Jedro

Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in sodne prakse, se pasivnost tožene stranke oziroma njena opustitev vložitve odgovora na tožbo ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. To pa pomeni, da dokaz o tem, da je ohišje zaganjalnika počilo zaradi nepravilne menjave oziroma o vzroku za to, da vozilo tožeče stranke dne 9. 10. 2021 po 21 kilometrih vožnje od servisa tožene stranke ni več vžgalo, ni potreben.

Izgubljeni dobiček lahko opredelimo kot razliko med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Slednjega tožeča stranka v obravnavanem primeru ni upoštevala, zato v prejšnji točki citirana trditvena podlaga ni zadostna. To pomeni, da tožba v zvezi z zahtevkom za povrnitev izgubljenega dobička ni sklepčna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v I. točki izreka delno razveljavi za znesek 1.076,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2021 dalje do plačila, v II. točki izreka pa v celoti, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane zamudne sodbe zavrne in se v tem delu tj. za znesek 4.632,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2021 dalje do plačila sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.709,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2021 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 732,98 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti je iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vložila pritožbo tožena stranka in v njej navedla, da se z izpodbijano sodbo ne strinja. Trdila je, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP in da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožnika ter predpisanih pogojev ni ustrezno preverilo. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, pa so tudi v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil in s splošno znanimi dejstvi. Pritožbenemu sodišču tožena stranka zato predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne, tožniku pa naloži, da toženi stranki v 15 dneh povrne po sodišču odmerjene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijano zamudno sodbo, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od paricijskega roka dalje do plačila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ker iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka,1 ker naj tožeča stranka ne bi ne zatrjevala ne predlagala nobenih dokazov, da naj bi ohišje zaganjalnika počilo zaradi nepravilne montaže. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v delu zahtevka, ki se nanaša na povrnitev navadne škode, temu ni tako, saj je tožeča stranka v tožbi izčrpno pojasnila, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi izčrpno povzelo (5. točka obrazložitve), na kakšen način je prišlo do okvare njenega vozila Audi ... Trdila je namreč, da ji je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki pri popravilu njenega avtomobila dne 6. 10. 2021 ni ravnala z dolžno skrbnostjo ter da je nadaljnja okvara oziroma napaka nastala kot posledica nestrokovno opravljene menjave vztrajnika in senzorja,2 pri tem pa izrecno: - da so, po tem ko je tožena stranka dne 11. 10. 2021 zavrnila reklamacijo v zvezi z zamenjavo vztrajnika in senzorja in je bilo vozilo z avtovleko na stroške tožeče stranke odpeljano na pooblaščeni servis za vozila Audi v Avtohišo A., tam ugotovili, da je do napake prišlo zaradi počenega ogrodja zaganjalnika, ki je bil v vložišče vgrajen napačno, - da se vztrajnika za dotični model vozila, ki ga uporablja tožeča stranka, ne more zamenjati, brez da bi se odvijačilo tudi zaganjalnik in se ga pravilno privijačilo nazaj v vložišče, - da bi v nasprotnem primeru zaganjalnik ob vžigu vozila počil, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru (prim. 2. stran tožbe in 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), - da je nepravilna vgradnja zaganjalnika v vložišče povzročila, da so kovinski delci padli v predel vztrajnika, zaradi česar je bila potrebna tudi demontaža menjalnika in vztrajnika, o čemer je bila tožeča stranka obveščena s strani pooblaščenega servisa in - da je kljub temu, da je tožena stranka zatrjevala, da se zaganjalnika ni dotikala, jasno, da je do napake prišlo zaradi nestrokovnega popravila na njenem servisu.

6. Ker iz navedenega po presoji pritožbenega sodišča logično sledi, da je napačna vgradnja zaganjalnika po opravljeni menjavi vztrajnika in senzorja s strani tožene stranke povzročila, da je njegovo ohišje počilo (poleg tega pa še dodatne težave, ki jih je tožeča stranka v tožbi natančno opisala), zaradi česar vozilo dne 9. 10. 2021, po tem, ko se je tožeča stranka ustavila na bencinskem servisu, ni več vžgalo, očitek nesklepčnosti obravnavanega odškodninskega zahtevka ni na mestu. Tožeča stranka je navedla vsa dejstva, ki omogočajo zaključek, da je ohišje zaganjalnika počilo zaradi toženkine nepravilne montaže le-tega v vložišče in zakaj je bila slednja ob menjavi vztrajnika in senzorja dne 6. 10. 2021 zanjo neizogibna. Tožena stranka s svojimi pritožbenimi navedbami vzročne zveze, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ne more pretrgati oziroma izpodbiti tam ugotovljenih dejstev.

7. Neizpodbojno ugotovitev prvostopenjskega sodišča (drugi odstavek 338. člena ZPP) predstavlja okoliščina, da je do napake (tj. da po 21 km vožnje od servisa tožene stranke, po tem, ko se je tožeča stranka ustavila na bencinskem servisu, vozilo ni več vžgalo) prišlo zaradi počenega ogrodja zaganjalnika, saj je bil potem, ko ga je bilo pred menjavo vztrajnika in senzorja potrebno odvijačiti, nato pa privijačiti nazaj, v vložišče vgrajen napačno in je posledično navedeno vplivalo tudi na delovanje vztrajnika. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in sodne prakse, se pasivnost tožene stranke oziroma njena opustitev vložitve odgovora na tožbo ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. To pa pomeni, da dokaz o tem, da je ohišje zaganjalnika počilo zaradi nepravilne menjave oziroma o vzroku za to, da vozilo tožeče stranke dne 9. 10. 2021 po 21 kilometrih vožnje od servisa tožene stranke ni več vžgalo, ni potreben. Drugačne navedbe tožene stranke v obravnavani pritožbi niso utemeljene.

8. Prav tako neutemeljeni so njeni očitki, da je tožeča stranka v vlogi z dne 15. 10. 2021, ki jo je poslala toženi stranki, navajala, da je velika verjetnost, da so kovinski delci padli tudi v predel vztrajnika in da je zato potrebna ponovna demontaža menjalnika in vztrajnika in da to pomeni očitno razhajanje med tožbenimi navedbami in listinami, ki jih je v tem postopku predložila. Četudi je tožeča stranka v tem smislu samo dopuščala verjetnost, omenjeni dokaz ni v nasprotju z njeno tožbeno naracijo, da je nepravilna vgradnja zaganjalnika v vložišče povzročila, da so kovinski delci padli v predel vztrajnika, zaradi česar je bila potrebna tudi demontaža menjalnika in vztrajnika, o čemer je bila tožeča stranka obveščena s strani pooblaščenega servisa, tožena stranka pa je kljub temu zatrjevala, da se zaganjalnika ni dotikala oziroma drugimi trditvami iz tožbe. Za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP namreč ni potrebno, da predloženi dokazi tožeče stranke izkazujejo oziroma dokazujejo njene trditve. Te se po načelu afirmativne litiskontestacije, kot že rečeno, štejejo kot priznane. Samo v nasprotju z njimi ne smejo biti, kar pa po presoji pritožbenega sodišča niso. Tožeča stranka je v tožbi sicer navedla, da je tožena stranka pred predmetnim postopkom navajala, da okvara zaganjalnika ni posledica menjave vztrajnika na njenem servisu, saj tovrstne zamenjave opravljajo vsakodnevno in da bi poleg tega nepravilna menjava vztrajnika in montaža zaganjalnika povzročila, da vozilo ne bi delovalo niti vžgalo, vendar je ob tem temu tudi konkretizirano nasprotovala in trdila, da to ne drži (prim. navedbe tožeče stranke v zadnjem odstavku na 3. strani tožbe).

9. Glede na to, da je bila tožena stranka tista, ki je dne 6. 10. 2021 prva opravila zamenjavo vztrajnika in senzorja, katera je imela po neizpodbojnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča za posledico okvaro tožničinega vozila3, ne more biti dvoma, da trditev iz tožbe, da so se kasneje na vozilu pojavile še dodatne težave, na pooblaščenem servisu pa so ugotovili, da je težava v vztrajniku, ki ga je tožena stranka zamenjala pri prvem popravilu vozila, zato je bilo potrebno opraviti še zamenjavo vztrajnika, kar je tožeči stranki povzročilo še dodatne stroške v višini 1.952,88 EUR, kar izhaja iz računa, pomeni, da je za težavo v vztrajniku v celoti odgovorna tožena stranka. Dodatno pojasnjevanje, kakšna je odgovornost na strani tožene stranke in zakaj bi morala tožena stranka nositi dodatne stroške zamenjave vztrajnika glede na to, da tožena stranka odgovora na tožbo, v katerem bi citirane trditve konkretizirano prerekala, ni vložila, po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno in ni res, da je na tem mestu sodišče prve stopnje nekritično sledilo nepopolni in nezadostni trditveni podlagi tožeče stranke. Očitno je namreč, da je bila težava v vztrajniku, ki ga je tožena stranka zamenjala ob prvem popravilu vozila in da je zato za navedeno težavo tudi odgovorna. Trditve iz pritožbe, da je tak zaključek brez ustrezne trditvene podlage in da je nelogična, dokazno nepodprta in neutemeljena tudi zahteva tožeče stranke za plačilo vgradnje novega vztrajnika, posledično niso utemeljene.

10. Se pa strinja pritožbeno sodišče s pritožbenimi očitki, da je nepopolna in nekonkretizirana trditvena podlaga tožeče stranke glede njenega domnevnega izgubljenega zaslužka ter da v tej zvezi tožeča stranka v tožbi navaja, da naj bi z opravljanjem taksi storitev v zadnjih šestih mesecih pred nastankom škodnega dogodka v povprečju zaslužila 1.076,27 EUR na mesec, pri čemer pa ne pojasni, ali gre za neto ali bruto znesek, kar je pomembno pri odločanju o tovrstnem zahtevku. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z njenimi opozorili, da tožeča stranka tudi ni pojasnila, zakaj domnevno izgubo dobička terja za cel mesec, ne pa za obdobje, ko je bil avtomobil nevozen ter da oboje izpostavljeno pomeni, da glede tega dela zahtevka tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage oziroma da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno presodilo, da je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi res navedla zgolj, da se v konkretnem primeru upošteva izgubljeni dobiček, ki bi ga imela ob opravljanju svoje službe, če bi bilo vozilo izpravno ob prvem popravilu vztrajnika in do dodatnih stroškov ne bi prišlo, da je z opravljanjem taksi storitev v zadnjih šestih mesecih pred nastankom škodnega dogodka v povprečju zaslužila 1.076,27 EUR na mesec in da to izhaja iz priloženega računovodskega seznama vseh izstavljenih računov tožeče stranke v zadnjih šestih mesecih, ki izkazujejo povprečne mesečne prilive tožeče stranke ter da je zato utemeljeno pričakovala, da bo tudi v mesecu oktobru zaslužila vsaj toliko, ni pa pri izračunu izgubljenega dobička upoštevala njegovega odhodkovnega vidika oziroma stroškov, ki bi ji v zvezi s temi prihodki nastali. Slednje priznava tudi v odgovoru na pritožbo, ko trdi, da gre za bruto znesek.

12. Izgubljeni dobiček lahko opredelimo kot razliko med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Slednjega tožeča stranka v obravnavanem primeru ni upoštevala, zato v prejšnji točki citirana trditvena podlaga ni zadostna. To pomeni, da tožba v zvezi z zahtevkom za povrnitev izgubljenega dobička ni sklepčna. Pritožbeno sodišče zato v tem obsegu pritrjuje toženi stranki v pritožbenih navedbah, da pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni, s čimer je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi tožene stranke je zato potrebno delno ugoditi, izpodbijano zamudno sodbo pa v tem delu tj. v delu, kjer je sodišče prve stopnje tožeči stranki ugodilo tudi v zahtevku za povrnitev izgubljenega dobička v znesku 1.076,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2021 dalje do plačila, razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Gre namreč za odpravljivo nesklepčnost, kar pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje glede tega dela zahtevka postopati po tretjem odstavku 318. člena ZPP4 in tožeči stranki omogočiti, da svoje trditve ustrezno dopolni. V sklepu, s katerim bo tožeči stranki določilo rok za odpravo nesklepčnosti, pa naj ji naloži tudi, da pojasni – na kar utemeljeno opozarja pritožba – zakaj povrnitev izgubljenega dobička zahteva za cel mesec, saj tožeča stranka sama pravi, da se je popravilo opravilo 6. 10. 2021, zadnji račun pa je z dne 26. 10. 2021. 13. Podrejeno in iz previdnosti tožena stranka v pritožbi navaja še, da je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Ker se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen Obligacijskega zakonika - OZ), je tožničin zahtevek za povračilo zakonskih zamudnih obresti skladno z njenimi trditvami utemeljen. Drugačne pritožbene trditve tožene stranke niso utemeljene, saj odškodninska obveznost ni zapadla z dnem prejema zahtevka za plačilo, ampak že prej, s trenutkom nastanka škode.

14. Z ostalimi pritožbenimi trditvami tožeča stranka izpodbija v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Ker to po izrecni določbi drugega odstavka 338. člena ZPP ni dovoljeno, se pritožbeno sodišče do trditev v zvezi s tem, da popravilo tožničinega vozila nima nobene zveze s težavami, ki so na avtomobilu nastale kasneje ipd., ni opredeljevalo.

15. V preostalem delu (tj. v delu zahtevka, ki se nanaša na povrnitev navadne škode v višini 4.632,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2021 dalje do plačila) pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka zamudne sodbe skladno z vsem obrazloženim ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijano zamudno sodba v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari in izpodbijano zamudno sodbo delno razveljavilo, je posledično moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. O zahtevku namreč še ni v celoti odločeno, zato je uspeh pravdnih strank (154. člen ZPP) še neznan.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločitev.

1 Tožbeni zahtevek glasi v tem primeru na povrnitev navadne škode in izgubljenega dobička. Tožeča stranka trdi, da ji je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki je za tožečo stranko opravila popravilo avta, vendar ne z dolžno skrbnostjo, to pa je imelo za posledico nadaljnjo okvaro avta. 2 Tožeča stranka je navedla, da je tožena stranka dne 6. 10. 2021 na svojem servisu za tožečo stranko opravila zamenjavo vztrajnika in senzorja za vozilo Audi ... 3 Katere pa tožena stranka ni želela odpraviti in je reklamacijo njene storitve z dne 6. 10. 2021 zavrnila z navedbo, da se bo vozilo popravljalo le na stroške tožeče stranke. 4 Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.