Jedro

Davčni organ izpodbijani sklep o obnovi postopka utemeljeno opre na določbe ZDavP-1, saj je sklep, s katerim se postopek obnove začne, izdan 24. 8. 2005. Dejstvo, da je bil pred 1. 1. 2005 začet s tem postopkom povezan, vendar drug postopek, na uporabo procesnega zakona v obravnavani zadevi ne more vplivati.

ZUP se v razmerju do ZDavP-1 uporablja subsidiarno. Določba 261. člena ZUP torej, ko gre za obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena, ne more biti podlaga za uporabo krajšega roka za začetek obnove od tistega, določenega v specialnem zakonu. Sklicevanje na navedeno določbo pa ni neustrezno, kot meni tožeča stranka, saj ZUP v navedem členu določa organ, pristojen za začetek obnove, ki v specialnem zakonu ni določen.

Ob upoštevanju stališča revizijskega sodišča, da subjektivni rok za začetek obnove v obravnavanem primeru teče od dneva izdaje zapisnika o inšpiciranju osebnih prejemkov in dohodnine za leti 2002 in 2003, pa sodišče prve stopnje v novem sojenju ni sledilo stališču tožene stranke, da (ker gre za odločbo istega davčnega urada) subjektivni rok za začetek obnove teče od dneva izdaje odločbe o odmeri davka od osebnih prejemkov.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Ljubljana Vič-Rudnik, št. DT 46202-00017/2005 2833 10 z dne 24. 8. 2005 se odpravi in zadeva vrne davčnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 701,15 EUR, povečanem za 20 % DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka, do plačila.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti začel obnovo postopkov odmere dohodnine tožniku za leti 2002 in 2003. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da temelji odločitev na določbah 123. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, 139/04, v nadaljevanju: ZDavP-1) in 261. členu ZUP, v dejanskem pogledu pa na ugotovitvi, da sta postopka končana s pravnomočnima odločbama; da je bil pri tožniku po pravnomočnosti obeh odmernih odločb opravljen inšpekcijski nadzor osebnih prejemkov za leti 2002 in 2003; da je bila v tem postopku izdana odločba št. 46202-1218/04-13-0894-188 z dne 24. 3. 2005, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letih 2002 in 2003 prejel prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o prevzemu opravljanja storitev in poslov za tujo pravno osebo, ki jih davčnemu organu ni napovedal niti z mesečnimi napovedmi, niti v napovedi za odmero dohodnine.

Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo z odločbo št. DT-499-01-249/2006 z dne 11. 10. 2007. Odločitev prvostopnega organa, da se postopek odmere dohodnine za leti 2002 in 2003 obnovi, potrjuje kot pravilno in skladno z zakonom. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je bila obnova postopka začeta po poteku zakonskega roka, pritožbeni organ pojasni, da po določbah 123. člena ZDavP-1 lahko organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva in nove dokaze. Pritožniku pojasni še, da so osebni prejemki ena od podvrst dohodnine. Ugotavljanje osebnih prejemkov, ki jih zavezanci prejemajo od tujih pravnih oseb, je urejeno drugače, kot ugotavljanje osebnih prejemkov, ki jih prejemajo od slovenskih pravnih oseb ali zasebnikov. V letih 2002 in 2003 je zavezanec za davek od osebnih prejemkov v skladu s 133. členom ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju. ZDavP) moral prejemke, dosežene na podlagi prevzema opravljanja določenih storitev in poslov tujim pravnim osebam pri davčnem uradu napovedati do 10. v mesecu za pretekli mesec. Na podlagi vložene napovedi pa je bil davčni organ dolžan v 15 dneh odmeriti davek od osebnih prejemkov (136. člen). Ker se torej višina osebnega prejemka (prejetega od tuje pravne osebe) in davek od osebnih prejemkov (kot akontacija dohodnine) ugotovi z odločbo in se podatke iz takšne odločbe upošteva pri odmeri dohodnine, je torej tisto novo dejstvo, ki lahko vpliva na drugačno odmero dohodnine, šele z odločbo ugotovljena višina osebnega prejemka in davka od osebnih prejemkov. V obravnavanem primeru je bil tožniku po dokončnosti odločb o odmeri dohodnine za leto 2002 in 2003 izdana odločba o odmeri davka od osebnih prejemkov, doseženih na podlagi prevzema opravljanja storitev in poslov za tujo pravno osebo za leti 2002 in 2003. Ker zavezanec teh prejemkov ni napovedal skladno s 133. členom ZDavP, je bila odločba izdana šele po izvedenem inšpekcijskem postopku. Osebni prejemki od tujih pravnih oseb se v osnovo za odmero dohodnine vključijo v višini, kot je ugotovljena z odmerno odločbo. Zato je samo odločba, s katero so bili osebni prejemki ugotovljeni v drugačni višini, kot pa je bila upoštevana pri prvotni odmeri dohodnine, novo dejstvo, ki ima lahko vpliv na drugačno odmero dohodnine. Prvostopni organ je bil tako dolžan in upravičen v roku šestih mesecev dneva, ko je zvedel za nova dejstva (od izdaje odločbe z dne 24. 3. 2005), tožniku obnoviti postopek odmere dohodnine. Sklep o obnovi je bil izdan 24. 8. 2005 in pritožniku vročen 8. 9. 2005. Obnova postopka je bila tako začeta znotraj predpisanega šestmesečnega roka in torej pravočasno. - Obnova je bila začeta z izdajo izpodbijanega sklepa, 24. 8. 2005, zato uporaba ZDavP, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ne pride v poštev.

Tožeča stranka sklep izpodbija s tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. V sklepu je navedeno le, da se je postopek inšpiciranja osebnih prejemkov končal z izdajo odločbe z dne 24. 3. 2005. Davčni organ v sklepu ne izkaže, da je postopek obnove začel pravočasno – v roku 6 mesecev od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva in nove dokaze. Sklep je glede pravočasnosti začetka obnove do te mere neobrazložen, da ga ni mogoče preizkusiti, torej nezakonit. Prvostopni organ je novo dejstvo zvedel najkasneje z dnem izdaje zapisnika z dne 2. 2 .2005. Namreč, iz navedenega zapisnika je razvidno, da je bila pri tožniku opravljena kontrola osebnih prejemkov in dohodnine za obe leti, pri čemer davčni organ na str. 9 jasno napove, da bo uveden postopek obnove dohodnine za obe leti. Šestmesečni rok za obnovo je tako potekel 2. 8. 2005. O enakih pritožbenih navedbah se drugostopni organ ne izjavi, kar pomeni kršitev pravil postopka in kršitev tožnikove pravice do (učinkovitega) pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Prvostopni organ se sklicuje na 123. člen ZDavP-1 in 261. člen ZUP. Subjektivni rok za začetek obnove po 261. členu ZUP je en mesec, kar pomeni, da je bil rok po tej določbi zamujen, saj je iztekel 3. 3 .2005. Postopek inšpiciranja osebnih prejemkov je potekal od 2. 9. 2004 do 2. 2. 2005, zato bi davčni organ moral pri odločanju o obnovi postopka odmere dohodnine, skladno s 406. členom ZDavP-1, uporabiti določbe ZDavP. Ta pa je, enako kot 261. člen ZUP, določal enomesečni subjektivni rok za začetek obnove. - Ne glede na to, ali je upošteven enomesečni ali šestmesečni rok, pa je ob upoštevanju, da je organ za novo dejstvo zvedel že 2. 2. 2005, rok za obnovo postopka prekoračen. Zato tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka v priglašeni višini, v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in ugovorih.

Sodišče je v zadevi, skladno z 59. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče s sodbo opr. št. U 2443/2007-9 z dne 13. 6. 2008 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Navedena sodba je bila s sklepom revizijskega sodišča opr. št. X Ips 574/2008 z dne 2. 12. 2010 razveljavljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje.

Enako kot v prvem postopku, sodišče sodi, da davčni organ izpodbijani sklep o obnovi postopka utemeljeno opre na določbe ZDavP-1, saj je bil izpodbijani sklep, s katerim se postopek obnove začne, izdan 24. 8. 2005. Dejstvo, da je bil pred 1. 1. 2005 začet s tem postopkom povezan, vendar drug postopek, na uporabo procesnega zakona v obravnavani zadevi ne more vplivati. Relevanten je torej šestmesečni subjektivni rok za obnovo postopka. ZUP se v razmerju do ZDavP uporablja subsidiarno. Določba 261. člena ZUP torej, ko gre za obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena, ne more biti podlaga za uporabo krajšega roka za začetek obnove od tistega, določenega v specialnem zakonu. Sklicevanje na navedeno določbo pa ni neustrezno, kot meni tožeča stranka, saj ZUP v navedem členu določa organ, pristojen za začetek obnove, ki v specialnem zakonu ni določen.

Ob upoštevanju stališča revizijskega sodišča, da subjektivni rok za začetek obnove v obravnavanem primeru teče od dneva izdaje zapisnika o inšpiciranju osebnih prejemkov in dohodnine za leti 2002 in 2003, pa sodišče v novem sojenju ne sledi stališču tožene stranke, da (ker gre za odločbo istega davčnega urada) subjektivni rok za začetek obnove teče od dneva izdaje odločbe o odmeri davka od osebnih prejemkov. Razlogi so razvidni iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča in jih zato to sodišče ponovno ne navaja. Ker se v izpodbijanem sklepu in odločbi pritožbenega organa datum izdaje zapisnika, ki je ob pravilni uporabi 123. člena ZDavP-1 bistven za presojo pravočasnosti začetka obnove postopka, ne ugotavlja, sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega akta, ne more rešiti spora.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo, skladno s 3. odstavkom istega člena vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek.

O stroških postopka je odločilo na podlagi določb 25. člena ZUS-1 in tožeči stranki prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov postopka na prvi stopnji, ki skladno z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) znaša 350 EUR, ter povračilo stroškov za sestavo revizije v znesku 344,25 EUR (750 točk x 0,459 EUR) in 2% manipulativnih stroškov v znesku 6,88 EUR, skupaj 701,15 EUR, povečane za 20 % DDV. Priglašenih stroškov za posvet s stranko sodišče ni priznalo, ker ne gre za samostojno storitev. Sodna taksa se tožeči stranki, ki v upravnem sporu uspe, vrne uradoma.

Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alinee 2. odstavka 13. člena ZUS-1.