Jedro

Pri ugotavljanju finančnega pogoja je treba upoštevati dohodke, ki se po ZSVarPre štejejo v lastni dohodek prosilca in so določeni v 12. členu tega zakona. To so obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo Bpp 3032/2012 z dne 29. 10. 2012 odločila, da se prošnja tožnice za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) zavrne. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da na podlagi podatkov v prošnji za BPP in na podlagi prvega odstavka 12. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) je prosilka v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, torej od julija do septembra 2012, skupno prejela dohodek v višini 1.856,34 EUR, kateri obsega neto pokojnino, invalidnino in sejnino. Tožena stranka je ugotovila, da je prosilka samska oseba in da povprečni mesečni dohodek prosilke znaša 618,78 EUR in tako presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v prvem odstavku 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) in trenutno znaša 260,00 EUR, 2-kratnik torej 520,00 EUR. Ker prosilka že z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev redne BPP, se tožena stranka ni spuščala v presojo drugih dohodkov in prejemkov niti v presojo drugega premoženja tožnice.

V tožbi tožnica navaja, da je tožena stranka zavrnila njeno prošnjo za redno BPP, čeprav je zaprosila za nujno ali izjemno BPP. Za nujno BPP je zaprosila, ker je bila na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1186/2011-III z dne 18. 10. 2012 pozvana na popravo tožbe v roku 15 dni, sicer bo tožba zavržena. Za izjemno BPP pa je zaprosila, ker že več let živi v nevzdržnih življenjskih razmerah oziroma dolgoletni finančni stiski. Tožena stranka je njeno prošnjo za nujno ali izjemno BPP ignorirala in o njeni prošnji odločila kot o redni BPP. Pri tem pa tožnica dodaja, da izpolnjuje pogoje tudi za dodelitev redne BPP. Navaja, da ima invalidsko pokojnino v višini 451,70 EUR, tožena stranka pa je med njen lastni dohodek štela tudi invalidnino v višini 63,83 EUR in izdatek za dopolnilno zdravstveno zavarovanje v višini 28,50 EUR mesečno. Poleg tega tožena stranka prezre plačila sodnih taks, katere kot upnica plačuje po plačilnih nalogih Okrajnega sodišča v Domžalah. Glede na navedeno meni, da je tožba utemeljena in predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi (pravilno odpravi) in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica v prošnji za dodelitev BPP pri podatkih o zadevi pri navedbi želene vrste, oblike in obsega BPP navedla, da želi nujno ali izjemno BPP. V tožbi toženi stranki očita, da je samovoljno odločila o redni BPP, čeprav je zaprosila za nujno ali izjemno BPP. Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje, da po prvem odstavku 36. člena ZBPP pristojni organ nemudoma odobri BPP (ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev BPP) samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilka izogne posledicam (t. i. nujna BPP), to je v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilka zamudila rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. Odobritev nujne BPP pa ne pomeni, da prosilki dodeljene BPP ni treba vrniti, če se glede na njen finančni položaj kasneje izkaže, da do BPP ni upravičena (četrti odstavek 36. člena ZBPP). To pomeni, da mora biti finančni pogoj za dodelitev nujne BPP prav tako izpolnjen kot pri dodelitvi redne BPP, le da se zaradi nujnosti izpolnjevanje tega pogoja ugotavlja naknadno. Finančni pogoj se torej upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP, najkasneje takrat, ko mora prosilka naknadno dokazati izpolnjevanje vseh pogojev po tem zakonu (tretji odstavek 36. člena ZBPP). Če jih ne, gre za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je prosilka dolžna vrniti (četrti odstavek 36. člena v zvezi s 43. členom ZBPP). Navedene določbe ZBPP pa organu, pristojnemu za odločanje o BPP, ne preprečujejo upoštevanja finančnega položaja prosilke, če ima v času odločanja na voljo ustrezne podatke. Zato ni bilo razloga, da organ ne bi o tožničini prošnji odločal kot o prošnji za dodelitev redne BPP in s tem v zvezi upošteval tudi tožničino premoženjsko stanje (glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 2096/2011 z dne 26. 1. 2012).

Ker je organ za BPP na podlagi razpoložljivih podatkov že ob vložitvi prošnje lahko ugotovil, da tožnica glede na višino svojih dohodkov ne izpolnjuje pogoja za dodelitev redne BPP, bi bilo povsem nelogično, da bi njeni prošnji ugodil in bi ji odobril BPP, ki bi jo tožnica nato morala vrniti. S sprejeto odločitvijo organ za BPP ni obšel namena določbe 36. člena ZBPP (glej sodbo Upravnega sodišča I U 4/2012 z dne 24. 1. 2012). Odločitev organa za BPP o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP, ker ima na voljo podatke, na podlagi katerih lahko ugotovi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, torej ne pomeni odločanja brez zahteve stranke, kot to zmotno meni tožnica. Zato je tudi očitek o ničnosti izpodbijane odločitve neutemeljen.

Po prvem odstavku 22. člena ZBPP se BPP lahko dodeli tudi, če je prošnja za odobritev BPP utemeljena z družinskimi razmerami prosilke, z njenim zdravstvenim stanjem, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki bremenijo njo oz. družino, ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev BPP). Pavšalna navajanja v prošnji za dodelitev BPP in v tožbi, da že več let živi v nevzdržnih življenjskih razmerah oziroma dolgoletni finančni stiski, ki niso nedvomno dokazana, ni okoliščina, ki bi sama po sebi utemeljevala dodelitev izjemne BPP. Tožbeni očitek o ničnosti izpodbijane odločbe je torej neutemeljen tudi glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev izjemne BPP.

Glede tožbenega ugovora, da pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilke tožena stranka ne bi smela upoštevati zneska premije za zavarovanje v višini 28,50 EUR mesečno, sodišče dodaja, da se ta znesek pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilke upošteva in ni podlage za odštevanje tovrstnih odhodkov od ugotovljenega lastnega dohodka tožnice. Ima pa tožnica prav, ko navaja, da je tožena stranka pri ugotavljanju lastnega dohodka tožnice poleg invalidske pokojnine napačno upoštevala tudi invalidnino.

Dohodki in prejemki, ki se po ZSVarPre štejejo v lastni dohodek, so določeni v 12. členu tega zakona. Med drugim so po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZSVarPre to obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine (a contrario: ne štejejo se v lastni dohodek dohodki iz vrst obdavčljivih dohodkov, ki so plačila dohodnine oproščeni). Obdavčljive vrste dohodkov so v Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) navedene v 18. členu v točkah 1 do 5. V točki 6 pa so navedeni drugi dohodki, ki so podrobneje opredeljeni v 105. členu ZDoh-2 in se po 26. točki prvega odstavka 12 člena ZSVarPre ter v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZSVarPre vštevajo v lastni dohodek. Oprostitev plačila dohodnine pa je v 23. členu ZDoh-2 določena tudi za: invalidnino, invalidski dodatek in dodatek za posebno invalidnost po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2. točka) in dodatek za pomoč in postrežbo po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (4. točka). Glede na navedeno se v lastni dohodek prosilke invalidnina ne všteva (glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 442/2012).

Vendar pa kljub temu, da je po povedanem tožena stranka napačno ugotavljala lastni dohodek prosilke, sodišče ugotavlja, da prosilka kljub temu presega 2-kratnik osnovnega minimalnega dohodka, ki na podlagi prvega odstavka 152. člena ZUJF, od 31. 5. 2012 do 31. 12. 2014, znaša 260,00 EUR, 2-kratnik 520,00 EUR. Po podatkih v spisu je tožnica v obdobju od julija do septembra 2012 skupno prejela dohodek v višini 1.664,85 EUR (neto pokojnino v višini 451,70 EUR in sejnino v višini 309,75 EUR). Povprečni mesečni dohodek prosilke tako znaša 554,95 EUR in presega zgoraj navedeno višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče, tožba pa neutemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.