Jedro

Da za imenovanje v. d. direktorja soglasje ustanovitelja ni potrebno, izhaja že iz strukture 34. člena ZLD-1 oziroma njegove besedne razlage.

Na podlagi metode logičnega sklepanja po nasprotnem razlogovanju (t.i. argumentum a contrario) jasno izhaja, da se soglasje ustanovitelja za imenovanje v.d. direktorja ne zahteva, sicer bi bilo to izrecno (kot pri imenovanju direktorja) navedeno.

Glede na navedeno pritožnica nepravilno sklepa, da pri imenovanju v. d. direktorja ni predviden javni razpis, je pa predvideno soglasje ustanovitelja. Iz besedne razlage 34. člena ZLD-1 to ne izhaja, saj za imenovanje vršilca dolžnosti ni predviden ne javni razpis ne soglasje ustanovitelja.

Dikcija petega odstavka 34. člena ZLD-1 (...za vršilca dolžnosti veljajo pogoji, ki se zahtevajo za direktorja...) pa se, kot je že bilo omenjeno, nanaša na pogoje, ki se zahtevajo za direktorja in so določeni v tretjem odstavku 33. člena ZLD-1 in ne na soglasje ustanovitelja, kot zakonskega pooblastila ustanovitelju, da soodloča pri imenovanju direktorja. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da tudi interni akti Javnega zavoda P., na katere se sklicuje pritožnica, določajo soglasje ustanovitelja (le) za postopek imenovanja direktorja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj in Mestna občina sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo Mestne občine zoper sklep Srg 2018/40514 z dne 15. 10. 2018 zavrnilo.

2. S takšno odločitvijo Mestna občina (v nadaljevanju pritožnica) ne soglaša. Sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

3. Po mnenju pritožnice je registrsko sodišče zmotno uporabilo 34. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1). Gramatikalna razlaga citirane določbe ZLD-1, ki ima prednost pred drugimi razlagami, ne pušča dvoma, da so za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja (v nadaljevanju v. d. direktorja) zavoda določeni enaki pogoji kot za imenovanje njegovega direktorja. Edina zakonsko sprejemljiva in dopustna razlika med imenovanjem direktorja in v. d. direktorja je ta, da je za vršilca dolžnosti direktorja mogoče imenovati osebo brez izvedbe javnega razpisa. Ker je eden od pogojev za imenovanje direktorja tudi soglasje ustanovitelja, je dejstvo, da je njegovo soglasje potrebno tudi za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja. V skladu z gramatikalno razlago citirane določbe ZLD-1 je torej soglasje ustanovitelja eden od pogojev za imenovanje direktorja in ne nemara procesna faza v postopku imenovanja, kot to trdi Višje sodišče v Mariboru v odločbi I Cpg 162/18 z dne 4. 10. 2018. Gramatikalna razlaga 34., 35. in 36. člena ZLD-1, ki ima prednost pred drugimi, predvsem tudi teleološko, v nakazani smeri tako ne dopušča nobenega dvoma. ZLD-1 je v poglavju o imenovanju zakonitega zastopnika javnega zavoda določil tako pogoje, ki jih mora izpolnjevati kandidat za imenovanje na takšno funkcijo (33. člen), določil pa je tudi formalne pogoje, ki se nanašajo na izvirne pravice ustanovitelja javnega zavoda, med njimi je tudi pogoj njegovega soglasja k imenovanju v. d. direktorja. Zakonsko zahtevo (soglasje ustanovitelja) je treba zato šteti kot zakonsko nujen in eksaktno določen pogoj za imenovanje direktorja javnega zavoda, ki na podlagi petega odstavka 34. člena ZLD-1 velja tudi za imenovanje v. d. direktorja. V nakazani smeri je tako materialnopravno zgrešeno stališče Višjega sodišča v Mariboru, ki ga je povzelo tudi registrsko sodišče. ZLD-1 pri pogojih, ki jih mora izpolnjevati kandidat za direktorja in kandidat za vršilca dolžnosti, ne določa nobenih izjem. Zakonodajalec je imel možnost, da bi pogoje za v. d. direktorja uredil drugače, pa tega ni storil. Na pravilnost takšnega razumevanja in razlago ZLD-1 kaže tudi sklep Ustavnega sodišča RS Up-271/18 z dne 22. 6. 2018, s katerim je to sodišče potrdilo pravilnost odločitve Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 282/2017 z dne 4. 1. 2018. Pritožnica v tem kontekstu opozarja še na interne akte Javnega zavoda P. z dne 11. 4. 1997, iz katerih izhaja, da je za imenovanje direktorja potrebno soglasje ustanovitelja. Izhajajoč iz tega, da za vršilca dolžnosti veljajo enaki pogoji kot za direktorja, je torej tudi za njegovo imenovanje potrebno soglasje ustanovitelja. Do teh navedb se registrsko sodišče ni opredelilo, zato je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnica se v prid svojemu stališču sklicuje na odločbi VSL IV Cpg 57/2005 z dne 5. 10. 2005 in VDSS Pdp 943/2015 z dne 12. 5. 2016. Nenazadnje pritožnica opozarja tudi na zmotno uporabo 35. člena ZLD-1 in nasprotuje razlogom izpodbijanega sklepa v tej smeri.

Pritožnica primarno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da izda nadomestnega, s katerim naj predlog predlagatelja za vpis v. d. direktorja zavrne. Podrejeno se zavzema, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne registrskemu sodišču v novo odločanje. Sodišče druge stopnje naj v obeh primerih predlagatelju naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa in opozarja na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 162/18 z dne 4. 10. 2018, iz katere izhaja, da soglasje ustanovitelja ni eden od pogojev za imenovanje v. d. direktorja (peti odstavek 34. člena ZLD-1), ampak gre za zakonsko pooblastilo ustanovitelja, da soodloča v postopku imenovanja direktorja javnega zavoda.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V postopku vpisa v sodni register se za vprašanja, ki niso urejena z Zakonom o sodnem registru (v nadaljevanju ZSreg), smiselno uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP (19. člen ZSreg), v nepravdnem postopku pa se smiselno uporabljajo določbe ZPP, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno (37. člen ZNP).

7. Sodišče druge stopnje je pritožbeni preizkus zadeve opravilo v skladu z drugim odstavkom 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje v postopku odločanja o pritožbi zoper svoj sklep ni storilo nobene procesne kršitve. Glede odločilnih dejstev (ali je za imenovanje v. d. direktorja potrebno soglasje ustanovitelja) je navedlo dovolj tehtne razloge, tako da je odločbo objektivno mogoče preizkusiti in ni podana v pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Odločitev registrskega sodišča je pravilna tudi z vidika pravilne uporabe določb ZLD-1. 8. Sodišče druge stopnje z razlogi izpodbijanega sklepa soglaša in jih povzema, v zvezi pritožbenimi ugovori pa še dodaja: Sodišče druge stopnje s stališčem, zavzetim v sklepu I Cpg 162/2018 z dne 4. 10. 2018, ni „vsebinsko prejudiciralo odločitve registrskega sodišča“, kar mu očita pritožba. V odločbi je (le) pojasnilo svoje spremenjeno, drugačno stališče glede uporabe 34. in ostalih določb ZLD-1, ki so povezane z imenovanjem direktorja oziroma v. d. direktorja, kot ga je zavzelo v odločbi I Cpg 282/2017 z dne 4. 1. 2018. 9. In pri takšnem stališču (da soglasje ustanovitelja ni eden od pogojev za imenovanje v. d. direktorja) sodišče druge stopnje vztraja tudi pri tokratni presoji izpodbijanega sklepa.

10. Res je, kar poudarja pritožnica, da gramatikalna (besedna) razlaga določa meje razlage določenega predpisa in ima prednost pred ostalimi razlagami. In prav ta razlaga (v nasprotju s stališčem pritožbe) ne pušča dvoma, da za imenovanje v. d. direktorja ni potrebno soglasje ustanovitelja javnega zavoda.

11. Pritožnica zatrjuje, da so pogoji za imenovanje direktorja in v.d. direktorja javnega zavoda vsebinsko enaki. Da se tudi za v.d. direktorja v skladu s 34. členom ZLD-1 zahteva soglasje ustanovitelja in da je edina vsebinska razlika v tem, da se v primeru takšnega imenovanja v skladu s citirano zakonsko določbo ne zahteva javni razpis. Poleg pogojev iz tretjega odstavka 33. člena, ZLD-1 določa tudi formalni pogoj soglasja, ki je izvirna pravica ustanovitelja zavoda.

12. Kot je že bilo navedeno, sodišče druge stopnje s takšnim stališčem ne soglaša. 13. Da za imenovanje v. d. direktorja soglasje ustanovitelja ni potrebno, izhaja že iz strukture 34. člena ZLD-1 oziroma njegove besedne razlage. Iz prvega, drugega in tretjega odstavka je razvidno, da se postopek imenovanja direktorja deli na tri faze: 1. javni razpis, 2. izbira kandidata oziroma njegovo imenovanje in 3. soglasje ustanovitelja (soglasje ni pogoj za imenovanje direktorja, ampak gre za zakonsko pooblastilo ustanovitelja, da soodloča o imenovanju direktorja1). Peti odstavek, ki se nanaša na imenovanje v.d. direktorja, pa najprej zajema okoliščine, zaradi katerih se imenuje (če se nihče ni prijavil na razpis ali nihče ni imenovan in se mora razpis ponoviti), v nadaljevanju določa pooblastilo pristojnemu organu (svetu zavoda) za njegovo imenovanje, iz zadnjega stavka pa izhaja, da veljajo za v.d. direktorja enaki pogoji, kot se zahtevajo za direktorja2. Iz vsebine petega odstavka torej izhaja, da v.d. direktorja imenuje svet zavoda, za njegovo imenovanje pa ni predviden javni razpis, predvideno tudi ni soglasje ustanovitelja. Iz tega na podlagi metode logičnega sklepanja po nasprotnem razlogovanju (t.i. argumentum a contrario) jasno izhaja, da se soglasje ustanovitelja za imenovanje v.d. direktorja ne zahteva, sicer bi bilo to izrecno (kot pri imenovanju direktorja) navedeno.

14. Glede na navedeno pritožnica nepravilno sklepa, da pri imenovanju v. d. direktorja ni predviden javni razpis, je pa predvideno soglasje ustanovitelja. Iz besedne razlage 34. člena ZLD-1 to ne izhaja, saj za imenovanje vršilca dolžnosti ni predviden ne javni razpis ne soglasje ustanovitelja. Dikcija petega odstavka 34. člena ZLD-1 (...za vršilca dolžnosti veljajo pogoji, ki se zahtevajo za direktorja...) pa se, kot je že bilo omenjeno, nanaša na pogoje, ki se zahtevajo za direktorja in so določeni v tretjem odstavku 33. člena ZLD-1 in ne na soglasje ustanovitelja, kot zakonskega pooblastila ustanovitelju, da soodloča pri imenovanju direktorja. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da tudi interni akti Javnega zavoda P., na katere se sklicuje pritožnica, določajo soglasje ustanovitelja (le) za postopek imenovanja direktorja.

15. Glede na navedeno so vsi pritožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni.

16. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da Ustavno sodišče s tem, ko ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 282/2017 z dne 4. 1. 2018 na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču ni sprejelo v obravnavo, ni potrdilo pravilnosti sprejete odločitve. S tem bi bilo mogoče soglašati le, če bi vsebinska presoja bila opravljena in bi to potrdila.

17. Kar zadeva odločbe (drugih) višjih sodišč, velja poudariti, da posamezno višje sodišče na odločbe drugih sodišč iste stopnje ni vezano, brez dvoma pa je prav, da se pri presoji posamezne zadeve, v smeri enotne sodne prakse, stališča drugih sodišč kritično presodijo. Drži, da se nobena od odločb, na katere se sklicujeta tako predlagatelj, kot tudi pritožnica, ne nanaša na enako dejansko stanje, je pa v njih izraženo stališče glede potrebnega soglasja v postopku imenovanja direktorja oziroma vršilca dolžnosti. Stališča niso povsem enotna, kakšno je stališče Višjega sodišča v Mariboru, pa je bilo predhodno pojasnjeno in ustrezno argumentirano. Glede na to pritožnica, ki se v pritožbi se sklicuje (le) na odločbe, ki so njej v prid, s svojimi ugovori ne more uspeti.

18. Kar zadeva zatrjevano kršitev določbe 35. člena ZLD-1 (registrsko sodišče je dovolilo vpis v. d. direktorja, ki je že ob imenovanju izpolnjeval pogoje za razrešitev), pa velja poudariti, da trditve v tej smeri za presojo, ali so izpolnjene formalne in materialno pravne predpostavke za vpis spremembe podatkov v sodni register, niso odločilne oziroma niso predmet presoje tega registrskega postopka. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče s sprejemom takšne odločitve nudi pravno varstvo osebi, ki pri svojem delu zavestno krši predpise. Svet Javnega zavoda P. je tisti, ki je sklep o imenovanju v. d. direktorja sprejel, v domeni registrskega sodišča pa je (le) presoja, ali so izpolnjene že omenjene predpostavke za vpis v sodni register. In v okviru te presoje je bilo ugotovljeno, da soglasje ustanovitelja za učinkovanje takšnega sklepa in njegov vpis v sodni register ni potrebno.

19. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 39. člena ZSreg).

20. V skladu s prvim odstavkom 35. člena ZNP predlagatelj in vlagateljica pritožbe, Mestna občina, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Z dnem, ko je dano soglasje ustanovitelja, začne teči mandat direktorju zavoda. 2 Pogoji za direktorja so določeni v tretjem odstavku 33. člena ZLD-1.