Jedro

Dokaz o tem, da je vplivno območje prikazano napačno, je dolžna pristojnemu upravnemu organu predložiti oseba, ki to zatrjuje in s tem poskuša utemeljiti svoj pravni interes za vstop v postopek kot stranska udeleženka. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa je poročilo, ki ga je v tem primeru predložil tožnik, neustrezno, saj zajema tudi hrup, ki ni povezan z gradnjo oziroma rekonstrukcijo objektov, ki so predmet obravnavane gradnje, prav tako ni povezan z opravljanjem dejavnosti v oziroma na teh objektih po končani gradnji oziroma rekonstrukciji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (1. točka izreka sodbe in sklepa), zoper sklep tožene stranke z dne 30. 5. 2005. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo, da kot stranski udeleženec sodeluje v postopku, v katerem se bodo izdajala upravna dovoljenja za gradnjo oziroma preureditev objektov za potrebe mednarodnega železniškega mejnega prehoda A. – 1. faza, kot je to določeno v prostorskem izvedbenem načrtu. Sodišče prve stopnje je s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopkih, v katerih se bo odločalo o izdaji upravnih dovoljenj za gradnjo oziroma rekonstrukcijo objektov za potrebe mednarodnega železniškega mejnega prehoda v A., ki so predvideni v Uredbi o lokacijskem načrtu za mednarodni mejni prehod A. (v nadaljevanju LN). Pri tem se sodišče sklicuje na določbe 64. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 102/2004 – prečiščeno besedilo). Dokazi, ki jih je tožnik priložil k zahtevi za priznanje stranskega udeleženca, ne izkazujejo, da bi bilo vplivno območje v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno. Poročilo, ki ga je predložil tožnik upravnemu organu z namenom dokazovanja napačne opredelitve vplivnega območja, ni izdelano v skladu s predpisi, saj so v njem v nasprotju s 64. členom ZGO-1 upoštevane vse vrste hrupa, ne pa le tiste, ki so vezane na predvideno gradnjo oziroma rekonstrukcijo objektov ter dejavnosti v oziroma na teh objektih.

3. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik v celoti ponavlja tožbene navedbe. Dodaja, da mu ni znano, da bi tožena stranka opravila meritve hrupa pred njegovo hišo, torej pred hišo na naslovu Ulica ..., ampak le pred stanovanjsko hišo ... oziroma na območju Ulice .... Tožena stranka sicer navaja območje, kjer stoji njegova hiša, vendar je lahko bila ta meritev opravljena tudi nekaj metrov stran, kjer pa je hrup seveda manjši. Če bi se opravila meritev pri stanovanjski hiši ..., bi se ugotovilo, da je hrup, ki ga povzročajo dela pri izvajanju izpodbijanih dovoljenj, neznosen zanj in njegovo družino in bi postavitev protihrupne ograje vsaj deloma omilila hrup in njegovi družini omogočila dokaj normalno življenje. Hrup jih moti zlasti ponoči, ko se prebujajo zaradi vožnje številnih vlakov, podnevi pa zaradi hrupa, ki je posledica gradnje samega mednarodnega mejnega prehoda in njegovega delovanja. Hčerkama se to že pozna na šolskem uspehu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo, ne da bi mu dalo možnost, da se opredeli do navedb tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo. Predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo oziroma podrejeno, razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razsojo, z vsemi stroškovnimi posledicami.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi (sklepu) in v odgovoru na tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

5. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka v tem upravnem sporu investitorica, to je Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za javno upravo, Direktorat za investicije, nepremičnine in skupne službe državne uprave, na pritožbo nista odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) obravnava pritožbo tožeče stranke, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, kot pritožbo po ZUS-1, ker je pravnomočnost odločbe o enotnem dovoljenju za gradnjo po ZGO pogoj za njeno izvršljivost. 8. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo svojo odločitev na določbi 64. člena ZGO-1, po katerih ima, poleg strank iz tega člena, pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki med postopkom zahteva vključitev v postopek, če izkaže, da je vplivno območje v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je pristojni upravni organ za gradbene zadeve določil stranke v postopku, prikazano napačno, za kar mora predložiti ustrezen dokaz. Pravilna pa je tudi presoja prvostopnega sodišča, da tožnik takega dokaza ni predložil. 9. V obravnavanem primeru gre za gradnjo (glej dopolnilno enotno dovoljenje tožene stranke z dne 8.6.2005), ki se nanaša na 1. fazo izgradnje postajne zgradbe D. na mednarodnem železniškem mejnem prehodu A., določeno z LN, in to: prestavitev tirnih naprav, rekonstrukcija in dograditev perona ob postajnem objektu in perona v medtirju, izgradnja klančin in nadstrešnic, prometnih površin, zunanja ureditev, hortikulturna ureditev in nasaditev zelenic, postavitev varovalnih mrežnih in protihrupnih ograj ter komunalna ureditev. Pri tem ni sporno, da je bila obremenitev okolja s hrupom zaradi prometa na območju železniške postaje A. določena računsko, na podlagi prometnih podatkov za leto 2010, kar izhaja iz poročila o vplivih na okolje za Mednarodni železniški mejni prehod A., ki je v upravnih spisih, in sicer iz 8. poglavja LN (hrup); tudi ni sporno, da je na ta način ugotovljeno, da v prihodnosti od leta 2010 naprej obremenitve s hrupom na tožnikovem stanovanjskem objektu brez protihrupne zaščite ne bodo presegale dovoljenih vrednosti po Uredbi o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Ur. l. RS, št. 45/95), in sicer podnevi 47 dBA in ponoči 49 dBA; niti ni sporno, da poročila o meritvah hrupa, ki ga je predložil tožnik, izhaja, da hrup v okolici navedenega tožnikovega objekta presega dovoljene mejne ravni hrupa za dnevni in nočni čas za III. stopnjo varstva pred hrupom, in sicer so izmerjene vrednosti 69 dBA podnevi in 65 dBA ponoči. Sporno pa je, ali je poročilo, ki ga je predložil tožnik kot dokaz za to, da mora v tem postopku sodelovati kot stranski udeleženec, izdelano v skladu s predpisi, to je, ali so v meritve hrupa vključeni viri hrupa, ki so predmet obravnavanega dovoljenja. To poročilo namreč temelji na merjenju vsega hrupa v okolici tožnikovega prebivališča, ne glede na njegov izvor (meritve so bile opravljene 22. in 23. 9. 2004). Upoštevan je med drugim tudi hrup prometa po lokalni cesti in hrup gradnje, ne pa le predvideni hrup od objektov in izvajanja dejavnosti na železniški postaji po koncu gradnje oziroma rekonstrukcije v letu 2010, kot je to upoštevala tožena stranka.

10. Dokaz o tem, da je vplivno območje prikazano napačno, pa je, kot je bilo že navedeno, dolžna pristojnemu upravnemu organu predložiti oseba, ki to zatrjuje in s tem poskuša utemeljiti svoj pravni interes za vstop v postopek kot stranska udeleženka (64. člen ZGO-1 in 43. člen ZUP). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa je poročilo, ki ga je v tem primeru predložil tožnik, neustrezno, saj zajema tudi hrup, ki ni povezan z gradnjo oziroma rekonstrukcijo objektov, ki so predmet obravnavane gradnje, prav tako ni povezan z opravljanjem dejavnosti v oziroma na teh objektih po končani gradnji oziroma rekonstrukciji. Prav zaradi upoštevanja neupoštevnega vira hrupa pa v tožnikovem poročilu izkazan hrup presega dovoljeno mejo in zmotno izkazuje tožnikov pravni interes, da vstopi kot stranski udeleženec v ta postopek. Glede na navedeno Vrhovno sodišče meni, da tožnik ni izkazal pravnega interesa in da mu torej utemeljeno ni priznan status stranskega udeleženca v tem postopku.

11. Čeprav sodišče prve stopnje ni poslalo odgovora na tožbo tožene stranke tožniku, s tem ni zakrivilo bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo le vztrajala pri izpodbijani odločbi (sklepu) in njenih razlogih ter predlagala, da sodišče prve stopnje tožbo zavrne kot neutemeljeno. Ta odgovor torej ni mogel vplivati in tudi ni vplival na odločitev prvostopnega sodišča, v nobenem pogledu pa tudi ni onemogočil, da bi se tožnik izjavil o njegovi vsebini, saj je ni imel, oziroma se je skliceval na vsebino obrazložitve odločbe tožene stranke, ki pa jo je tožnik imel in je prav zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa).

13. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1). Ker tožnik s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.