Up-325/04 - 4

23. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 7. decembra in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 93/2003 z dne 17. 2. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 162/2002 z dne 30. 1. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 213/2000 z dne 11. 12. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je delno spremenilo sklepa disciplinskih organov, na podlagi katerih je pritožniku prenehalo delovno razmerje. Pritožnika je spoznalo za odgovornega za drugo kršitev delovne obveznosti kot disciplinski organi, sicer pa je zavrnilo njegov zahtevek za razveljavitev izpodbijanih sklepov, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, vrnitev nazaj na delo in plačilo vseh denarnih prikrajšanj zaradi prenehanja delovnega razmerja.

Višje sodišče je takšno odločitev potrdilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi pritožnikovo revizijo. Zavzelo je stališče, da je sodišče pri odločanju izhajalo iz opisa dejanja v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, na pravno kvalifikacijo disciplinske kršitve pa ni vezano.

1.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na revizijske navedbe in sicer zlasti na navedbo o prekoračitvi tožbenega zahtevka in o dvakratnem odločanju disciplinske komisije brez razveljavitve prejšnje odločitve. V zvezi s tem zatrjuje, da je Vrhovno sodišče napačno ugotovilo, da pritožnik teh očitkov ni uveljavljal že v pritožbi, s čimer bi si zagotovil možnost njunega uveljavljanja v reviziji. Meni, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Stališču Vrhovnega sodišča, da v sporih o

odgovornostih delavca delavcu ni treba postaviti tožbenega zahtevka, če pa ga postavi, pa sodišče nanj ni vezano, očita arbitrarnost. To stališče naj bi pomenilo tudi neenako obravnavo tožnikov v delovnih sporih in s tem kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. Zatrjuje tudi, da so sodišča spremenila opis in pravno kvalifikacijo kršitve, kar naj bi bilo v neskladju z 28. členom Ustave. Pritožniku, ki je izgubil delo, naj bi bila kršena tudi pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijanih sodbah ni.

4.Pritožnik zatrjuje, da naj bi bile izpodbijane sodne odločbe v neskladju z 28. členom Ustave. Predmet te ustavne določbe je načelo zakonitosti v kazenskem pravu. V disciplinskem postopku ne gre za ugotavljanje krivde v kazenskopravnem smislu, temveč le za ugotavljanje kršitev delovnih dolžnosti. Pritožnik, ki z ustavno pritožbo izpodbija odločitve sodišč o zakonitosti disciplinskih odločb, se zato na to določbo Ustave ne more sklicevati. Poleg tega pa pritožnik niti ne zatrjuje, da bi bil spoznan za odgovornega za disciplinsko kršitev, ki kot takšna ne bi bila določena v aktu delodajalca, še preden je bila očitana pritožniku.

5.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 50. člena Ustave.

Zgolj dejstvo, da je pritožnik na podlagi izpodbijanih sodnih odločitev izgubil zaposlitev, zaradi česar bi lahko bila ogrožena tudi njegova socialna varnost, še ne pomeni kršitve te ustavne pravice. Za kršitev te ustavne pravice bi šlo, če bi bilo kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temeljijo izpodbijane sodbe nesprejemljivo z vidika te ustavne pravice, česar pa pritožnik ne izkaže.

6.Stališče Vrhovnega sodišča o nevezanosti sodišča na tožbeni zahtevek v sporih o odgovornostih delavca temelji na določbi 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Glede na to je tudi pritožnikov očitek o očitni napačnosti tega stališča, ki bi lahko bil relevanten z vidika 22. člena Ustave, neutemeljen. S tem povezanim očitkom pritožnika o neutemeljenem razlikovanju med tožniki v delovnih sporih, ki naj bi pomenilo kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pa se Ustavnemu sodišču v tej zadevi ni bilo treba ukvarjati. Sporno stališče pomeni namreč le odgovor Vrhovnega sodišča na pritožnikove revizijske navedbe, da tudi za delovna sodišča velja pravilo o vezanosti na zahtevke. Iz sodbe Vrhovnega sodišča pa ne izhaja, da temelji odločitev o zavrnitvi revizije na tej zakonski določbi. Glede na to ta očitek ni relevanten.

7.Pritožnik utemeljeno opozarja na zmotno ugotovitev Vrhovnega sodišča glede vsebine pritožnikove pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. V pritožbi je namreč pritožnik izrecno uveljavljal, da naj bi sodišče pri odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek (str. 3-4), nasprotoval pa je tudi odločitvi, da dvakratno odločanje disciplinske komisije ni pomenilo bistvene kršitve disciplinskega postopka (str. 5).

Pritožnik zmotno meni, da bi lahko to pomenilo kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sodno varstvo, ki ga zagotavlja ta ustavna pravica, je bilo namreč pritožniku zagotovljeno. Prav tako mu s tem niso mogle biti kršene kakšne druge ustavne pravice. Očitek o bistveni kršitvi določb disciplinskega postopka, ki naj bi jo storil disciplinski organ s tem, ko je ponovno odločal o disciplinski kršitvi, ne da bi predhodno razveljavil svojo predhodno odločitev, je namreč očitno neutemeljen. Kot je pritožniku pojasnilo sodišče prve stopnje, je disciplinski organ spremenil svojo odločbo pred njeno razglasitvijo. Takšno ravnanje pa ne nasprotuje nobeni izmed določb o vodenju disciplinskih postopkov. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo iz Ustave za sodišča ne izhaja obveznost opredelitve do očitno neutemeljenih navedb strank. To pa pomeni, da tudi napačen odgovor sodišča na očitno neutemeljen očitek ne more pomeniti zatrjevane kršitve ustavne pravice. To pa velja tudi glede revizijskih očitkov o prekoračitvi zahtevka. Glede tega iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja ugotovitev, da gre le za spremembo pravne

kvalifikacije, ki pa je dopustna. S tem je bilo odgovorjeno tudi na ta pritožnikov očitek.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan