Jedro

Prekluzija novih dejstev predstavlja procesno omejitev, ki pa ima za stranko učinke le pod predpostavko, da ne uspe izkazati, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka. Sodišče je za novoto štelo trditve toženca, da je tožnik prispeval k nastanku škode, ne pa samega dokaza z vpogledom v prekrškovni spis.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.264,72 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 900,00 EUR od 10.5.2002 do 14.10.2008 v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 15.10.2008 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti. V preostalem delu obrestnega zahtevka in za znesek 143,23 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v znesku 1.835,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožil toženec. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov. V izpodbijani sodbi je podano nasprotje v razlogih sodbe, saj se sodišče v delu, ko ugotavlja pasivno legitimacijo, sklicuje na listine prekrškovnega spisa, v delu, ko pa gre za vprašanje soodgovornosti tožnika, pa so te listine novota. Poleg tega je sodišče na obravnavi v aprilu 2008 sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda v spisa sodnika za prekrške opr. št. P 48929/01 in P 29782/01. Dalje so zmotne tudi ugotovitve sodišča, da odločba o prekršku opr. št. P 29782/01 ni pravnomočna, a to ne drži. Sodišče sicer ni vezano na pravnomočno odločbo sodnika za prekrške, vendar pa je vezano na načelo materialne resnice, zato bi moralo upoštevati tudi dejstva, ki izhajajo iz prekrškovnega spisa. Poleg navedenega pa je višina odškodnine dosojena v previsokem znesku, saj je dolžnikova zadržanost od dela trajala le štiri dni, tako da ni mogel utrpeti tako hudih telesnih bolečin, pa tudi znesek za strah je glede na sodno prakso pretiran.

Na vročeno pritožbo je tožnik pravočasno odgovoril. Navaja, da je bil toženec v zvezi s tem, da bi sodišče moralo upoštevati prekrškovno sodbo, prekludiran, saj gre za nedovoljeno novoto, pa tudi če bi to pravočasno zatrjeval, sodišče ni vezano na pravnomočno sodbo sodnika za prekrške. Poleg tega toženec navedb v zvezi z izzivanjem in soodgovornostjo s strani tožnika z ničemer ni izkazal. Glede pravnomočnosti odločbe opr. št. P 29782/01 tožnik poudarja, da je zoper njo podal ugovor, pri čemer pa odgovora ni dobil. Nikakor ne držijo pritožbene navedbe, da iz te odločbe izhaja pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je v celoti upravičen do zneska odškodnine, kot ga je dosodilo sodišče prve stopnje, saj je zaradi škodnega dogodka trpel bolečine in strah.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev toženca, da ga je tožnik izzval in tako prispeval k nastanku poškodbe svojega vratu, kar je obrazložilo s tem, da gre za nedovoljeno novoto (286. člena ZPP). Toženec je namreč to dejstvo prvič navedel v vlogi dne 2.9.2008, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil dne 10.3.2008. Prekluzija novih dejstev iz 4. odst. 286. člena ZPP predstavlja procesno omejitev, ki pa ima za stranko učinke le pod predpostavko, da ne uspe izkazati, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka. V konkretnem primeru toženec ni izkazal, da dejstev o soprispevku tožnika ni mogel navesti prej, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo. Bistvena kršitev pravil postopka tako ni podana, saj je sodišče za novoto štelo trditve toženca, da je tožnik prispeval k nastanku škode, ne pa samega dokaza z vpogledom v prekrškovni spis. Vprašanje pravnomočnosti odločbe o prekršku opr. št. P 29782/01 v konkretnem primeru ni pravno relevantno, saj sodišče ni vezano na pravnomočno odločbo v prekršku. Pritožbeno sodišče kljub temu tožencu še dodatno pojasnjuje, da iz spisa P 48929/01 jasno izhaja, da je tožnik zoper odločbo o prekršku opr. št. P 29782/01 podal ugovor, kasneje, dne 9.10.2001 pa je bila ta odločba razveljavljena. Glede načela materialne resnice pritožbeno sodišče poudarja, da se sodišče prve stopnje zaradi prekluzije navedb o soprispevku tožnika ni ukvarjalo z vprašanjem soprispevka tožnika, poleg tega pa sodna praksa zelo ozko razlaga 192. člen ZOR (zmerjanje oziroma žaljenje še ne pomeni, da je toženec upravičen povzročiti tožniku kakršne koli poškodbe).

Pritožbeno sodišče glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo pravično in primerno odškodnino. Tožnik je imel hude bolečine največ par minut, srednje hude 2 do 3 dni, lahke bolečine pa največ 1 teden. Med zdravljenjem je trpel nevšečnosti, saj je imel 3 dni nameščeno ovratnico, po odstranitvi le-te je vrat moral razgibavati, kar je lahko neprijetno in boleče, poleg tega pa je bil tudi rentgensko slikan, kar je zdravju zelo škodljivo. Od dela je bil zadržan 4 dni. Vse te okoliščine so z določitvijo odškodnine v višini 650,00 EUR pravilno vrednotene. Enako velja tudi za odškodnino za strah v znesku 250,00 EUR, saj je tožnik utrpel hud primarni strah, sekundarni strah pa je trajal do zaključka zdravljenja. Dosojena odškodnina je primerljiva z odškodninami, ki so dosojene za podobne oblike škod.

Pritožbeno sodišče je skladno s 350. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in ugotovilo, da ti niso podani, ob reševanju pritožbe pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je na podlagi 1. odst. 351. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo.