Jedro

Prvi opredelilni kriterij, po katerem se določi velikost podjetja, je število zaposlenih, ki je ključen podatek za uvrstitev v določeno kategorijo, zato dejstvo, da po letnem prometu oziroma bilančni vsoti tožeča stranka ne dosega določenega praga, na konkretno uvrstitev nima vpliva.

Zaradi posebnosti pri postopkih javnih razpisov, kjer sodeluje veliko strank, postopati pa je treba hitro, temeljijo odločitve predvsem na podatkih podanih v prijavnih vlogah, zato je na stranki sami, da preveri in jamči za njihovo pravilnost in tudi resničnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom S08/10014 z dne 18.12.2008, zoper katerega na podlagi 34. člena Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (Uradni list RS, št. 102/07-ZPOP-1) ni pritožbe, zavrnila vlogo tožeče stranke, s katero se je ta prijavila na javni razpis za sofinanciranje nakupa nove tehnološke opreme v letu 2009 (Uradni list RS, št. 88/2008 – v nadaljevanju: Javni razpis). Pri pregledu vloge tožeče stranke je namreč ugotovila, da le-ta ne ustreza pogojem javnega razpisa, ki za dodelitev sredstev za srednje velika podjetja predpisuje višino sofinanciranja 40% upravičenih stroškov začetne investicije, podjetje pa mora pri tem zagotoviti 60% virov financiranja. V prijavnem listu je namreč tožeča stranka navedla skupne upravičene stroške v višini 369.015,00 EUR in višino sofinanciranja 184.507,00 EUR, kar presega 40%, kot to določa javni razpis. Finančna konstrukcija naložbe torej ni zaprta in ne izpolnjuje pogoja za dodelitev nepovratnih sredstev.

Tožeča stranka navedeni sklep izpodbija iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Odločitev temelji na napačni opredelitvi velikosti podjetja tožeče stranke, s tem pa posledično tudi napačni določitvi deleža sofinanciranja oziroma zagotavljanja lastnih sredstev. Po točki 4.1 in 4.2 javnega razpisa je delež sofinanciranja za mikro in mala podjetja določen v 50% glede na upravičene stroške, za srednja pa 40%. Glede na kriterije, ki so določeni za uvrstitev podjetja v posamezno kategorijo v samem razpisu, kot so določeni v Priporočilu komisije št. 2003/361/ES z dne 6.5.2003 oziroma Zakonu o gospodarskih družbah, to so število zaposlenih in letni promet oziroma letna bilančna vsota, bi morala biti tožeča stranka uvrščena med majhna podjetja. Med srednje velika podjetja jo uvršča le zaposlitveni kriterij, ker ima zaposlenih 88 delavcev, saj za srednja podjetja velja, da ne sme imeti več kot 250 zaposlenih. Nadaljnjega pogoja letnega prometa oziroma bilančne vsote nad 10 mio EUR do 50 mio EUR pa ne izpolnjuje, saj doseže le 1.403.923,00 EUR bilančne vsote oziroma 2.409.562,00 EUR letnega prometa, torej se uvršča med majhna podjetja. Za majhna podjetja pa javni razpis predvideva 50% sofinanciranje oziroma zagotavljanje 50% lastnih sredstev udeležbe, zato vloga tožeče stranke ustreza vsem pogojem razpisa. V kolikor bi tožena stranka spremenila kriterije oziroma bi jo brez vsakega dvoma uvrstila med srednje velika podjetja, bi pa lahko zagotovila tudi zadosten, 60-odstoten obseg lastnih sredstev ali pa investicijo ustrezno zmanjšala. Ker pa je glede na razpisne pogoje menila, da spada med majhna podjetja, je za svojo naložbo zagotovila 50% lastnih virov sredstev. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in DDV.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in njenih razlogih, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne, in naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka. Dodaja, da so bili med splošnimi pogoji razpisa objavljeni tudi pogoji, ki govorijo o velikosti podjetja. Tožnik z 88 zaposlenimi in letnim prometom, ki ne presega 50 milijonov EUR spada med srednje velika podjetja in ne more biti malo podjetje. Zato meni, da je bila vloga tožnika korektno preučena, pri odločitvi pa pravilno upoštevana razpisna dokumentacija.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da se je tožeča stranka prijavila na Javni razpis za sofinanciranje nakupa nove tehnološke opreme v letu 2009 (Uradni list RS, št. 88/2008; v nadaljevanju: javni razpis), v katerem je med pogoji v točki 4.2 določeno, da je višina sofinanciranja za mikro in mala podjetja 50% upravičenih stroškov začetne investicije, podjetje pa mora zagotavljati vsaj 50% virov, ki ne vključujejo državne pomoči, za srednje velika podjetja pa je višina sofinanciranja 40% upravičenih stroškov začetne investicije, podjetje pa mora zagotavljati vsaj 60% virov, ki ne vključujejo državne pomoči. Nesporna so tudi pravila, ki določajo ugotavljanje velikosti podjetij. Določbe javnega razpisa se tako navezujejo na Priporočila Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, majhnih in srednje velikih podjetij (UL L 124, 20.5.2003), po katerih v skupino srednje velikih podjetij sodijo podjetja, ki imajo na podlagi računovodskih izkazov manj kot 250 zaposlenih in imajo letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR. V skupino malih podjetij pa sodijo podjetja, ki imajo manj kakor 50 zaposlenih in imajo letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 10 milijonov EUR. Iz prijavnega lista za sofinanciranje pa tudi nesporno izhaja, da je znesek lastnih sredstev, ki ne vključujejo državne pomoči, in ki ga bo zagotovila tožeča stranka sama, 50-odstoten glede na znesek upravičenih stroškov investicije.

V obravnavani zadevi ostaja sporno vprašanje, ali je bila pravilno določena velikost podjetja – tožeče stranke, ob upoštevanju pogojev javnega razpisa in glede na to pravilno določena višina participiranja pri financiranju investicije.

Iz računovodskih izkazov tožeče stranke, ki jih je posredovala tudi sama, izhaja, da je imela na dan 31.12.2007 88 zaposlenih ter letni promet v višini 2.409.562 EUR oziroma bilančno vsoto v višini 1.403.923 EUR, kar pomeni, da se uvršča med srednje velika podjetja. Prvi opredelilni kriterij po katerem se določi velikost podjetja je namreč število zaposlenih, ki je ključen podatek za uvrstitev v določeno kategorijo, zato dejstvo, da po letnem prometu oziroma bilančni vsoti tožeča stranka ne dosega določenega praga, na konkretno uvrstitev nima vpliva.

Poleg navedenega pa ni niti nezanemarljivo dejstvo, da se je tudi sama tožeča stranka v prijavnem obrazcu pod točko I.3. opredelila kot srednje veliko podjetje. Napačno navedenega zneska sofinanciranja, ki bi ga zagotovila iz lastnih virov, pa ne more sanirati sedaj v upravnem sporu z zatrjevanjem nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi posebnosti pri postopkih javnih razpisov, kjer sodeluje veliko strank, postopati pa je treba hitro, temeljijo odločitve predvsem na podatkih podanih v prijavnih vlogah, zato je na stranki sami, da preveri in jamči za njihovo pravilnost in tudi resničnost. V prijavni vlogi torej opredelitev velikosti podjetja in višina sofinanciranja nista usklajena z zgoraj navedenimi zahtevami javnega razpisa. Odločitev tožene stranke je zato pravilna in zakonita, pravila v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pa tudi niso bila kršena.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.