Jedro

Ob ugotovljeni, za revizijsko sodišče zavezujoči dejanski podlagi je materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke (prvi odstavek 154. člena ZOR, v zvezi z 18. členom ZOZ).

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 2.075.091 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.000.000 SIT od 1.10.2003 do plačila, od 8.378 SIT od 30.12.1996 do plačila in od 66.713 SIT od 21.9.1998 do plačila ter ji povrniti 580.302 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 83.000 SIT od 17.6.1999 do plačila, od 497.302 SIT pa od 1.10.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je 28.6.1994 utrpela tožeča stranka pri urjenju borilnih veščin v okviru služenja vojaškega roka. Oškodovancu je za pretrpljene telesne bolečine prisodilo 1.000.000 SIT, za strah 200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 800.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede zamudnih obresti in v stroškovnem delu spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati zamudne obresti od 2.000.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do 30.9.2003 pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti in ji povrniti še 5.940 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2003 do plačila. Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je stališče tožene stranke o sokrivdi tožeče stranke za nastalo škodo. Strinjalo se je z višino denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tožeče stranke, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje.

Zoper to sodbo sta revizijo vložili obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino 2.000.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sta nižji sodišči premalo ovrednotili obseg nastale nepremoženjske škode in tožeči stranki prisodili občutno prenizko odškodnino. Spregledali sta pomembno dejstvo, da se je škodni dogodek pripetil 28.6.1994, tožena stranka pa tožeči stranki še vedno ni plačala ničesar.

Tožena stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče zadovoljivo preizkusiti glede vzroka nastanka poškodbe niti glede višine prisojene odškodnine. V spisu se nahajajo različni opisi vzrokov o nastanku poškodbe, ki jih je težko uskladiti. Sodišče ni zadovoljivo pojasnilo, na podlagi katerih meril je večino opisov zavrnilo. Treba bi bilo upoštevati namen konkretne vaje. Čeprav je šlo teoretično za vajo bočnega meta, od vojakov ni nihče pričakoval, da bi to vajo izvedel. Vadba je bila omejena na osnovne prvine. Mnenja sodnega izvedenca P. M., ki je pojasnil, kakšni pogoji morajo biti zagotovljeni pri takšni vadbi, zato ni mogoče upoštevati. Izhajajoč iz namena vaje, inštruktorjeva usposobljenost ni vplivala na kvaliteto vadbe. Vsekakor pa se je od tožeče stranke zahtevalo, da pri praktični izvedbi vaje aktivno sodeluje in fingira izgubo ravnotežja takoj, ko drug vojak nakaže met z izpodbijanjem. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoka.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo tožeče stranke predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Po njenem mnenju se ni mogoče strinjati z mnenjem tožeče stranke o prenizko odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Reviziji nista utemeljeni.

O temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke: Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke, so naslednje: – tožnik se je poškodoval 28.6.1994 na služenju vojaškega roka pri urjenju borilnih veščin, ko so izvajali met TAI-OTOSHI, spust telesa; – vadil je v paru z drugim vojakom, ki je moral tožnika vreči na tla; – vojaki za vadbo niso bili primerno opremljeni (morali bi biti bosi); – vojaki so bili za izvajanje metov premalo ogreti (za ogrevanje so tekli dva kroga); – vaditelj za izvajanje vadbe borilnih veščin ni bil usposobljen in je met le enkrat demonstriral; – vajo z metom spust telesa so izvajali prvič in večina ni imela nobenega predznanja.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, ur. p. b., v nadaljevanju ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, zato razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vse tiste revizijske navedbe, ki so po vsebini prikrita polemika z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in kasneje sprejelo sodišče druge stopnje (da bi bilo treba upoštevati namen vaje, ki je bila omejena na najbolj osnovne prvine; da tožeča stranka pri praktični izvedbi vaje vojaku, ki je izvajal met, ne bi smela nuditi odpora), so zato neupoštevne in ne zahtevajo podrobnejšega odgovora.

Bistvo kritike tožene stranke, ki se nanaša na sestavo odločbe, je v trditvah, da "drugostopne sodbe ni mogoče zadovoljivo preizkusiti glede vzrokov nastanka poškodbe in glede utemeljenosti višine zahtevka" oziroma, da "se v spisu nahajajo različni opisi vzrokov o nastanku poškodbe, ki jih je težko uskladiti". Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 359. člena ZPP ima funkcionalen značaj. Podana je le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba (niti sodba sodišča prve stopnje) nima. Velja opozoriti, da je nestrinjanje z uporabo materialnega prava ali z dokazno oceno lahko le graja uporabe materialnega prava ali ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more prerasti v kritiko postopka.

Ob ugotovljeni, za revizijsko sodišče zavezujoči dejanski podlagi je materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR, v zvezi z 18. členom Zakona o obrambi in zaščiti; Uradni list RS, št. 15/91).

O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (1.000.000 SIT), strah (200.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (800.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na šesti do osmi strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na četrti do šesti strani). Tožeča stranka po nepotrebnem izpostavlja trajanje bodočih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, saj je sodišče prve stopnje individualno značilnost tožeče stranke - njegovo mladost izrecno sprejelo kot del dejanske podlage sodbe. Morebitno popolno natrganje prednje križne vezi ni gotova posledica škodnega dogodka, zato pogoj, ki utemeljuje prisojo bodoče škode v skladu z 203. členom ZOR (... "če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti") ni izpolnjen.

Obseg spremenjenosti oškodovančevega telesa ter opaznost in vidnost teh sprememb (desni kolenski sklep je normalno oblikovan, brez otekline ali izliva, po obsegu je enak levemu; po artroskopskem posegu sta ostali dve pikčasti brazgotini, ki sta komaj vidni) na eni in subjektivno doživljanje tožeče stranke na drugi strani (brazgotina ga moti na kopanju in ko nosi kratke hlače) ne omogočajo povrnitve nepremoženjske škode z denarno sankcijo. Oškodovancu namreč pripada denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo samo, kadar moč in trajanje bolečin ali druge okoliščine primera to opravičujejo; nasprotno pa ne gre za pravno priznano škodo, kadar ima poseg v pravno zavarovano sfero le neznatne škodne posledice.

Revizijsko sodišče je neutemeljeni reviziji pravdnih strank zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka stroškov za odgovor na revizijo ni priglasila.