omogočiti, da se o tem izreče in da še pred izdajo odločbe dopolni ali pojasni svoje trditve oziroma predlaga izvedbo dokazov v podkrepitev svojih trditev. V določbah ZOZKD namreč ni podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če pogoji za tovrstni ugotovitveni postopek po določbah ZUP (določba 144. člena) niso izpolnjeni, kar pa v obravnavanem primeru nedvomno niso.
Sodišče tako ugotavlja, da so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, v posledici pa je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. in 3. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponoven postopek, v katerem naj upravni organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča in stališčem, ki se tičejo postopka, o zadevi glede na rezultat ugotovitvenega postopka ponovno odloči. Sodišče pa pri tem še pripominja, da pa se ne strinja s tožnikovim mnenjem, da član komisije A.A. ni mogel podati ocene njegovih poškodb ter, da bi moral biti v zadevi imenovan posebni neodvisni izvedenec zaradi nezdružljivosti funkcije člana komisije z opravo izvedeniškega dela. V določbi 20. člena ZOZKD je določena sestava komisije, ki je organ odločanja po tem zakonu. Komisijo sestavlja predsednik oziroma predsednica ter štirje člani oziroma članice in njihove namestnike oziroma namestnice. Predsednik oziroma namestnik predsednika je vrhovni ali višji sodnik oziroma vrhovna ali višja sodnica s področja civilnega prava, člani oziroma njihovi namestniki pa so vrhovni ali višji državni tožilec oziroma vrhovna ali višja državna tožilka, strokovnjak oziroma strokovnjakinja s področja medicine poškodb, strokovnjak s področja zdravstvenega varstva in zavarovanja ter strokovnjak s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Gre torej za interdisciplinarno komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov na področjih, iz katerih izhaja tako temelj za povračilo škode, kot tudi njena višina, zaradi česar v teh postopkih imenovanje izvedencev (glede na sam namen zakona, tj. določitev minimalnih standardov za zaščito žrtev kaznivih dejanj in tem osebam v državi, kjer je bilo tako dejanje storjeno, omogočitev uveljavljanja in priznanja odškodnine za povzročeno škodo) v glavnem naj ne bi bilo potrebno (Predlog Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, Poročevalec, št. 81 z dne 14. 10. 2005). Komisija pa tožniku tudi ni očitala, da bi lahko sam kot oškodovanec prevzel kazenski pregon, če se ne strinja s pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, temveč je le (glede na tožnikovo nestrinjanje z le-to) tožniku pojasnila možnost, ki bi lahko privedla do njegove drugačne pravne kvalifikacije, zgolj na tej podlagi pa tudi ni utemeljila svoje odločbe.
Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za opravo glavne obravnave, ker predlagani dokazi ne bi privedli do drugačne odločitve o zadevi (določba 1. odstavka 59. člena ZUS-1).