Jedro

Sodišče prve stopnje je v celoti ignoriralo dokazne argumente tožene stranke. To predstavlja kršitev njene pravice do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v 1. in 2. točki v delu, v katerem je odločeno, da izvršba ni dopustna na osebni avto J. G. C. 4.00, reg. št. ….........., - v 3. točki (kjer je odločeno ostroških postopka pred sodiščem prve stopnje) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tej zadevi zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe tožencev nad njunim očetom, dolžnikom v izvršilnem postopku, kakor je opisano v 1. in 2. točki izreka. Nadalje je zahtevala povrnitev pravdnih stroškov.

2. Sodišče je ugotovitvenemu zahtevku ugodilo tako, kakor je bil postavljen in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

3. Proti sodbi vlagata pritožbo toženca iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. V nadaljevanju navajata, da tožnica z ničemer ni dokazala, da so predmeti, ki so predmet izvršbe njeni. Še posebej to velja za osebno vozilo, saj ni logično, da bi kupila avto, če nima vozniškega izpita, poleg tega pa ni predložila dokazila, da bi avto res kupila niti navedla osebe, ki jo s tem avtom vozi okoli. Prav tako iz njene izpovedbe izhaja, da ne ve, kdaj je bilo vozilo kupljeno oz. se navedeni podatki ne skladajo z listinskimi podatki v spisu. Za nakup vozila tudi ni imela sredstev, saj je prejemnica družinske pokojnine. Avto je kupil oče tožencev in ga tudi uporablja, to pa so potrdile tudi nekatere priče, ki jih sodišče ni upoštevalo. Dejstvo, da se prometno dovoljenje glasi na tožnico, ni zadosten dokaz, da je ona lastnica vozila in gre za izigravanje, saj je vozilo kupil dolžnik in ga napisal na mamo (tožnico), ker se je zavedal svojih dolgov in obveznosti. Čeprav je traktorja kupil pokojni mož tožnice, pa tožnica ni lastnica traktorjev, saj v sklepu o dedovanju ni navedeno, da bi ju podedovala. Ker tožnica ni dokazala lastninske pravice na avtomobilu in traktorjih, bi moralo sodišče zahtevek v celoti zavrniti.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Sporno v tej zadevi je, ali je izvršba mladoletnih tožencev, ki se vodi proti njunemu očetu, dopustna. Tekom izvršilnega postopka je namreč tožnica postavila ugovor tretjega, nato pa v skladu z napotitvenim sklepom vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe. Namen t.i. izločitvene tožbe po 3. odstavku 65. člena ZIZ (1) je, da se osebam , ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovita obramba v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali ima tožnica na predmetih izvršbe lastninsko pravico, torej pravico, ki preprečuje izvršbo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo lastninsko pravico tožnice na obeh traktorjih. Pritožbene navedbe, da tožnica ni lastnica traktorjev iz razloga, ker traktorja nista navedena v sklepu o dedovanju po njenem pokojnem možu, niso utemeljene. Iz sklepa o dedovanju namreč izhaja, da je tožnica dedinja po pokojniku, kar pomeni, da so vse pravice in obveznosti zapustnika nanjo prešle že v trenutku njegove smrti (123. člen ZD (2)). Ker je tako sklep o dedovanju zgolj deklaratorne narave, samo dejstvo, da traktorja v sklepu nista navedena, ne pomeni okoliščine, ki bi kazala na to, da tožnica ni lastnica. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, v prid temu govorijo tudi garancijski listi, na katerih je bil kot lastnik napisan pokojni mož tožnice, lastništva katerega pa ne oporekata niti toženca oziroma ga celo izrecno priznavata. Ker sta bila traktorja kupljena v času trajanja zakonske zveze, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da sta traktorja njuno skupno premoženje. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnica uspela dokazati lastninsko pravico na obeh traktorjih, zato je pritožba v tem delu neutemeljena in jo je sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

9. Utemeljena pa je pritožba tožencev v delu, ki se nanaša na osebno vozilo. Sodišče prve stopnje je tudi za to vozilo ugotovilo lastništvo tožnice in svojo odločitev oprlo na vpis tožnice v prometnem dovoljenju ter na njeno izpovedbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta toženca že v odgovoru na tožbo navedla vrsto pravno pomembnih nasprotnih argumentov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče se tako ni opredelilo do navedb tožencev, da gre v prometnem dovoljenju za fiktivno navedbo lastništva, da tožnica sploh nima vozniškega izpita, da avtomobila dejansko ne uporablja, da je finančno šibka in da se ji za njene potrebe ne bi splačalo kupiti in vzdrževati takšnega avtomobila ter da gre za golo izigravanje in poskus preprečitve izvršbe, pri čemer so vse naštete navedbe tožencev relevantne za odločitev o tem delu zahtevka. Sodišče se prav tako ni opredelilo niti upoštevalo izpovedb več prič, ki so v zvezi z avtomobilom izpovedale v prid tožencev. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami seznani in se do njih, če so relevantne za odločitev, opredeli. Če se sodišče ne opredeli do odločilnih dejstev, stori bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče popolnoma opustilo opredelitev do toženčevih sredstev obrambe. S popolnim prezrtjem toženčevih ugovorov, ki bi, v kolikor so utemeljeni, pripeljali do zavrnitve zahtevka v delu, ki se nanaša na osebni avtomobil, je sodišče prve stopnje storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 354. člena ZPP je tako sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na osebni avto, razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Napotki za nadaljnje delo:

10. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno odločati o lastništvu osebnega avtomobila. Pri tem naj upošteva pravno relevantne navedbe obeh pravdnih strank, dokazno oceno pa naj sprejme v skladu z metodološkimi napotki, ki izhajajo iz 8. člena ZPP in končno odločitev sprejme na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

O stroških pritožbenega postopka:

11. Ker je sodišče pretežni del sodbe razveljavilo, je v skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, saj končni uspeh pravdnih strank še ni znan, sodišče prve stopnje pa bo moralo odločati tudi o pritožbenih stroških.

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l RS, št. 51/1998 s spremembami).

(2) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS., št. 15/1976 s spremembami).