Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da zelo vinjeni toženec ne bi smel upravljati vozila, da je ravnal skrajno nepazljivo in je zanemaril tisto pazljivost in skrb, ki se pričakuje od vsakega povprečnega voznika. Kot sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je vzročna zveza med toženčevo vinjenostjo in smrtjo pešca ugotovljena že v kazenskem postopku in je sodišče na to vezano, sploh pa oseba z 1,32 g/kg etilnega alkohola v krvi ni sposobna varno upravljati vozilo.

revizije.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrže. Revizija tožene stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov odvetnika.

Sicer se revizija tožene stranke zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) plačati tožeči zavarovalnici (v nadaljevanju tožnica) znesek 16.049,20 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 15.319,98 euro za čas od 11. 12. 1999 dalje, ki prenehajo teči, ko dosežejo višino glavnice, in od zneska 729,13 euro od 19. 12. 1999 dalje, ki prenehajo teči, ko dosežejo višino glavnice. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi sta se pritožila tožnica in toženec, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe drugostopenjskega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje „v izredno kratki obrazložitvi“ zavrnili tek zamudnih obresti po tem, ko dosežejo glavnico, in se sklicevali na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, češ da 376. člena OZ ni mogoče uporabiti za obligacijska razmerja, nastala do 1. 1. 2002. Toda sodišči bi morali za čas do 1. 1. 2002 in po tem datumu uporabiti tudi druga določila ZOR, OZ in ZPOMZO, ker ti z odločbo Ustavnega sodišča niso bili razveljavljeni. Na to je tožnica posebej opozorila v pritožbi, toda sodišče druge stopnje se ni opredelilo in je samo citiralo odločbo U-I-267/06, ne da bi pojasnilo uporabo zakonov, kar je v pristojnosti sodišč splošne pristojnosti. Zaradi tega revizija očita sodiščema prve in druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev prvega odstavka tega člena. Zmotno uporabo materialnega prava pa jima očita zato, ker je Ustavno sodišče v odločbi U-I-300/04 odločilo, da obresti ne smejo preseči glavnice po 376. členu OZ, kar velja le za tiste obresti, ki tečejo in se natečejo po 1. 1. 2002 (ne glede na to, ali gre za obligacijsko razmerje pred 1. 1. 2002, ali po njem), ne pa za obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2002. To pomeni, da so posamezni zneski zapadlih obresti po svojem nastanku samostojne terjatve in je z njimi mogoče razpolagati. Zato sodišče ne bi smelo v izračun obresti do višine glavnice šteti tudi obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2002, ker zanje velja 1061. člen OZ in drugi dotlej veljavni zakoni. Nenazadnje pa je tedaj že veljal 382.a člen, ki je izrecno določil omejitev teka obresti samo za pogodbene obresti. Višje sodišče je v zvezi z izračunavanjem obresti celo zapisalo, da sodi v mejah tožbenih zahtevkov in da bi morala tožnica kapitalizirati obresti, čeprav bi moralo to računati sodišče samo.

4. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tudi toženec. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se sklicuje na določilo 362. člena ZPP, ki omogoča navajanje dejstev in predlaganje dokazov do konca prvega naroka za glavno obravnavo, po tem pa le iz opravičljivih razlogov. Zato trdi, da so bila navedena dejstva v vlogi tožnice dne 23. 12. 2005 prepozna in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. V zvezi z materialno procesnim vodstvom se strinja, da ima sodišče aktivno vlogo v postopku in mora opozoriti stranke na manjkajoče navedbe, vendar bi moralo to veljati tudi za toženca, ki ga sodišče ni enako obravnavalo. Toženec je dokazoval, da med njegovo vinjenostjo v času nesreče in posledicami ni bilo vzročne zveze in da zato ni izgubil zavarovalnih pravic po Splošnih pogojih avtomobilske odgovornosti (AO-97). O tem se sodišče prve stopnje ni izjasnilo, sodišče druge stopnje pa meni, da tega ni dokazal. Pri tem sodišči spregledata, da bi ga morali v okviru materialno procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi dokazov. Glede soodgovornosti pokojnega za nastalo nesrečo, za katerega sodišči ugotavljata, da ga toženec ni dokazal, meni, da je splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati, da bi bil pokojni pri hoji bolj previden, če ne bi bil vinjen. Pri tem sodišče ne pojasni, zakaj ni moglo zaključiti, da pokojni ni imel pri sebi svetlobnega telesa in zakaj ni upoštevalo navedbe, da se je pri hoji opotekal. Glede višine izplačane odškodnine trdi, da je tožnica navajala zgolj izplačane zneske oškodovancem in ni ločila zneskov za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Ker izplačil ni mogoče preveriti, bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine, ki je bila izplačana J. Ž. in F. Ž., sodba nima razlogov glede subjektivnih bolečin in objektivizacije ter ne navaja, s katerimi primeri v sodni praksi je primerjalo odškodnino. Tudi z zavrnitvijo zahteve po znižanju odškodnine se ne strinja in trdi, da je ravnal iz nezavestne malomarnosti in da sta sodišči narobe presodili njegovo ravnanje kot hudo malomarnost. Sodišči tudi nista upoštevali, da je bil regresni zahtevek zavarovalnice omejen na največ 2 milijona tolarjev. Omejitev je stopila v veljavo 10. 8. 2002, sodba sodišča prve stopnje pa ima datum 24. 3. 2006. Končno se spušča še v prisojeno višino odškodnine v zvezi s stroški odvetnika, ki ne bi smel uspeti v celoti, ker A. Ž. ni bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo.

5. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , sta bili reviziji vročeni tožnici in tožencu, ki nanju nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija tožnice ni dovoljena.

7. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejeno. Revizija je dovoljena samo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, če znaša vrednost spornega predmeta v premoženjskih sporih več kot 4.172,93 euro. V obravnavanem primeru se je tožnica pritožila „le v delu prisojenih zakonitih zamudnih obresti“ in se sodba sodišča druge stopnje nanaša le na to. Tudi sedaj vlaga revizijo proti zavrnitvi dela teka obresti od prisojenega zneska 16.049,20 euro, proti ugoditvi tožbenega zahtevka za plačilo glavnice 16.049,20 euro pa ne. Zato se glavnice pri presoji dovoljenosti revizije ne upošteva, po drugem odstavku 39. člena pa se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo pri ugotovitvi vrednosti za dovoljenost revizije. Ker torej tožničina revizija ne dosega revizijskega praga, jo je sodišče po 377. členu ZPP s sklepom zavrglo.

8. Revizija toženca ni dovoljena, kolikor se nanaša na plačilo stroškov odvetnika v predpravdnem postopku.

9. Tudi v zvezi s toženčevo revizijo je treba pojasniti, da je revizija, kot izredno pravno sredstvo, omejena in je dovoljena samo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, če znaša vrednost spornega predmeta v premoženjskih sporih več kot 4.172,93 euro. Tožnica uveljavlja povrnitev izplačila odškodnine za več zahtevkov in toženec v reviziji uveljavlja ugovore proti zahtevkom, ki se nanašajo na izplačilo nepremoženjske škode, pa tudi škode, ki je nastala zaradi stroškov odvetnika pri uveljavitvi zahtevka pri zavarovalnici (torej izplačilo za povrnitev premoženjske škode). Ker gre za zahtevke, ki imajo različno pravno podlago, se določi vrednost za vsak posamezen zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Toženec sicer ne pove, kolikšen znesek naj bi to bil, toda ker izplačilo za povrnitev vseh (utemeljenih in po navedbah toženca neutemeljenih) stroškov odvetnika znaša 729,13 euro (prej 174.730 tolarjev), ta znesek ne dosega revizijskega praga in je sodišče po 377. členu ZPP s sklepom zavrglo ta del revizije.

10. Sicer revizija tožene stranke ni utemeljena.

11. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni. V zvezi z novimi dejstvi in dokazi revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica že v tožbi pod I. navedla, da je bratom pokojnega J. Ž. izplačala odškodnino „za utrpljene duševne bolečine zaradi smrti pokojnega in prizadejano materialno škodo v zvezi s stroški pogreba...“ Iz predloženih poravnav za J. Ž. in F. Ž. izhaja, da je poravnalna ponudba zajemala odškodnino za duševne bolečine ob smrti brata 1,500.000 tolarjev in materialno škodo 60.000 tolarjev, pozneje pa je bil znesek povišan na skupaj 1,700.000 tolarjev (očitno zaradi odškodnine za nepremoženjsko škodo), iz poravnave za A. Ž. pa je mogoče razbrati, da zajema celotno materialno škodo 271.278 tolarjev in da se priznajo še odvetniški stroški 174.730 tolarjev. Res je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 9. 11. 2005 nato zapisalo, da ni bilo pogojev za spremembo sodbe, ker bo treba pojasniti, kolikšen znesek je bil izplačan A. Ž. za premoženjsko in kolikšen za nepremoženjsko škodo in je nato tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2005 pod IV. pojasnila, kaj izhaja iz sklenjenih izvensodnih poravnav, vendar tu ne gre za nova dejstva in nove dokaze. Poleg tega je po razveljavitvi sodbe prvega sodišča tudi toženec lahko dokazoval neobstoj vzročne zveze in soodgovornost pokojnega J. Ž. in je sodišče pregledalo predlagane dokaze, a jih je ocenilo drugače, kot bi si želel toženec.

12. Ker se revizija lahko vloži samo iz razlogov, ki so navedeni v 370. členu ZPP in je v tretjem odstavku tega člena prepoved vložitve revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in ga v reviziji ni več mogoče izpodbijati.

13. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo in način uporabe predpisov v zvezi z nedopustnim ravnanjem toženca, njegovo odgovornostjo in vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo ter pravico zavarovalnice, da zahteva povrnitev plačane odškodnine obširno pojasnili (sodišče prve stopnje zlasti na straneh 5-7, sodišče druge stopnje pa zlasti na 3. strani). Zlasti sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, da toženec, ki je imel bistveno prekoračeno dovoljeno stopnjo alkohola v krvi, ne bi smel upravljati vozila in da je bilo njegovo ravnanje hudo malomarno (str. 7 in 11), sodišče druge stopnje pa se je s temi razlogi strinjalo. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da tako zelo vinjeni toženec ne bi smel upravljati vozila, da je ravnal skrajno nepazljivo in je zanemaril tisto pazljivost in skrb, ki se pričakuje od vsakega povprečnega voznika. Kot sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je vzročna zveza med toženčevo vinjenostjo in smrtjo pešca ugotovljena že v kazenskem postopku in je sodišče na to vezano, sploh pa oseba z 1,32 g/kg etilnega alkohola v krvi ni sposobna varno upravljati vozilo.

14. Ko sta sodišči ugotavljali nepremoženjsko škodo, ki jo je povzročil toženec, in jo je poravnala tožnica, sta pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine iz 200. člena ZOR ter ga primerno razložili. Upoštevali sta vse okoliščine obravnavanega primera in subjektivno škodo ustrezno objektivizirali s primerjavo podobnih primerov v sodni praksi. Gre za objektivizacijo in ne za primerjavo z enim primerom iz sodne prakse, zato tega ni mogoče navesti, kot tudi toženec ne navaja nobenega konkretnega primera za svojo trditev, da bi bila odškodnina primerna za svojce iz prvega odstavka 201. člena ZOR.

15. Sodišči sta pravilno ravnali, da nista uporabili pravila o sorazmerno zmanjšani odškodnini iz prvega odstavka 192. člena ZOR, ker toženec ni dokazal, da bi pešec hodil v nasprotju s prometnimi predpisi, nasprotno, hodil je po levem robu vozišča magistralne ceste iz smeri V. proti R. (So)krivda pešca se presoja drugače kot tistega, ki upravlja nevarno stvar in je toženec ni uspel dokazati. Tudi za zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR ni bilo pogojev, ker je bila škoda povzročena zaradi hude malomarnosti toženca.

16. Glede uveljavljanega limita za povrnitev škode zavarovalnici se revizijsko sodišče v celoti strinja z razlago pritožbenega sodišča v zadnjem odstavku na 4. strani in v prvem odstavku na 5. strani sodbe. Ustaljena sodna praksa(3) v zvezi z omejitvijo zahtevka za povrnitev škode upošteva datum, ko je zavarovalnica vložila tožbo, s katero je zahtevala povračilo plačane škode, to pa je bilo 11. 9. 2000, ko izterjava tako imenovanega regresa še ni bila maksimirana.

17. Ker se tako izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo v zvezi z izplačano odškodnino za nepremoženjsko škodo.

18. Glede na to, da niti revizija tožeče, niti tožene stranke ni bila uspešna, je sodišče na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP zavrnilo tudi njuna zahtevka za povrnitev stroškov revizije.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 663/2001, II Ips 615/2004, II Ips 99/207, II Ips 858/2007, II Ips 980/2007, II Ips 101/2008, II Ips 404/2009 in druge