Jedro

Vprašanje, ali se je storilec zavedal vseh znakov določenega kaznivega dejanja, ali pa je bil v dejanski zmoti o obstoju kakega znaka, je dejansko vprašanje. Brez spremembe ugotovljenega dejanskega stanja pa ni mogoče govoriti o kršitvi določb kazenskega zakona o dejanski zmoti in o kazenski odgovornosti v povezavi z njo.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. P.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočnima sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bila obs. P.M. zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 69. člena KZ-77 izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen 1 meseca zapora in preizkusna doba enega leta.

Zoper ti sodbi je zagovornik obs. P.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost in ali ima dejanje obsojenca vse znake očitanega mu kaznivega dejanja. Navaja, da se v sodbi sodišča druge stopnje trdi, da se je obsojenec zagovarjal, da vsako pismo takoj fotokopira, taka izjava obsojenca pa iz zapisnika o njegovem zaslišanju ne izhaja. Obsojenec je bil v dejanski zmoti, čeprav morda iz malomarnosti, ali je bilo pismo naslovljeno nanj, ta zmota pa izključuje kazensko odgovornost. Kršene so bile določbe 69. člena KZ-77, ker se to kaznivo dejanje lahko stori samo v času od pošiljatve pisma do tedaj, ko ga naslovnik sprejme, zato ravnanje obsojenca potem, ko je pismo izročil zasebnemu tožilcu, nima znakov kaznivega dejanja. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zasebni tožilec na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V sodbi sodišča druge stopnje se na drugi strani res navaja, da se je obs. P.M. zagovarjal, da vsako pismo takoj fotokopira, v nadaljevanju pa sodba pove, enako tudi sodba sodišča prve stopnje, da je obsojenec ta del zagovora spremenil, oziroma dodatno pojasnil, da je obravnavano pisemsko pošiljko fotokopiral nekaj dni kasneje v službi. Taka vsebina zagovora pa izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi na l. št. 39 ("pojasnim še to, da si jaz tako svoje pismo takoj s fotokopiram in tako sem storil tudi v tem primeru"), in na l. št. 40, ko je ta del zagovora spremenil oziroma dopolnil, tako kot sta izpodbijani sodbi povzeli. Zatrjevanega nasprotja med vsebino zapisnika o glavni obravnavi glede zagovora in med povzetkom zagovora v sodbi sodišča druge stopnje torej ni.

Pod uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona zahteva za varstvo zakonitosti v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, izpodbija namreč, da obsojenec ni odprl pisma zasebnega tožilca po pomoti, ampak zavestno, vedoč, da je tuje. Vprašanje, ali se je storilec zavedal vseh znakov določenega kaznivega dejanja, ali pa je bil v dejanski zmoti o obstoju kakega znaka, je dejansko vprašanje, po izrecni odločbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Brez spremembe ugotovljenega dejanskega stanja pa ni mogoče govoriti o kršitvi določb kazenskega zakona o dejanski zmoti in o kazenski odgovornosti v povezavi z njo.

Zmotno je tudi stališče v zahtevi, da je neupravičeno seznanjanje drugega z vsebino tujega pisma kaznivo samo, če je bilo storjeno do tedaj, ko je naslovnik pismo sprejel. Takšna časovna omejitev ni znak tega kaznivega dejanja, ampak je predpisana le pri kaznivem dejanju v 4. odstavku 69. člena KZ-77.