Jedro

Delavec, zaposlen v javnem zavodu (domu starejših občanov), katerega ustanovitelj je RS, ni javni uslužbenec, zato zanj ne veljajo določbe ZJU in mu je potrebno odpoved PZ podati po določbah ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12.12.2005 zavrnilo ugovor tožene stranke, ki ga je le-ta podala potem, ko je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 29.6.2005 predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugodilo in odločilo, da se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zadrži do pravnomočne razsoje v tej pravdni zadevi in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo in mu v primeru, da tožena stranka ne bo dovolila, da bi tožnik delal, izplačati nadomestilo plače v višini njegove povprečne plače iz zadnjih treh mesecev.

Tožena stranka je zoper sklep podala pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in predlog tožnika kot neutemeljen v celoti zavrne ter odloči o pritožbenih stroških postopka.

Navajala je, da je sodišče prve stopnje predlogu tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe odločilo dne 29.6.2005 in mu ugodilo. Tožena stranka je upoštevaje napačni pravni pouk sodišča prve stopnje pravilno vložila pritožbo, sodišče prve stopnje pa je po vrnitvi zadeve s pritožbenega sodišča odločalo o pritožbi tožene stranke kot o ugovoru in sprejelo sklep, da se ugovor tožene stranke zavrne, tožena stranka pa krije svoje pritožbene stroške postopka. Tožena stranka je ves čas postopka navajala, da zanjo ne veljajo določila Zakona o javnih uslužbencih, temveč določila Zakona o delovnih razmerjih. Tako sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je ugodilo predlagani začasni odredbi iz razloga, ker naj bi tožena stranka napačno vodila postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tudi ni predlagal zadržanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je to prvič predlagal z vložitvijo tožbe. Tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka uporabiti določila ZJU, ki se nanašajo na disciplinski postopek oz. odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi delodajalec, pri katerem ni nobene nevarnosti, da bi tožnik za primer, da bi z zahtevkom uspel, ne mogel uveljaviti svojih premoženjskih in drugih pravic iz delovnega razmerja. Toženi stranki pa nastaja premoženjska škoda, saj mora plačevati tožniku, ki ne dela nadomestilo plače. Tožnikova zakonska partnerica je zaposlena in ima stalne dohodke, tako da preživljanje tožnika oz. njegove družine ni ogroženo. Tožena stranka je javni zavod, kjer je le ustanovitelj Vlada Republike Slovenije. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004 - ZPP).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je z dopisom z dne

25.8.2005 sodišču prve stopnje vrnilo predmetni spis v pristojno reševanje in pri tem navedlo, da je tožena stranka upoštevaje napačen pravni pouk sodišča prve stopnje vložila pritožbo na Višje delovno in socialno sodišče, čeprav bi bilo potrebno glede na to, da je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, njeno pritožbo šteti kot ugovor v smislu določila 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 s sprem. - ZIZ) in šele v nadaljevanju postopka, je zoper sklep izdan o ugovoru dovoljena pritožba na višje sodišče, kot je to določeno v 4. odst. 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s 43. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o ugovoru šele dne 12.12.2005, čeprav so postopki v zvezi z začasnimi odredbami nujni tako po določilih ZDSS-1 kot po določilih ZIZ.

Pritožbeni ugovor o tem, da za toženo stranko veljajo določila Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) in ne določila Zakona o javnih uslužbencih (Ur.l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) je utemeljen. Pritožbeno sodišče, ki je samo vpogledalo v sodni register pravnih oseb ugotavlja, da iz izpiska izhaja, da je naziv tožene stranke Dom starejših občanov Ljutomer s sedežem Ljutomer, Cesta 1. slovenskega tabora 5, ter da je tožena stranka javni zavod, s tem, da je Republika Slovenija le ustanovitelj javnega zavoda. Glede na navedeno bo tako moralo sodišče prve stopnje pozvati tudi tožnika, da pravilno navede naziv tožene stranke in to v skladu z vpisom v sodni register. Ob navedenem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka Republika Slovenija, bi moralo upoštevati določila Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur.l. RS št. 20/97 s sprem. - ZDPra), ki v 7. členu določa pristojnosti državnega pravobranilstva in določa, da pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe Državno pravobranilstvo RS. Sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru dopustilo zastopanje tožene stranke po odvetniku, kar pa je bilo pravilno glede na to, da je tožena stranka javni zavod in je država Republika Slovenija le njegov ustanovitelj.

Glede na navedeno je ugotoviti, da je tožena stranka pri izdaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pravilno uporabila določila ZDR in ne določila ZJU, katerega II. del velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravnih organih, kot je določeno v 22. členu ZJU in tako ni bilo pravne podlage za odločitev sodišča prve stopnje. Status ustavnovitelja Republike Slovenije ne daje pravne podlage za uporabo določil drugega dela ZJU, ki sicer ureja posebne določbe za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnostih. Tako Doma starejših občanov Ljutomer ni mogoče šteti za državni organ ali upravo lokalnih skupnosti v smislu 22. člena ZJU, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ki v svoji odločitvi zavzame stališče, da bi tožena stranka morala tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi ali izreči disciplinski ukrep na prvi stopnji, po podani pritožbi pa bi morala pritožbena komisija odločati o pritožbi kot organ druge stopnje. Tako ni mogoče šteti, da je verjetnost terjatve izkazana iz razloga, ker je tožena stranka vodila napačen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V ponovljenem postopku bo moralo tako sodišče prve stopnje odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe po vsebini glede na tožnikova zatrjevanja v tožbi ter upoštevati in oceniti tudi verjetnost navedb in trditev tožene stranke v podanem ugovoru (kot je navedla tožena stranka v pritožbi glede na napačen pravni pouk sodišča prve stopnje). V kolikor bo ugotovilo verjetnost, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, bo moralo v nadaljevanju ugotoviti tudi ali je tožnik verjetno izkazal tudi eno izmed predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožnik vsebinsko zatrjeval nastanek težko nadomestljive škode iz 2. alineje

2.odst. 272. člena ZIZ in navedel, da bi utrpel veliko škodo, saj je v družini edini, ki je prejemal plačo, žena je brezposelna in skrbeti mora za svoje šoloobvezne otroke. Sodišče prve stopnje pa je v svoji obrazložitvi pavšalno navedlo, da toženi stranki ne bi nastala večja škoda, glede na ugotovljeno nezakonitost (uporabo napačnega zakona pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga), kar sicer določa 3. alineja 2. odst. 272. člena ZIZ, kar pa tožnik niti ni uveljavljal. Ob navedenem je poudariti, da je šlo za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe na predlog stranke in ne za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti in je bilo tako sodišče prve stopnje dolžno presoditi vse zatrjevane razloge, ki upravičujejo izdajo začasne odredbe.

Zaradi navedenega je bilo potrebno izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ in

43. člen ZDSS-1).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. člen ZPP).