Jedro

Nepravilno je stališče tožnice v pritožbi, da je predložitev dokazil v zvezi z izpolnjevanjem PCT pogoja utemeljeno zavrnila na podlagi drugega odstavka 34. člena ZDR-1. Določba 34. člena ZDR-1 sicer res delavcu omogoča odklonitev dela (navodila), če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kar pa v konkretni zadevi ni primer, saj je izpolnjevanje pogoja PCT oziroma predložitev dokazil o njegovem izpolnjevanju predstavljalo izpolnjevanje navodil delodajalca, ki nikakor niso protipravna.

Tožena stranka je bila določbe odloka dolžna upoštevati, posledično pa od delavcev zahtevati izpolnjevanje pogoja PCT, saj bi se v nasprotnem primeru izpostavila možnosti inšpekcijskih ukrepov in globam v prekrškovnem postopku. Nespoštovanje sprejetih ukrepov predstavlja tudi možno zdravstveno grožnjo za vse ostale sodelavce ter posledično lahko ogroža poslovanje delodajalca zaradi povečanega absentizma (bolniške, karantene, izolacije).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev ničnosti oziroma podredno nezakonitosti in odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 20. 9. 2021 ter na ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter je sklenjeno za nedoločen čas za delovno mesto "učitelj za dodatno pomoč" s polnim delovnim časom v trajanju 40 ur tedensko; zavrnilo je reintegracijo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, reparacijo ter prijavo v socialna zavarovanja. Zavrnilo je zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici dopustiti opravljati delo na delovnem mestu brez pogojevanja s PCT in nošenjem maske, prenehati zbirati osebne podatke o tožnici, zlasti glede PCT in jih pošiljati tretjim osebam; da je dolžna preklicati Napotitev z dne 6. 9. 2021, po predložitvi dokazila o PCT, nadalje da se toženi stranki v času trajanja pogodbe o zaposlitvi prepoveduje diskriminirati tožnico s pogojem PCT ali podobnim pogojem; da je dolžna tožena stranka na svoje stroške objaviti anonimizirano sodbo v dnevniku A., B., C., v nasprotnem primeru je to upravičena na stroške tožene stranke storiti tožnica; zavrnilo je zahtevek za odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za denarno nadomestilo zaradi diskriminacije v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka. Tožnici je naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v višini 1.134,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi kot bistveno navaja, da je bil pogoj PCT (prebolel, cepljen, testiran) določen zgolj z odlokom Vlade RS, brez ustrezne zakonske podlage in torej protiustavno - s tem je podana kršitev Ustave RS; da pogoj PCT ni bil določen kot pogodbeni pogoj, temveč ga je določila Vlada RS, zaradi česar ne more vplivati na pogodbeno razmerje med strankama. S tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni podalo razlogov o bistvenem razlikovanju med pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi. Prav tako sodba nima razlogov o seznanitvi tožnice in zaposlenih s spremenjeno izjavo o varnosti z oceno tveganja z dne 13. 9. 2021, kar je bistveno, saj do odpovedi pogodbe o zaposlitvi obveznost delavca po obveznem, rednem testiranju in izpolnjevanju pogoja PCT, ni obstajala. Obveznost testiranja ni bila določena ne s pogodbo o zaposlitvi ne z internim aktom delodajalca, niti ni bil ta ukrep predviden v izjavi o varnosti z oceno tveganja. Testiranje s PCT in HAG testom tudi ni mogoče enačiti z obveznim zdravstvenim pregledom, prav tako bi moralo biti določeno v izjavi o varnosti z oceno tveganja. Država ne more poseči v avtonomijo pogodbenih strank in določati novih pogojev za opravljanje dela zdravim posameznikom, četudi bi pogoj PCT razumeli kot posebni delovnopravni pogoj, bi bilo potrebno najmanj spremeniti pogodbo o zaposlitvi (49/1 člen ZDR-1). Nova pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, splošni akti do odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne sprejeti. Odpoved je zato nezakonita. Pristojna oseba za izrek prepovedi opravljanja dela in vstopa v šolo po ZNB je zdravstveni inšpektor (46. člen in 47. člen ZNB), ki izdaja odločbe oziroma zdravnik (33/3 člen ZNB). Nobena odločba zdravstvenega inšpektorata v zvezi z usmerjenimi pregledi ali katerakoli druga odločba inšpektorata, ki bi prepovedovala delo tožnici, ni bila izdana. Navaja, da je ureditev zbiranja osebnih podatkov, kot ga je določal vladni odlok, v neskladju z ustavo (USRS, U-I-180/21). Sodišče učinek razveljavitve napačno enači z ustavno skladnostjo. Nihče od zaposlenih ni dal pisnega soglasja za zbiranje in obdelavo podatkov o PCT. Odpoved temelji na nezakoniti zahtevi za izkazovanje pogoja PCT, zato ne more biti zakonita. Tudi sicer ni namen pogodbe o zaposlitvi epidemiološko spremljanje zaposlenih in preverjanje njihovega zdravstvenega stanja. Ni dokazano, da je tožnica kakorkoli materialno ali moralno škodila poslovnim interesom delodajalca in če, v kakšnem obsegu. Ker je zahteva po izkazovanju pogoja PCT v nasprotju z ustavo, je tožnica utemeljeno zavrnila zahtevo delodajalca, za kar je imela podlago v 34/2 členu ZDR-1. Tožnica je bila vseskozi zdrava in ni ogrožala nikogar. Nadalje navaja, da se opis kršitev, ki se očitajo tožnici in je podan v vabilu na zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in opis kršitev, kot izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, razhajata glede časovne opredelitve očitanega dejanja. Sodišče se dokazno ni opredelilo do dogajanja dne 27. 8. 2021, ko skoraj noben zaposleni delavec ni spoštoval priporočila NIJZ in veljavnih odlokov o izpolnjevanju PCT. Delodajalec tudi ni zahteval testiranja vseh delavcev, temveč zgolj zdravih in necepljenih, testiranja cepljenih pa ni zahteval. Sodišče se z vidika enake obravnave ni opredelilo do splošno znanih dejstev, ki so ostala neprerekana, to je, da cepljeni prav tako prenašajo virus, da testiranje asimptomatskih ljudi ni smiselno, da asimptomatski prenašalci niso odločilnega pomena za potek epidemije, itd. Pogodba je bila odpovedana le tožnici, čeprav skoraj pol zaposlenih ni uporabljalo mask. Delovno razmerje je glede na dejstvo, da pogoja PCT ni več, tudi objektivno mogoče nadaljevati. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožničinega zahtevka in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Opredelilo se je do vseh bistvenih tožničinih navedb, neposredno ali posredno, pri čemer se do nebistvenih navedb (kot so navedbe o naravi koronavirusne bolezni, učinkovitosti ukrepov v zvezi s to boleznijo in podobno) niti ni bilo dolžno opredeljevati. Delovni spor namreč ni namenjen temu, da bi se ugotavljala dejstva, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, ni torej namenjen polemiki o tem, kateri ukrepi so učinkoviti in kateri ne ter kako se je potrebno spopadati z epidemijo koronavirusne bolezni. V tem sporu je bilo tako bistveno ugotoviti le, ali je tožnica z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar je kot razlog za odpoved opredelila tožena stranka. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bila tožnici pogodba o zaposlitvi za delovno mesto učitelj za dodatno pomoč - specialni pedagog, odpovedana iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Iz obrazložitve odpovedi med drugim izhaja, da tožnica ni spoštovala navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni spoštovala in izvajala predpisov o varnosti in zdravju pri delu, s tem, ko dne 6. 9., 8. 9. in 10. 9. 2021 ni izkazala, da izpolnjuje pogoj PCT. Navodila delodajalca so temeljila na Odloku o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/2021 in nadalj., v nadaljevanju Odlok 142/21), ki je določal, da morajo pogoj PCT izpolnjevati vse osebe, ki pri opravljanju dela prihajajo v neposreden stik z drugimi osebami oziroma so udeležene v okoljih ali dejavnostih v Republiki Sloveniji, kjer obstaja neposredna nevarnost za izbruh okužbe in širjenje okužb s COVID-19. S tem je huje kršila 33., 34. in 37. člen ZDR-1, nadaljnje sodelovanje med strankama pa je bilo onemogočeno. Sodišče prve stopnje je štelo navedeno za dokazano in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša. 7. Kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožnica na naroku sama potrdila, da je na dan, ko je bila seznanjena, da je potrebno izpolnjevati pogoj PCT izjavila, da tega pogoja ne izpolnjuje in ga ne namerava izpolnjevati zato, ker nima prave zakonske podlage. Že iz njenih tožbenih navedb pa izhaja tudi, da je tožena stranka učiteljski kolektiv dne 27. 8. 2021 seznanila s predvidenim pogojem PCT in priporočili NIJZ. Tožnica je bila torej dne 6. 9. 2021, ko je pričel veljati Odlok 142/21 in je to tudi prvi dan, ko se ji očita kršitev, nedvomno seznanjena z navodili tožene stranke, ki so se nanašala na izpolnjevanje pogoja PCT, nobenega dvoma tudi ni, da pogoja PCT ni izpolnjevala oziroma dokazil o tem, da ga izpolnjuje, ni predložila, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno so nebistvene pritožbene navedbe glede (ne)seznanjenosti tožnice s spremenjeno izjavo o varnosti z oceno tveganja z dne 13. 9. 2021, prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da do odpovedi pogodbe o zaposlitvi obveznost delavca po izpolnjevanju pogoja PCT ni obstajala.

8. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo do tožničinih pravnih naziranj, tudi glede zahtevanega testiranja oziroma predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja in tem razlogom ni pravzaprav kaj dodati, zato se pritožbeno sodišče na njih sklicuje in jih ne ponavlja. V času, v katerem tožena stranka tožnici očita kršitve, je veljal Odlok 142/21 in nadaljnji (146/21, 147/21), ki so določali obveznost izpolnjevanja PCT pogoja za vse delavce in so urejali preverjanje izpolnjevanja PCT pogoja. V tem delu odlok 142/21 ni v neskladju z Ustavo RS in je tudi imel ustrezno zakonsko podlago v Zakonu o nalezljivih boleznih, kot je to podrobno pojasnilo sodišče v 14. točki obrazložitve, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022. Obveznost izpolnjevanja PCT pogoja izhaja že iz zakonskih in podzakonskih določb, pravne norme, ki izhajajo iz Odloka 142/21 so bile tako veljavne in zavezujoče za vse naslovnike. Ker so urejale tudi področje vzgoje in izobraževanja ter so posegale tudi na področje delovnih razmerij, je ustvarjal Odlok 142/21 pravne učinke tudi na tem področju. Kot je torej pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, je odlok ključno posegel v organizacijo delovnega procesa tožene stranke, zato bi ga na podlagi 33. člena ZDR-1 morala upoštevati tudi tožnica, ne glede na to, ali ga je tožena stranka povzela v svoj interni akt ali ne.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi. Zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje in so izhajale iz Odloka 142/21 in nadaljnjih, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna upoštevati. Z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Spreminjajoče določbe, ki izhajajo iz predpisov, vplivajo tudi na razmerja med strankami pogodbe o zaposlitvi, še posebej v javnem sektorju, kjer se pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij urejajo s predpisi s področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami, s tem in drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi (prvi odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07- UPB). Dolžno ravnanje strank delovnega razmerja tako urejajo tudi določbe, ki so zapisane v podzakonskih aktih (na področju šolstva tudi npr. razni pravilniki, ki se spreminjajo in zavezujejo zaposlene v vzgoji in izobraževanju, četudi njihove pogodbe o zaposlitvi ostajajo nespremenjene). Odlok 142/21 je učinkoval _erga omnes_ ter je zavezoval tožnico in toženo stranko, ne glede na to, kaj sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili. Nenazadnje je zasledoval javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo in je torej urejal vprašanja, ki niti ne sodijo v pogodbo o zaposlitvi. Pri tem pa ne gre za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju PCT pogoja (oziroma predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja) spremenili pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (podlaga za spremembo oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi; prvi odstavek 49. člena ZDR-1) niti ne za enostransko določanje obveznosti s strani delodajalca. Pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno v posledici tega odloka najmanj spremeniti pogodbo o zaposlitvi so zato neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da je imela tožena stranka podlago za obdelavo osebnih podatkov, konkretno podatkov o izpolnjevanju PCT pogoja, v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov (UL L 119, 4. 5. 2016), ki se nanaša prav na takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje PCT pogoja. Povsem jasno je, da je bila pridobitev tega podatka potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov, pri čemer ti interesi tudi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je namreč omogočala delodajalcu povzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od strank in sodelavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč delodajalec dolžan obvladovati skladno z določbami ZDR-1 (45. člen) in ZVZD-1 (5. člen). Obstoj in nevarnost virusa SARS- CoV2 in njegovo hitro širjenje v spornem obdobju je bilo splošno znano. Množična širitev virusa znotraj delovnega kolektiva je bila zato v spornem obdobju precej verjetna, zaradi česar je bil delodajalec dolžan obvladovati to tveganje z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tožnica je bila glede na navedeno delodajalca dolžna seznaniti o izpolnjevanju pogoja PCT oziroma s tem v zvezi predložiti ustrezna dokazila, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Nepravilno je zato stališče tožnice v pritožbi, da je predložitev dokazil v zvezi z izpolnjevanjem PCT pogoja utemeljeno zavrnila na podlagi drugega odstavka 34. člena ZDR-1. Določba 34. člena ZDR-1 sicer res delavcu omogoča odklonitev dela (navodila), če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kar pa v konkretni zadevi ni primer, saj je izpolnjevanje pogoja PCT oziroma predložitev dokazil o njegovem izpolnjevanju predstavljalo izpolnjevanje navodil delodajalca, ki nikakor niso protipravna.

11. Delodajalci glede na določbe delovnopravne zakonodaje v običajnih razmerah res niso upravičeni do obdelave zdravstvenih podatkov zaposlenih, kot to sicer pravilno izpostavlja tožnica v pritožbi, vendar pa v času, ko so se soočali z intenzivnim širjenjem okužb z virusom SARS-CoV-2 in je bilo ogroženo tako zdravje posameznika kot javno zdravje, so posebne okoliščine terjale ukrepe, ki so lahko posegli tudi na področje obdelave posebnih vrst osebnih podatkov. Ukrepi, ki posegajo na področje obdelave zdravstvenih podatkov pa so, kot pojasnjeno, lahko tudi v zaščiti življenjskih interesov širšega kroga posameznikov in zaščiti javnega interesa na področju javnega zdravja (kot je npr. zaščita delavcev pred resnimi tveganji za zdravje), saj se uvodna izjava 46 Splošne uredbe izrecno sklicuje prav na obvladovanje epidemije, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. Z ozirom na dejstvo, da je tožena stranka svojo zahtevo lahko veljavno temeljila že na zgoraj citiranih zakonskih določbah ter upoštevajoč določila Splošne uredbe, so torej v konkretnem primeru izpolnjeni popolnoma vsi pogoji za zakonito obdelavo podatka o izpolnjevanju pogoja PCT. Posledično zato niti ni bistveno ali je zakonit zgoraj citirani vladni odlok v delu, v katerem je določal, na kakšen način delavec PCT pogoj izkaže. Vsled navedenemu je tako zavrniti pritožbene navedbe tožnice o nepravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela veljavno pravno podlago, na kateri je lahko od tožnice zahtevala predložitev dokazil o izpolnjevanju pogoja PCT.

12. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki pa ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Tudi sicer je Ustavno sodišče RS, ki je Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/21), razveljavilo (ne gre za isti odlok, kot v tem primeru), to storilo na način, da razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer iz razloga, ker sta tudi pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti in bi torej razveljavitev odloka s takojšnjim učinkom lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja. Eno leto po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS v Uradnem listu RS pa še ni preteklo. Pri tem pa je izpostaviti, da ustavno sodišče v tem primeru niti ni izdalo ugotovitvene odločbe na podlagi 48. člena ZUstS, nadalje organu, ki je izdal protiustaven oziroma nezakonit predpis ni naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost oziroma nezakonitost odpraviti v določenem roku, prav tako v izreku ni navedlo, kako ravnati do odprave ugotovljenega neskladja. Slednje pa pomeni, da odlok, kljub v obrazložitvi odločbe ugotovljeni nezakonitosti in neustavnosti, še vedno velja, poenostavljeno iz razloga, ker to predstavlja manjše zlo, saj bi posledice, ki bi z morebitno razveljavitvijo (ali celo odpravo) nastale, lahko imele hujše škodljive učinke, kot pa če predpis še nekaj časa ostane v veljavi. V tem sporu sporni odlok - Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, pa s strani Ustavnega sodišča RS ni bil razveljavljen (razen v 10.a členu, ki pa za ta spor ni relevanten). Upoštevaje navedeno pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno materialnopravno presojo v tej točki citiranega odloka.

13. Delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica dejansko materialno ali moralno škodila poslovnim interesom delodajalca. Za kršitev te določbe zadošča že, da bi ravnanje tožnice lahko škodilo poslovnim interesom delodajalca. Tožena stranka je bila določbe odloka dolžna upoštevati, posledično pa od delavcev zahtevati izpolnjevanje pogoja PCT, saj bi se v nasprotnem primeru izpostavila možnosti inšpekcijskih ukrepov in globam v prekrškovnem postopku. Nespoštovanje sprejetih ukrepov predstavlja tudi možno zdravstveno grožnjo za vse ostale sodelavce ter posledično lahko ogroža poslovanje delodajalca zaradi povečanega absentizma (bolniške, karantene, izolacije).

14. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do dejstev o tem, da so pouk opravljali tudi cepljeni zaposleni, katerim se ni bilo treba testirati, čeprav so bili lahko tudi oni prenašalci virusa; da je bila tožnica neenako obravnavana, ker so vsi cepljeni (in netestirani) obdržali službo in jim tožena stranka ni pogojevala dela s pogojem PCT in zato tožnici podana odpoved predstavlja diskriminacijo (6. člen ZDR-1), nedovoljeno šikaniranje na delovnem mestu (7. člen ZDR-1) in kršitev obveznosti zagotavljanja dela (43. člen ZDR-1). Očitki niso utemeljeni, kar prav tako velja za očitke, da se sodišče ni opredelilo do dogajanja dne 27. 8. 2021. Do vseh odločilnih navedb, ki so se nanašale na diskriminacijo tožnice, nedovoljeno šikaniranje, kršitev zagotavljanja dela ter dogajanje z dne 27. 8. 2021, se je sodišče prve stopnje natančno in izčrpno opredelilo v točkah 17., 20. ter 29. do 36. obrazložitve. Razlogi so jasni, prepričljivi in tudi materialnopravno pravilni, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja ter se na njih sklicuje. Dodaja pa še, da je v 47. členu ZNB, ki ga izpostavlja pritožba, sicer res določeno, kdaj zdravstvena inšpekcija lahko prepove delo osebam oziroma jim odredi druge predpisane posebne ukrepe, vendar pa je imela v konkretnem primeru tudi tožena stranka za pogojevanje dela z izpolnjevanjem pogoja PCT ustrezno pravno podlago, zato s svojim ravnanjem ni nedopustno posegla v človekove pravice tožnice.

15. Tožnici očitana kršitev ne temelji na dejstvu, da se ni testirala na virus SARS-CoV-2, temveč da ni izkazala, da izpolnjuje enega izmed pogojev, ki bi ga morala izpolnjevati po citiranem odloku, zato so nebistvene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obveznost testiranja, ki tudi sicer ni bilo obvezno, kot je to pravilno zapisalo sodišče prve stopnje in bi tožnica lahko izpolnjevanje zahtevanega pogoja PCT izkazala tudi z enim izmed predpisanih dokazil o tem, da je bila bodisi cepljena bodisi je COVID-19 prebolela.

16. Navedbe o tem, da se opis kršitev, ki se očitajo tožnici in je podan v vabilu na zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in opis kršitev, kot izhajajo iz odpovedi, razhajajo glede časovne opredelitve očitanega dejanja, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica ne izkaže, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer pa so slednje neutemeljene, saj tako iz vabila, kot iz obrazložitve odpovedi jasno izhaja, da tožena stranka tožnici konkretno očita kršitve za dneve od vključno 6. do 10. septembra 2021, ko je bilo izdano vabilo na zagovor.

17. Ne glede na dejstvo, da je bila v vabilu na zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot razlog za kršitev pogodbe navedena tudi neuporaba maske, ta očitek nato ni bil vsebovan v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato se do njega sodišče prve stopnje pravilno ni posebej opredeljevalo.

18. Podan je utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), pri čemer iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica kljub predhodnima pisnima opozoriloma nadaljevala z istovrstnimi kršitvami, kar odpoved iz krivdnega razloga dodatno utemeljuje. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi.1 Glede na navedeno ne morejo biti upoštevne niti pritožbene navedbe, da pogoja PCT ni več, zato je delovno razmerje objektivno mogoče nadaljevati.

19. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek tožnice za denarno nadomestilo zaradi diskriminacije v višini 3.500,00 EUR na podlagi Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD, Ur. l. RS, št. 33/16). Pravilno je presodilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno (diskriminatorno), saj z zahtevo po predložitvi dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja ni posegla v njene (ustavne) pravice. Ravnanje tožene stranke, ki je temeljilo na odlokih Vlade RS, ter določbah ZDR-1 in Splošni uredbi o varstvu podatkov, nima znakov trpinčenja na delovnem mestu ali nadlegovanja. Ne gre za nedopustno neenako obravnavo, saj v primeru odklonilnega odnosa do cepljenja oziroma testiranja (ali nošenja mask) ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so namreč tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja pa je stvar odločitve posameznika. Odklonilen odnos do nošenja mask (ali cepljenja ali testiranja) ne predstavlja niti prepričanja, saj zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije ne varuje vsakega osebnega pogleda na katerokoli okoliščino.

20. Pritožba obrazloženo ne nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo odškodninski zahtevek zaradi kršitve osebnostne pravice do časti in dobrega imena v višini 3.000,00 EUR ter zahtevke, kot izhajajo iz 3. do 5. točke I. točke izreka sodbe, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je odločitev tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

21. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (360. člen ZPP). V kolikor tožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

22. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Prim. sodba VSRS VIII Ips 342/2007.