Jedro

Iz obrazložitve jasno izhaja, da gre za tako imenovane separatne stroške. To so stroški, ki se povrnejo ne glede na izid postopka, nastanejo pa po krivdi ali po naključju, ki se primeri eni od strank postopka. Krivda je neločljivo povezana z dolžnostjo stranke in je o tej mogoče govoriti takrat, ko ta prekrši kakšno svojo obveznost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi t a izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Predlagatelja in nasprotna udeleženka B.C. nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 30.11.2004 je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelo št. 574/4, k.o. R. last predlagateljev in parcelo št. 575/2 k.o. R., last nasprotne udeleženke B.C., tako da poteka od tč. I, ki je v naravi oddaljena 10 cm od stika betonskih zidov na severni hiše predlagateljev proti tč. A, do tč. II, ki je oddaljena 10 cm od tč. 3 v smeri proti tč. B. Točka I predstavlja tromejo med parc. št. 575/4, 575/1 in 575/2 vse k.o. R., kot je prikazana na skici izvedenke geodetske stroke z dne 29.11.2004, ki je sestavni del sklepa. Vrednost spornega mejnega prostora v izmeri 3 m2 po oceni nepravdnih udeležencev znaša 1.000.000,00 SIT. Glede skupnih stroškov je odločilo, da ti znašajo 349.594,53 SIT in jih nosita predlagatelja in prva nasprotna udeleženka vsak do 1/2, stroške zastopanja pa nosi vsaka stranka svoje. Odločilo je še, da sta predlagatelja dolžna povrniti prvi nasprotni udeleženki stroške v višini 11.880,00 SIT v roku 15 dni, nasprotna udeleženka pa je dolžna predlagateljema povrniti nanjo odpadli del skupnih stroškov postopka v višini 174.797,26 SIT v roku 15 dni.

Z izpodbijanim sklepom z dne 08.12.2004 je sodišče prve stopnje priznalo sodni izvedenki geodetske stroke M.K. iz N. nagrado in stroške v skupni višini 12.243,00 SIT, kar se izplača iz položenega predujma.

Proti odločitvi o glavni stvari in odločitvi o stroških po sklepu sodišča prve stopnje z dne 30.11.2004 sta vložila pritožbo predlagatelja zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožnika trdita, da sodišče prve stopnje ni na naroku, opravljenem na kraju samem, sestavilo zapisnika, ki bi verodostojno izkazoval po sodišču opravljeno identifikacijo, posnetek in popis stanja, kar bi bilo potrebno, saj je, na eni strani, obstoječe mejno stanje na sporni lokaciji samo na sebi notorno in odločilno dejstvo in dokaz, na drugi strani pa zato, ker sta predlagatelja uveljavljala poseben pravni naslov - dogovor o poteku meje, sklenjen leta 1979, s tedanjima lastnikoma in mejašema parcele št. 575/2 k.o. R., ki bi jim dajal pravico do spornega mejnega sveta, s čimer sta izkazovala njuno močnejšo pravico. Identifikacija stanja na terenu je bila opravljena pomanjkljivo in nenatančno. Sodišče ni ugotovilo in izmerilo dolžine sporne mejne črte, dolžine in širine obstoječega (ograjnega) betonskega zidu, dolžine žične ograje, ni opisalo lokacije prej navedene ograje (na zidu in izven njega), ni izmerilo in pozicioniralo železnega profila, postavljenega na koncu navedenega zidu, na vzhodni strani, pri magistralni cesti, kar predstavlja enega ključnih dokazov, saj je bil slednji postavljen s strani B.I. leta 1979 prav z namenom razmejitve, zakoličbe in označbe nove mejne črte med parcelo predlagateljev in parcelo 575/2 k.o. R., in je tako postavljen profil istočasno določal tudi izhodiščno linijo oziroma potek trase za pozneje, v letu 1983 začete gradnje še sedaj obstoječega betonskega zidu; nadalje sodišče ni izmerilo širine in dolžine dostopne poti k stanovanjski stavbi predlagateljev ter gredice, ki se nahaja na parceli 575/4 na vzhodni strani vzdolž celotnega betonskega zidu in tudi ni opisalo še drugih okoliščin, relevantnih za presojo zadeve. Pritožnika se ne strinjata z odločitvijo, da točka I predstavlja tromejo med parcelo št. 575/4, 575/1 in 575/2 vse k.o. R., saj se po njunem mnenju novo postavljeno mejno znamenje v tej točki dejansko nahaja za 10-20 cm v notranjost parcele št. 575/1 k.o. R., za katero je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da ni bila predmet določanja meje, čeprav sta jo predlagatelja v predlogu zajela. Po oceni pritožnikov je sodišče s takim postopanjem odločalo v nasprotju s postavljenim zahtevkom, saj je določilo mejo le med parcelama št. 575/4 in 575/2 k.o. R.. Pritožnika navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo počakati na odločitev v pravdni zadevi zaradi poseganja v parcelo št. 575/1 k.o. R. in za odstranitev lope stoječe na parceli št. 575/2 k.o. R., ki teče med predlagateljema in nasprotno udeleženko pred Okrožnim sodiščem v N., saj je z odločitvijo prejudiciralo končno odločitev v prej navedeni pravdni zadevi. Pritožnika opozarjata, da ni točna (in je neresnična) navedba v točki 3. izreka izpodbijanega sklepa, da se mejna točka II označi z lesenim količkom (mejno znamenje sploh še ni bilo postavljeno), mejno znamenje v mejni točki I pa je bilo postavljeno s strani sodne izvedenke po zaključku glavne obravnave dne 22.11.2004. Pritožnika menita, da izvedenstvo ni bilo opravljeno v skladu s pravili stroke in ZPP, izvedenstva v tej zadevi ni opravljala sodna izvedenka sama, temveč je za izvedbo bistvenega dela izvedenskega dela (za meritve) na lastno iniciativo angažirala družbo G. d.o.o. iz T., ki nima statusa sodnega izvedenca. Zaradi tega je izvedensko delo brez dokazne vrednosti, temu sta predlagatelja ugovarjala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar se sodišče do ugovora ni opredelilo, niti ne v izpodbijanem sklepu. Pritožnika pojasnjujeta, da je sodišče prve stopnje vabilo na glavno obravnavo dne 22.11.2004 tudi osebo, ki pa je na obravnavi in v zapisniku te obravnave ni identificiralo, čeprav je slednja ves čas prisostvovala obravnavi in se je sodišče pred razglasitvijo odločitve z njo tudi posvetovalo. Glede skice izvedenke geodetske stroke, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa pritožnika navajata, da je deloma povsem nerazumljiva, v delu, kjer se na njej prikazuje "povečava I" pa je napačna, glede na dejansko lego in situacijo objektov v naravi. Po oceni pritožnikov sporni mejni prostor ne meri 3 m2, kot je to navedeno v točki 5 izreka izpodbijanega sklepa, temveč le 1,15 m2, ravno tako vrednost spornega mejnega prostora ni 1 milijon SIT, saj sta ga predlagatelja ovrednotila na 1.200.000,00 SIT. Po mnenju pritožnikov je sodišče nepravilno odločilo tudi o skupnih stroških postopka. V izpodbijanem sklepu ni naveden noben podatek o posamičnih zneskih, ki sta jih predlagatelja založila kot predujem, čeprav ti po podatkih spisa precej presegajo znesek 350.000,00 SIT. Poleg tega je sodišče prve stopnje v zvezi s tem poleg odločbe o skupnih stroških, ki je zajeta v izpodbijanem sklepu, izdalo naknadno še dodaten poseben sklep z dne 08.12.2004, s katerim je odločilo izvedenki za opravljeno delo priznati še dodatnih 12.243,00 SIT stroškov. Ker tudi ti stroški spadajo med skupne stroške postopka, ni jasno zakaj jih ni sodišče prve stopnje vključilo v izpodbijani sklep oziroma je o tem izdalo samostojen sklep, katerega predlagatelja izpodbijata s posebno pritožbo. S takim ravnanjem je sodišče prve stopnje po nepotrebnem povzročilo predlagateljem precejšnje dodatne stroške pritožbenega postopka, v tem delu je zaradi tega izpodbijani sklep nejasen in nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Glede odločitve o plačilu separatnih stroškov v višini 11.880,00 SIT pritožnika navajata, da je izrek izpodbijanega sklepa v tem delu pomanjkljiv, saj ni določno navedeno za kakšno vrsto stroškov naj bi šlo. Ker je iz obrazložitve mogoče povzeti, da gre za stroške z naroka dne 09.09.2004, pritožnika opozarjata, da bi to moralo biti izrecno navedeno v izreku izpodbijanega sklepa. Sicer pritožnika v zvezi s temi stroški pojasnjujeta, da naroka dne 09.09.2004 nista zakrivila, temveč ga je zakrivilo sodišče samo, ko se ni odzvalo na izrecno uveljavljene ugovore predlagateljev v zvezi z grajo in zavrnitvijo izvedenskega dela M.K.. Pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da je imelo različna merila, ko je šlo za odločanje o separatnih stroških na njun predlog. Po oceni pritožnikov bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti "staro mejo", oprto na pravice mejašev, nato ugotoviti, ali se je meja premaknila, in če se je, zakaj se je, nadalje ugotoviti, ali je za to obstajala pravna podlaga, ali pa je premik meje posledica samovolje enega od mejašev. Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je osrednje vprašanje, kdo je nosilec močnejše pravice in posledično upravičenec do ugotovljenega spornega mejnega prostora, rešilo z oprtjem na izpovedbo priče P., zanemarilo pa je vsa ostala zatrjevana relevantna dejstva in ponujene dokaze. V izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, zakaj drugih dokazov, ki jih je sodišče izvedlo, ni moglo upoštevati, oziroma zakaj so ti nerelevantni. S tem je sodišče prve stopnje v škodo predlagateljev kršeno načelo proste presoje dokazov. V nadaljevanju pritožnika izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje, predvsem dokazno oceno o verodostojnosti izpovedbe priče P., oziroma v tej zvezi dokazno oceno izpovedbe prve predlagateljice, pri tem navajata, da je sodišče prve stopnje, po dokazni moči enaka dokaza, neenako ocenilo. Predlagatelja nista predlagala zaslišanja prič, temveč sta se s stališča svojih dejanskih navedb opirala na najbolj verodostojen in neposreden dokaz, ki ga predstavlja nespremenjeno mejno stanje v naravi, kakršno obstaja že vse od leta 1979 dalje, ki je samo po sebi očigledno in notorno. Posredno sta predlagatelja svoje dejanske navedbe podprla tudi z listinskimi dokazi, te pa je sodišče prve stopnje ali ignoriralo, ali pa jih ni izvedlo, oziroma ocenilo. V nadaljevanju pritožnika analizirata trditve predlagateljev in jih primerja ter analizira z izpovedbo priče P., iz tega pa zaključujeta, da so bistvena tri vprašanja: kdo je bil ob prodaji leta 1979 formalni lastnik parcele št. 575/2 k.o. R., od katere se je po nakupu s strani predlagateljev odmerila parcela št. 575/4; kdo je postavljal železni količek, o katerem je izpovedal tudi P., da se je leta 1979 določala meja med navedenima parcelama ter kdo je leta 1979 določil, kje bo potekal betonski zid. Po oceni pritožnikov odgovori na ta vprašanja pokažejo, da priča P. ni odločal o razmejitvi parcel, ne o načinu urejanja meje, ne o določanju meje in ne o poteku zidu, on je bil le fizični izvajalec gradnje zidu. Pritožnika trdita, da sta se predlagatelja ob nakupu parcele št. 575/4 leta 1979 lahko in morala dogovarjati glede sedaj sporne meje, jo sodoločala in tudi sodoločila le skupaj s tedanjimi formalnimi lastniki, B. in ne P., zato izpovedba P. ne more biti nosilni argument, na kateri bi lahko slonela izpodbijana odločitev. Pritožnika menita, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj enake izpovedi P. in prve predlagateljice različno vrednoti, kar predstavlja (poleg opustitve sodišča, da izpovedbe prič oceni v primerjavi z drugimi zatrjevanimi dejstvi in dokazi), kršitev postopka. Po navedbah pritožnika je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča ter bi moralo uporabiti 79. in 1. odstavek 80. člena Stvarnopravnega zakonika. Zgrajeni betonski zid predstavlja skupno lastnino v smislu režima iz pravnega pravila 854 ODZ (oziroma 18. člena ZTLR). Zatrjevana dejstva (leta 1979 realizirani dogovor predlagateljev s pravnimi predniki o poteku meje med parcelama in tudi dejanska zakoličba meje), sodišču prve stopnje niso omogočala sklepanja, da pripada sporni mejni prostor nasprotni udeleženki. Dejstvo, da je B.I. leta 1979 sporazumno s predlagateljema ob odmeri parcele št. 575/4 k.o. R. postavil jekleni profil, s katerim je dejansko trasiral mejno linijo v njenem celotnem obsegu med obema parcelama oziroma mejašema in bil pozneje v isti liniji zgrajen še betonski zid, ima pravno naravo močnejše pravice in za posledico, da teče meja po sredini navedenega zidu. Uporaba in vzdrževanje takšne mejne pregrade je urejena v pravnih pravilih 855 in 856 paragrafa ODZ in sodišče prve stopnje spričo navedenega sporazuma ni imelo pravne podlage za drugačno določitev meje od tiste že enkrat določene leta 1979. Do takšnega poteka dogodkov, ki je bil pred sodiščem prve stopnje zatrjevan, se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni navedlo razloge za njihovo neupoštevanje. Po mnenju pritožnikov je zaradi nespremenjenega mejnega stanja med navedenima parcelama, ki traja že preko 20 let in zaradi načina in obsega rabe, izkazana njuna močnejša pravica do spornega prostora, kot pa je pravica nasprotne udeleženke, ki je lastnica parcele št. 575/2 in ostalih parcel šele dobri dve leti. Drugačna materialnopravna presoja dejanskega stanja bi pomenila neenakost pred zakonom, saj bi predlagatelja, ki sta se vse od leta 1979 dalje do danes striktno držala dogovorjene in zakoličene meje, sporni prostor izgubila, nasprotna udeleženka, ki je parcelo št. 575/2 kupila šele leta 2001 in jo tudi sprejela v stanju v kakršnem je bila, pa zgolj zaradi tega dejstva pridobila sporni kos zemljišča. Nasprotna udeleženka je uživalno stanje nepremičnin poznala, preden jih je kupila in jih je kupila po načelu videno-kupljeno. Dodelitev spornega mejnega prostora nasprotni udeleženki v tem mejnem sporu bi zato pomenilo poseg v premoženjsko maso predlagateljev, njuno lastninsko pravico, ki je tudi ustavno varovana (33. člen Ustave). Pritožnika zaključujeta, da so razlogi izpodbijanega sklepa nelogični, nejasni in v očitnem nasprotju z dokumentacijo v spisu ter dejanskim stanjem mejne situacije v naravi. Sodišče prve stopnje je vodilo postopek neobjektivno, pristransko, nekorektno in nepošteno in je postavilo predlagatelja v neenakopraven položaj v primerjavi z nasprotno stranko tako glede dokaznega postopka in glede možnosti, da predstavita svoje dejanske in pravne argumente, kot tudi glede obveznosti sodišča, da presodi njihovo relevantnost in se do njunih bistvenih navedb opredeli. Zaradi omejitve dokazovanja odločilnih dejstev, je bilo v bistvenih točkah nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo, s takšnim postopanjem je bila predlagateljema kršena procesna pravica obravnavanja pred sodiščem, kar je v nasprotju z ustavno pravico o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave. Za primer, da bi pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožnika predlagata izločitev razpravljajoče sodnice in sodne izvedenke, ker je po oceni pritožnikov očitno, da si je razpravljajoča sodnica ustvarila določeno mnenje v tej zadevi, zaradi česar je nastal dvom glede njene objektivnosti in nepravilnosti pri nadaljnjem odločanju, enako pritožnika ugotavljata glede postavljene sodne izvedenke.

Ravno tako sta predlagatelja vložila pritožbo proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 08.12.2004, s katerim je sodišče prve stopnje priznalo sodni izvedenki M.K. skupne stroške v višini 12.243,00 SIT, ki se nanašajo na opravljeno delo in stroške na naroku dne 22.11.2004. Pritožnika v pritožbi navajata, da vlagata pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožnika trdita, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom priznalo sodni izvedenki dodatne stroške, ki spadajo med skupne stroške, čeprav je že v sklepu, v katerem je odločilo o glavni stvari, odmerilo skupne stroške na 349.594,53 SIT in odločilo, da jih morata nasprotna udeleženka in predlagatelja nositi vsak do 1/2. Glede na to, da stroški, o katerih je sodišče prve stopnje izdalo poseben sklep, niso sestavni del odločbe o skupnih stroških, bi morala, po navedenem sklepu, navedene stroške v celoti nositi predlagatelja.

Na obe pritožbi je odgovorila prva nasprotna udeleženka in v celoti ugovarja zatrjevanjem pritožnikov ter svoje stališče obrazloži, predlagatelja sta na odgovor vložila "repliko", kjer sta obrazložila, da njuna pritožba nikakor ni žaljiva kot zatrjuje nasprotna udeleženka, temveč je le kritična do odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagateljev glede odločitve o glavni stvari po sklepu z dne 30.11.2004: V nasprotju s trditvami pritožnikov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem postopku za ureditev meje postopalo tako, kot nalagajo določbe 134. do 135. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Na kraju samem je opravilo narok, na katerega je povabilo poleg udeležencev tudi izvedenko geodetske stroke in tudi priče. Na naroku (dne 13.04.2004) je bila napravljena skica (l.št. 50), iz katere je razvidna: meja, ki sta jo med parcelo št. 575/4 (last predlagateljev) ter parcelo št. 575/2 (last nasprotne udeleženke) zatrjevala predlagatelja, ki sta tudi zatrjevala potek tromeje s parcelo št. 575/1 (last predlagateljev) in potek tromeje s parc. št. 808/1 (last druge nasprotne udeleženke); meja, ki jo je glede navedenih parcel zatrjevala nasprotna udeleženka; sporni mejni prostor (3 m2); katastrska meja; potek betonskega zidu po sredini katerega naj bi po zatrjevanju predlagateljev potekala meja in se na strani parcele št. 575/1, last predlagateljev, stika z drugim betonskim zidom; rob gredice, na kateri je 25 vrtnic in mladika češnje; asfaltirana dovozna pot, vse označeno s točkami in izmeritvenimi podatki, kot izhajajo iz zapisnika naroka (l. št. 41 do 45). Navedena skica je bila podlaga za sodno odmero meje na naroku, opravljenem na kraju samem dne 22.11.2004, določena meja je bila na naroku samem natančno opisana in obeležena z mejnimi znamenji, enako je opisana v izreku izpodbijanega sklepa, kjer je tudi navedena ugotovljena vrednost spornega mejnega prostora in dolžina sporne mejne črte, o vsem tem je bila tudi izdelana skica zamejničenja z izmeritvenimi podatki, na kateri je razvidna tako določena meja, kar je sestavni del izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pritožnikoma poslalo skico terenske meritve z naroka z dne 13.04.2004 (skica na l. št. 50) in ju pozvalo, da se v roku 8 dni o njej izjasnita, vendar pritožnika sodišču v danem roku nista posredovala nobenih pripomb, v pripravljalni vlogi z dne 18.08.2004 sta le izrazila nestrinjanje z načinom izvajanja izvedenstva, ker je določena opravila opravila družba G. d.o.o. T.. Na to pritožnika opozarjata tudi v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da tehnična podpora, ki jo je nudila družba G. d.o.o. T. sodni izvedenki M.K., pri kateri je slednja zaposlena (kot izhaja iz pojasnila sodne izvedenke-l.št. 48), še ne pomeni, da izvedenskega dela (naloge) ni opravila sodna izvedenka M.K., kot je bilo določeno v sklepu sodišča (l. št. 25). Do sedaj povedano izkazuje, da niso sprejemljiva pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na trditev, da sodišče prve stopnje ni na naroku, ki ga je opravilo na kraju samem, sestavilo zapisnika, ki bi verodostojno izkazoval po sodišču opravljeno identifikacijo, posnetek in popis stanja ter niso točne (pavšalne) navedbe o nerazumljivosti oz. netočnosti skice izvedenke geodetske stroke z dne 29.11.2004. Ravno tako ni utemeljena pritožbena trditev, da sporni mejni prostor ne meri 3 m2, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu, temveč le 1,15 m2. Da meri sporni mejni prostor 3 m2 izhaja iz skice terenske izmere opravljene na naroku dne 13.04.2004, poleg tega sta sama predlagatelja navedeno predočila drugi udeleženki na naroku dne 22.11.2004 (l.št. 88). Pritožnika očitno zmotno razlagata pojem spornega mejnega prostora, ko napravita izračun izmere na podlagi s strani sodišča določene meje, saj je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je sodišče določilo mejo znotraj spornega mejnega prostora. Ravno tako nimajo podlage v spisovnem gradivu pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obeležitev mejne točke II, kot je navedeno v točki 3. izpodbijanega sklepa. Dvome pritožnikov glede označitve mejnega znamenja v točki II je namreč sodna izvedenka odpravila s pojasnilom, da sodno določeno mejno točko II ni bilo mogoče označiti z mejnim znamenjem - klinom, ker se je v globini približno 10 cm nahajala trda podlaga, zato je bila označena s krajšim lesenim količkom, njen položaj pa je zavarovan z dolžinami do treh nedvomno določenih točk, kot je prikazano na skici terenske meritve (l.št. 98). Tudi ni točna pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje določilo mejo izključno le med parcelama št. 575/4 in 575/2 k.o. R., čeprav bi jo moralo določiti tudi v tromeji med parcelo št. 575/4, 575/1 in 575/2, saj je iz izreka izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje določilo mejo tudi v navedeni tromeji (kot tudi v tromeji med parc. št. 575/4, 575/2 in 808/1 k.o. R.). Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo določbo 78. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri sodišče v nepravdnem postopku uredi mejo na podlagi močnejše pravice v primeru, če vrednost spornega predmeta presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (400.000,00 SIT) le, če udeleženci s tem soglašajo. Ugotovljeno je bilo, da so udeleženci tega nepravdnega postopka soglašali, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice (l.št. 73), čeprav so udeleženci ocenili vrednost spornega mejnega prostora na znesek 1.000.000,00 SIT, kot izhaja iz zapisnika z naroka z dne 22.11.2004 (l. št. 88). V zvezi z vrednostjo spornega mejnega prostora pritožnika nimata prav, ko trdita, da sta sporni prostor ovrednotila na 1.200.000,00 SIT. Res sta tako vrednost navedla v pripravljalni vlogi z dne 02.12.2003, vendar sta kasneje, na naroku dne 22.11.2004, vrednost spornega mejnega prostora ocenila na 1.000.000,00 SIT, nasprotna udeleženka pa je s tem soglašala.

V obravnavanem primeru je tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazana močnejša pravica prve nasprotne udeleženke. Pritožnika izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje ter podajata svojo dokazno oceno, ki po njunih trditvah lahko pripelje le do zaključka, da sta predlagatelja izkazala njuno močnejšo pravico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila pritožbena razlogovanja v tej smeri utemeljena in pravilna le pod pogojem, da bi uspela dokazati obstoj dogovora o poteku meje, ki naj bi ga sklenila leta 1979 s tedanjima lastnikoma in mejašema parcele št. 575/2, k.o. R., I. in Z.B., vendar je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da do sklenitve takega dogovora, kot sta ga zatrjevala, ni prišlo. Zaključki v tej smeri so razumni in prepričljivi in pritožbeno sodišče nima razloga, da jim ne bi sledilo. Okoliščine in dejstva, ki jih ponavljata predlagatelja v pritožbi, ne morejo ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve. Pritožnika s svojo pritožbo nista uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sklepu ugotovljenega dejanskega stanja. V nasprotju s pritožbeno trditvijo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja pravno pomembnih dejstev ravnalo po 8. členu ZPP (v zvezi z 37. členom ZNP), pri tem je pravilno ocenilo izpoved priče E.P., slednjo predvsem v povezavi z izpovedjo zaslišane predlagateljice E.V. in listinskih dokazov, kar je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo in opravilo logično presojo, ki se kaže v pravilnih zaključkih. Evidentno namreč je, da je izpovedba priče E.P. skladna z izpovedbo same predlagateljice E.V. v ključnem delu, to je, da je P. postavil zid znotraj zemljišča parc. št. 575/2 k.o. R., saj je predlagateljica E.V. pojasnila, da je P. ob gradnji zidu dejal, da ga bo rajši zidal na svojem, kot pa da je od vsakega eno polovico, E.P. pa je izpovedal, da je zid tudi dejansko tako zgradil. Ker pritožnika izpovedbo predlagateljice E.V. v tem delu ne izpodbijata, ta pa je v direktnem nasprotju s trditvijo predlagateljev, da je bilo dogovorjeno, da bo zid v lasti vsake stranke do polovice in da poteka mejna črta, ki deli nepremičnini po sredini tega betonskega zidu, ni razumnega razloga, ki bi dopuščal dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožnika sicer pravilno navajata, da je priča P. izpovedal, da mu je bil pri gradnji zidu orientacija prejšnji železni količek, ki ga je mogoče postavil I.B. pred letom 1980 ter je tako vedel kje poteka meja, kar bi samo po sebi lahko potrjevalo njune navedbe, vendar sta pritožnika spregledala, da je ta priča tudi pojasnil, da prejšnji železni količek ni stal na tistem mestu kot stoji obstoječi železni količek v bližini ceste (l.št. 88). Prej navedeno pokaže, da pritožnika nimata prav, ko trdita, da se je sodišče omejilo le na oceno enega dokaza oziroma, ko očitata sodišču prve stopnje, da je v škodo predlagateljev kršilo načelo proste presoje dokazov. Pritožnika neutemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje po dokazni moči enaka dokaza (izpovedbo priče P. in izpovedbo predlagateljice) neenako ocenilo, pri čemer naj ne bi navedlo razlogov glede predlagateljice, saj, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, sta obe izpovedbi v ključni okoliščini celo skladni, kar je v izpodbijanem sklepu prepoznavno obrazloženo. Ravno tako in iz enakih razlogov ni utemeljeno zatrjevanje pritožnikov, da sta svoje trditve dokazala že s tem, ko sta se opirala na "nespremenjeno mejno stanje v naravi, kakršno obstaja že vse od leta 1979 dalje" ter posredno z listinskimi dokazi, katere naj bi sodišče prve stopnje ignoriralo ali ne izvedlo. V izpodbijanem sklepu je sprejemljivo obrazloženo, kateri dokazi niso bili pravno relevantni za odločitev, oziroma niso mogli vplivati na drugačno odločitev kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, trditev pritožnikov, da sodišče prve stopnje ni izvedlo določenih dokazov pa ni mogoče preizkusiti, saj pritožnika ne povesta, katere dokaze naj bi sodišče prve stopnje ne izvedlo. Pritožnika sta gradila svoje stališče o močnejši pravici (tudi) na zatrjevani skupni lastnini zidu, ki naj bi pripadala obema predlagateljema na podlagi 1. odstavka 80. člena SPZ, vendar pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu gradnje tega zidu, pa tudi dejansko izhodiščno ugotovitev, da ne gre za objekt, ki bi razmejeval obe zemljišči v smislu 1. odstavka 80. člena SPZ. Ne gre torej za tipično mejno pregrado (ograjo) in zato ne pride v poštev uporaba režima iz navedenega določila SPZ o domnevani skupnosti. Način gradnje zidu, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ni predstavljal skupno gradnjo mejne pregrade dveh mejašev, s tako gradnjo ni prišlo do razmejitve sosednjih zemljišč, zato ne more imeti za posledico tako močnejšo pravico, da teče meja po sredini zidu kot sta zatrjevala predlagatelja v predlogu, temveč je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, prva nasprotna udeleženka dokazala, da je bil zid odmaknjen v notranjost parcele št. 575/2 k.o. R. in sicer za 10 cm v smeri zahod od zahodnega roba zidu (kar predstavlja najmanjši zatrjevani odmik).

Pritožbeno sodišče iz postopanja sodišča prve stopnje in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni zasledilo kršitve 22. člena Ustave R Slovenije v škodo pritožnikov. Iz ustavnega načela enakega varstva pravic izhaja pravica do kontradiktornega postopka, ki to načelo tudi uokvirja. Potrebno je pojasniti, da sodišče ne sme izvajati dokazov po uradni dolžnosti (razen če ne gre za nedovoljena razpolaganja z zahtevkom iz 3. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP), temveč mora vsaka stranka (udeleženec) pravočasno navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora sama predlagati dokaze. Pritožnika sama navajata, da v postopku pred sodiščem prve stopnje kot predlagatelja postopka nista predlagala zaslišanja nobene priče, ker sta se opirala na stanje v naravi in listinske dokaze ter fotografije, zato ne moreta uspešno očitati sodišču prve stopnje, da je pri odločitvi sledilo trditvam prve nasprotne udeleženke, saj je slednja uspela svoje trditve dokazati (tudi) z izpovedbo priče P., katero je predlagala kot dokaz za svoje trditve, medtem ko izpovedba predlagateljice, zaslišanje katere sta pritožnika tudi predlagala kot dokaz za svoje trditve, teh ne potrjuje, temveč pritrjuje trditvam nasprotne udeleženke in izpovedbi priče P. glede ključnega vprašanja, to je, kje je bil postavljen zid, ki ga je gradil P. po navodilih pokojne Z.B.. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, in v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da odločitev v predmetni zadevi nima oziroma ne more imeti vpliva na odločitev v pravdni zadevi, ki teče med predlagateljema in nasprotno udeleženko pred Okrožnim sodiščem v N., že zaradi tega, ker je bila z izpodbijanim sklepom, glede parcele št. 575/1, določena meja le v točki tromeje parcel št. 575/1, 575/2 in 575/4, zato so drugačna pritožbena navajanja o tem neutemeljena. Glede na pavšalnost pritožbenih navedb, ki se nanašajo na domnevno prisotnost osebe na naroku dne 22.11.2004, pritožbeno sodišče odgovarja, da bi morala pritožnika ugovarjati vsebini zapisnika v skladu z določilom 124. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v obravnavanem nepravdnem postopku na podlagi 37. člena ZNP.

Izkaže se, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje po izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljene bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Izpodbijani sklep namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, torej o tem, zakaj je sodišče štelo, da je nasprotna udeleženka dokazala močnejšo pravico, pa tudi o tem, zakaj je določilo mejo kot izhaja iz skice terenske meritve, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, nima pa tudi drugih pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti.

O pritožbi predlagateljev glede odločitve o stroških postopka po sklepu z dne 30.11.2004 in po sklepu z dne 08.12.2004: Ni točna trditev pritožnikov, da je odločitev o stroških postopka v sklepu z dne 30.11.2004 s katerim je bilo tudi odločeno o glavni stvari, nejasna in nerazumljiva in da se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da znašajo skupni stroški postopka 349.594,53 SIT, ravno tako je pravilno odločilo, da te stroške nosita predlagatelja in prva nasprotna udeleženka vsak do 1/2, slednje pritožnika niti ne izpodbijata. Katere stroške sestavljajo skupni stroški je v izpodbijanem sklepu natančno obrazloženo, to se da tudi preizkusiti s podatki v spisu, pritožnika pa pravilnost posamičnih zneskov ne izpodbijata. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno navajati posamičnih zneskov, ki sta jih predlagatelja založila kot predujem, saj, kot to izkazujejo spisovni podatki, sta bila predlagatelja tekom postopka o tem sproti obveščena s poročili o nakazilih oziroma plačilih iz predujma in stanju predujma. Pritožnika tudi neutemeljeno grajata postopanje sodišča prve stopnje, ki je izdalo poseben sklep o z dne 08.12.2004, saj so bili s tem sklepom le priznani stroški sodni izvedenki M.K. (saj izvedenec ne pridobi pravice do izplačila stroškov na podlagi sklepa s katerimi je bilo odločeno o glavni stvari in stroških postopka) v zvezi z njenim delom na naroku dne 22.11.2004, ti stroški pa so že vključeni v znesek 277.200,53 SIT, ki predstavlja del skupnih stroškov izvedenstva, kot tudi izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 30.11.2004. Poleg zneska v višini 12.243,00 SIT, kot je bil sodni izvedenki priznan z izpodbijanim sklepom z dne 08.12.2003, predstavljajo stroški za izvedenstvo še zneski 61.215,00 SIT, 146.628,53 SIT in 57.116,16 SIT (kar ima podlago v izdanih posamičnih sklepih in računih, ki se nahajajo v spisu), skupaj torej znesek 277.200,53, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa z dne 30.11.2004. Glede na navedeno je odveč bojazen pritožnikov, da bi morala stroške v višini 12.243,00 SIT po sklepu z dne 08.12.2004 nositi predlagatelja sama. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu z dne 30.11.2004 tudi pravilno odločilo, da sta dolžna predlagatelja prvi nasprotni udeleženki povrniti stroške v višini 11.880,00 SIT v roku 15 dni. Ni utemeljena trditev pritožnikov, da bi moralo biti navedeno v izreku izpodbijanega sklepa za kakšno vrsto stroškov gre. To sodi v obrazložitev sklepa. Iz obrazložitve jasno izhaja, da gre za tako imenovane separatne stroške. To so stroški, ki se povrnejo ne glede na izid postopka, nastanejo pa po krivdi ali po naključju, ki se primeri eni od strank postopka (1. odst. 156. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP). Krivda je neločljivo povezana z dolžnostjo stranke in je o tej mogoče govoriti takrat, ko ta prekrši kakšno svojo obveznost. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nasprotni udeleženki priznalo separatne stroške nastale v zvezi z narokom dne 09.09.2004 in je pravilno štelo, da je bil ta narok opravljen po nepotrebnem po krivdi predlagateljev, ker nista plačala predujma in zato narok ni bil opravljen na kraju samem, kjer bi se zadeva zaključila. Situacija glede odločanja o separatnih stroških po predlogu predlagateljev z dne 28.01.2004 pa je bila drugačna, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi prepričljivo obrazložilo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kake kršitve določb nepravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter v skladu z določilom 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. členom ZPP in 37. členom ZNP. Nasprotna udeleženka mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP). Enako velja za repliko pritožnikov.