Jedro

Tožnik v tožbenih in pritožbenih trditvah navaja, da je ohranjal in povečeval vrednost nepremičnin dedičev. Če je imel namen tako ravnati za druge – dediče, potem bi šlo za poslovodstvo brez naročila, torej za opravljanje tujega posla. Pri zahtevkih iz naslova neupravičene pridobitve ne gre za namero prikrajšanega, da pridobi korist komu drugemu, ampak da jo pridobi zase. Svoje delo in sredstva vlaga, ker zmotno misli, da dela in pridobiva korist zase (verzija). Tožnik bi torej imel zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve, če bi zatrjeval, da je vršil vlaganja v nepremično premoženje misleč ali pa v pričakovanju, da bo pripadlo njemu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke plačilo zneska 2.908,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 08. 2007 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 3.650,14 EUR od 12. 08. 20017 dalje. Hkrati je tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 570,67 EUR.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu zahtevku ugodi ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je zapuščinsko sodišče pri ugotovitvi vrednosti zapuščine upoštevalo kot stanje zapuščine ob zapustnikovi smrti, vrednost nepremičnin z izvedenimi tožnikovimi vlaganji v hišo, delavnico in okolico. Izvedenec je odštel le tožnikova vlaganja v nadzidavo stanovanja. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da vlaganja tožnika v določitvi vrednosti zapuščine niso bila upoštevana. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da sploh ni bil prikrajšan in da nima aktivne legitimacije, ker ni on izplačal nujnega deleža toženki. Tožnik je bil tisti, ki je ves čas trajanja zapuščinskega postopka, to je trinajst let, vzdrževal in vlagal v hišo in jo izboljšal. V zapuščino je vlagal na račun vseh dedičev, vzdrževal in povečeval je premoženje vseh. Zahtevek za povračilo svojih vlaganj je zoper dediče lahko postavil šele po zaključku zapuščinskega postopka, saj do razglasitve dedovanja in dedičev za to ni imel pravnega naslova. Vsi dediči so zaradi vlaganj enega od njih v skupno premoženje obogateni, dedič, ki je vlaganja izvedel, pa ima obligacijski zahtevek do vseh ostalih. V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o zastaranju glede na čas izvršenih vlaganj. Tožnik do zaključka zapuščinskega postopka, v katerem so znani dediči, ni mogel vložiti tožbe na povračilo vlaganj. V primeru vlaganj v skupno premoženje po smrti zapustnika je edina možnost, da tisti, ki je vlagal, postavi obligacijski zahtevek do sodedičev, po izdaji sklepa o dedovanju. Prej ga ne more, ker niso pridobili zapuščine. Zahtevek zato ne more zastarati v splošnem zastaralnem roku, ki velja za vlaganja v tujo nepremičnino. Ob stališču izpodbijane sodbe dedič, ki vzdržuje premoženje v času zapuščinskega postopka in postopek traja deset let in več, ne bi nikoli imel upravičenega zahtevka do ostalih dedičev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je med več razlogi za neutemeljenost tožbenega zahtevka navedlo tudi, da je tožnikova terjatev zastarala. Ugotovilo je, da je prišlo do zadnjega zatrjevanega vlaganja pred več kot petimi leti od vložitve tožbe. Ker za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve ni predpisan poseben zastaralni rok, velja splošni, petletni zastaralni rok, skladno 371. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v primeru vlaganj, opravljenih pred 01. 01. 2002 oziroma 346. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnik ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bila vlaganja izvedena več kot pet let pred vložitvijo tožbe. Meni, da navedena okoliščina ni pravno relevantna, ker je njegov zahtevek do ostalih dedičev zapadel šele po izdaji sklepa o dedovanju, ko so (po njegovem mnenju) pridobili zapuščino. Takšno tožnikovo stališče je napačno.

Zakon o dedovanju (ZD) določa, da preide zapuščina po samem zakonu, ipso iure, na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). V tem trenutku se uvede dedovanje (1. odstavek 123. člena ZD), sočasno pa dediči že tudi pridobijo zapuščino. Dediči torej postanejo subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik s trenutkom zapustnikove smrti oziroma z uvedbo dedovanja. Takrat dedič pridobi lastninsko pravico na stvareh zapuščine in druge stvarne in obligacijske pravice, ki so pripadale zapustniku. Sklep o dedovanju je zato zgolj deklaratorna odločba, s katero sodišče ugotovi tisto, kar se je zgodilo že na podlagi samega zakona. Ker je tako, bi moral tožnik uperiti svoj obligacijski zahtevek zoper dediče v petih letih od dne pridobitve zatrjevane koristi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnikovo pritožbo je bilo zato treba že iz tega razloga zavrniti in potrditi izpodbijano zavrnilno sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Ne glede na navedeno pa naj pritožbeno sodišče še navede, da zgolj vlaganje tožnika v nepremično premoženje ostalih dedičev ne pogojuje že samo po sebi obligacijskega zahtevka, ampak morajo biti za to izpolnjeni še drugi zakonski pogoji. Tožnik v tožbenih in pritožbenih trditvah navaja, da je ohranjal in povečeval vrednost nepremičnin dedičev. Če je imel namen tako ravnati za druge – dediče, potem bi šlo za poslovodstvo brez naročila, torej za opravljanje tujega posla. Splošno pravilo je, da se nihče ne sme vmešavati v tuje posle, odstopanje od navedenega splošnega pravila pa je le izjemoma dovoljeno. Po našem pravu se je dovoljeno lotiti tujega posla, čeprav med strankama ni pravnoposlovnega razmerja le, če takega posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist (199. člen OZ). Tožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče razmerje med pravdnima strankama opredeliti na podlagi navedenega obligacijskopravnega instituta. Izrecno je navajal, da uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Pri zahtevkih iz naslova neupravičene pridobitve ne gre za namero prikrajšanega, da pridobi korist komu drugemu, ampak da jo pridobi zase. Svoje delo in sredstva vlaga, ker zmotno misli, da dela in pridobiva korist zase (verzija – prim. 196. člen OZ). Tožnik bi torej imel zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve, če bi zatrjeval, da je vršil vlaganja v nepremično premoženje misleč ali pa v pričakovanju, da bo pripadlo njemu. Prav ta okoliščina pa iz tožbenih navedb ni razvidna. Če je ni, potem je šlo lahko le za opravljanje tujega posla. Do povračila koristnih in potrebnih stroškov v zvezi z opravljanjem takšnega posla, pa bi bil tožnik upravičen, kot je bilo navedeno, le ob izpolnjenosti zgoraj navedenih pogojev, ki veljajo za poslovodstvo brez naročila.