Jedro

Prekrškovni organ v pritožbi tudi pravilno izpostavlja, da je z več dejanji, ki so merila na pregon storilke, relativni zastaralni rok bil pretrgan. Prekrška, zaradi katerih je bila storilki izdana odločba, naj bi storilka storila 2. 7. 2021 in 20. 12. 2021, prekrškovni organ pa je storilki 6. 9. 2022 poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, nato je 8. 12. 2022 izdal izpodbijano odločbo o prekršku, 24. 2. 2023 na podlagi napovedi zahteve za sodno varstvo izdelal odločbo o prekršku z obrazložitvijo, nato pa 24. 3. 2023 sodišču poslal zahtevo za sodno varstvo v reševanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek zoper storilko ustavilo po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), s stroški postopka, ki je bil ustavljen, pa obremenilo proračun.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka 154. člena ZP-1). Predlaga, se izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo storilke zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa zavrne kot neutemeljena, podredno pa, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v okviru uradnega preizkusa po 62. a členu ZP-1 ugotovilo, da je pregon zoper storilko relativno zastaral. Pri tem je poudarilo, da po 1. odstavku 42. člena ZP-1 postopek po prekršku ni več dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je prekršek storjen ter ugotovilo, da je prekršek bil storjen 20. 12. 2021. V 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da je prekrškovni organ sodišču predložil zahtevo za sodno varstvo 27. 3. 2023, zadeva pa je glede na datum storitve prekrška relativno zastarala 20. 12. 2023, medtem ko je v 7. točki obrazložitve navedlo, da je zadnje procesno dejanje, ki je merilo na pregon, bilo opravljeno 27. 3. 2023, ko je pregon že relativno zastaral, zastaral pa je 27. 3. 2023. Takšni razlogi so si evidentno v medsebojnem nasprotju in posledično tudi nerazumljivi.

5. Če naj bi zadeva relativno zastarala 20. 12. 2023, prekrškovni organ pa je sodišču predložil zahtevo za sodno varstvo 27. 3. 2023 (kar je nedvomno šteti kot eno izmed dejanj prekrškovnega organa, ki meri na pregon zaradi prekrška) je jasno, da je bila zadeva sodišču predložena v reševanje pred potekom relativnega zastaralnega roka. Poleg tega, da je že s tem izkazana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 154. člena ZP-1, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti, pa prekrškovni organ v pritožbi tudi pravilno izpostavlja, da je z več dejanji, ki so merila na pregon storilke, relativni zastaralni rok bil pretrgan. Prekrška, zaradi katerih je bila storilki izdana odločba, naj bi storilka storila 2. 7. 2021 in 20. 12. 2021, prekrškovni organ pa je storilki 6. 9. 2022 poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, nato je 8. 12. 2022 izdal izpodbijano odločbo o prekršku, 24. 2. 2023 na podlagi napovedi zahteve za sodno varstvo izdelal odločbo o prekršku z obrazložitvijo, nato pa 24. 3. 2023 sodišču poslal zahtevo za sodno varstvo v reševanje.

6. Prekrškovni organ pa v pritožbi tudi utemeljeno poudarja, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, saj se je sodišče v izreku sklicevalo na 5. točko 136. člena ZP-1, ki določa, da se postopek o prekršku ustavi, če ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec, medtem ko iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje postopek o prekršku ustavilo zaradi poteka relativnega zastaralnega roka, kar pa je razlog za ustavitev postopka po 4. točki 1. odstavka 136. člena ZP-1. 7. Glede na evidentno izkazano bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbi prekrškovnega organa ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, saj ugotovljene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

8. Ker v predmetni zadevi relativno zastaranje še ni nastopilo, bo sodišče v nadaljevanju moralo opraviti nadaljnji postopek z zahtevo za sodno varstvo.