Jedro

Določbo 2. odstavka 53. člena ZKP je treba razumeti tako, da si oškodovanec že s podajo pravočasne kazenske ovadbe ali predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka zavaruje pravico do pregona za kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog. Pri tem je nepomembno, kako je kaznivo dejanje pravno opredeljeno v ovadbi ali v obtožnem aktu; odločitev o tem je namreč vselej prepuščena sodišču. Prvostopenjsko sodišče je svojo sodbo med drugim oprlo tudi na izpovedbo priče - obsojenčevega polbrata, ki je bil na glavni obravnavi opozorjen, da mu glede na razmerje do obdolženca ni treba pričati, vendar je izjavil, da bo pričal, pouk in odpoved tej pravici pa sta tudi zapisana v zapisniku o glavni obravnavi. V takšni procesni situaciji, ko se omenjena priča pričevanju ni odrekla, pa sodišče obvestila, ki ga je dala policiji (148. člen ZKP), ni bilo dolžno izločiti. Po določbi 3. odstavka 83. člena ZKP je namreč sodišče dolžno med drugim izločiti le obvestila oseb, ki so se odrekle pričanju (člen 236 ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni I.B. je bil z uvodoma navedeno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Dolžan je plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 50.000,00 SIT. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo povprečnine 50.000,00 SIT kot strošek pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 14.9.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka" in vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi in obtožni predlog zavrže, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Trditev v zahtevi, da je sodišče kršilo zakon, ker je oškodovanec podal predlog za pregon kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, obdolženec pa je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja, je neutemeljena. Oškodovanec je na policiji opisal ravnanje, ki pomeni kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog; natačna pravna opredelitev tega ravnanja v posameznih fazah postopka pa ne zahteva ponovnega oškodovančevega predloga za pregon. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj je obdolženčev polbrat, opozorjen na pravico iz 236. člena ZKP, na glavni obravnavi izjavil, da ne bo pričal, zaradi česar je zagovornikova zahteva za izločitev pričinega obvestila policiji brezpredmetna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v svoji odločbi med drugim obrazloženo zavrnilo tudi zagovornikove pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka s tem, ko je prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca (5. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ostaja pri enakih očitkih, vendar ne navaja nobenih novih argumentov za nestrinjanje s pravnim stališčem pritožbenega sodišča glede uveljavljane procesne kršitve, pač pa zgolj ponavlja svoje prepričanje: da oškodovančev predlog za pregon kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ni in ne more biti podlaga tudi za pregon kaznivega dejanja grdega ravnanja; da bi moralo sodišče oškodovanca pozvati, da se izjavi, ali želi obdolženca preganjati zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja in da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti paziti, ali je v primeru predlagalnih deliktov sploh podan "pravilen predlog za pregon".

Kaznivi dejanji grdega ravnanja po 146. členu KZ ter lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ se preganjata po uradni dolžnosti, vendar le na predlog oškodovanca, kar je posebna procesna predpostavka. Po določbi 2. odstavka 53. člena ZKP se šteje, da je oškodovanec s podajo kazenske ovadbe ali predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka podal tudi predlog za pregon. Iz določbe 3. odstavka 53. člena ZKP pa izhaja, da si oškodovanec s pravočasno vložitvijo zasebne tožbe ali predloga za pregon (1. odstavek 52. člena ZKP) varuje rok za oboje, če bi se kasneje izkazalo, da gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo ali na predlog.

Določbe 53. člena ZKP so namenjene zaščiti oškodovanca in preprečitvi morebitne škode, ki bi mu nastala zaradi nepravilne odločitve, za kakšno kaznivo dejanje naj zoper storilca sproži kazenski postopek. Razmejitev med uradno pregonljivimi kaznivimi dejanji in kaznivimi dejanji, ki se preganjajo na zasebno tožbo, je namreč dostikrat zelo težka. Določbo 2. odstavka 53. člena ZKP je treba razumeti tako, da si oškodovanec že s podajo pravočasne kazenske ovadbe ali predloga za uveljavitev premoženjsko pravnega zahtevka zavaruje pravico do pregona za kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog. Pri tem je nepomembno, kako je kaznivo dejanje pravno opredeljeno v ovadbi ali v obtožnem aktu; odločitev o tem je namreč vselej prepuščena sodišču, ki ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja, pač pa le na opis življenjskega primera, ki je predmet kazenskega postopka.

S podajo kazenske ovadbe oškodovanca zoper obsojenega I.B. zaradi dogodka, ki je predmet obtožbe, je bila izpolnjena procesna predpostavka za obdolženčev pregon (predlog oškodovanca) ne glede na kasnejše spremembe pravne opredelitve kaznivega dejanja. Zato zatrjevana procesna kršitev, kot je pravilno ocenilo tudi že sodišče druge stopnje, ni podana.

Vložnik zahteve je tudi mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 83. člena ter 2. točke 1. odstavka 236. člena ZKP iz spisa izločiti obvestilo obdolženčevega polbrata J.R., dano policiji, ker je kot obdolženčev sorodnik v ravni vrsti oproščen dolžnosti pričevanja, ne glede nato, da se sodba na to izjavo ne opira. S tem naj bi bila po mnenju zagovornika "storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka".

Prvostopenjsko sodišče je svojo sodbo med drugim oprlo tudi na izpovedbo priče - obsojenčevega polbrata J.R., ki je bil na glavni obravnavi opozorjen, da mu glede na razmerje do obdolženca ni treba pričati, vendar je izjavil, da bo pričal, pouk in odpoved tej pravici pa sta tudi zapisana v zapisniku o glavni obravnavi. V takšni procesni situaciji, ko se omenjena priča pričevanju ni odrekla, pa sodišče obvestila, ki ga je dala policiji (148. člen ZKP), ni bilo dolžno izločiti. Po določbi 3. odstavka 83. člena ZKP je namreč sodišče dolžno med drugim izločiti le obvestila oseb, ki so se odrekle pričanju (člen 236 ZKP). Zato tudi v tem delu vložene zahteve zatrjevana procesna kršitev ni izkazana.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane in ker vrhovno sodišče na podlagi okoliščin, zatrjevanih v zahtevi, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, ni ocenilo, da bi bilo potrebno pravnomočno sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP), je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).