Jedro

Dejstvo, da ima podjetje (ustanovljeno po določbah ZP/88) firmo "..., podjetje za (finančni inženiring in) hranilno kreditno službo, d.d." - nikakor ne narekuje pravne presoje, da je to podjetje samoupravna finančna organizacija, ki jo ZHKS/80 imenuje hranilno-kreditna služba in ji določa samostojno pravno osebnost. Okoliščina, da je bilo podjetje registrirano s firmo, ki je ugotovljena, zato ne narekuje pravne presoje, da je po določbi 3. odstavka 10. člena ZHKS/80 veljalo (subsidiarno) jamstvo Republike Slovenije za hranilne vloge, vložene pri tem podjetju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval, da naj mu tožena stranka plača 149.310,44 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, kot tisti del hranilne vloge, ki jo je imel pri podjetju X d.d. in je nato v sporni višini ni dobil izplačane iz njegove stečajne mase. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo ta tožbeni zahtevek.

Odločitev je utemeljilo s tem, da tožena stranka ne odgovarja tožniku za sporni del hranilne vloge - in to niti iz naslova jamčevanja države za hranilno vlogo niti iz naslova odškodninske odgovornosti države za delovanje registrskega sodnika, ki je dovolil vpis firme X d.d., podjetje za ekonomski inženiring in hranilno-kreditno službo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da dejanskega stanja pritožnik ni izpodbijal, in ocenilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena dejstva (in to glede obeh uveljavljanih podlag) pravilno uporabilo materialno pravo. Kar zadeva uveljavljani odškodninski temelj, je posebej poudarilo, da niti ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in zatrjevanim nepravilnim ravnanjem registrskega sodnika (čeprav po oceni sodišča druge stopnje tožena stranka zanj ne bi odgovarjala, ker sodnika ni izvolila, bilo pa tudi ni protipravno). Kar zadeva uveljavljani jamčevalni temelj, pa je sprejelo stališče, da bi jamčevanje države za tako hranilno vlogo lahko bilo podano, samo če bi ga določal poseben zakon; takega predpisa pa ni bilo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijo utemeljuje z naslednjimi razlogi: Višje sodišče je dalo odločilen pomen dejstvu, da je imela firma X d.d. poleg označbe, da gre za hranilno kreditno službo, tudi označbo, da gre za delniško družbo. Po njegovem mnenju za X d.d. niso veljala določila Zakona o hranilno kreditnih službah in blagajnah vzajemne pomoči (Ur. l. SRS št. 4/80 - v nadaljevanju ZHKS/80) in da bi zato sicer lahko bilo uvedeno jamstvo republike za hranilne vloge pri takem podjetju, vendar le s posebnim zakonom, ki pa ni bil izdan. Po tožnikovem prepričanju to stališče ni pravilno. Veljalo bi lahko le v primeru, če ne bi bilo ime hranilno kreditna služba registrirano v samem imenu firme. Za dinarske hranilne vloge pri hranilno kreditnih organizacijah sicer res ni bil sprejet noben predpis o jamstvu republike, pač pa je bilo tako jamstvo uvedeno za hranilno kreditne službe.

Po tožnikovem mnenju je pri registraciji firme "X, podjetje za ekonomsko finančni inženiring in hranilno kreditno službo, d.d. R." šlo za registracijo pravne osebe - hranilno kreditne službe in ne za opis dejavnosti hranilno kreditne službe, saj take dejavnosti ni. To je jasno razvidno iz 8. člena ZHKS/80. Tožnik v reviziji primerja položaj z drugim, ko bi bil po isti logiki v firmo kot oznaka dejavnosti sprejet naziv "poštna hranilnica". Tudi sklicevanje pritožbenega sodišča na oznako d.d. (za delniško družbo) v sporni firmi ni utemeljeno, saj je v času po sprejetju Zakona o podjetjih bila mogoča registracija nove pravne osebe le v določeni obliki in so tako danes tudi banke delniške družbe, čeprav pred tem zakonom niso bile.

Tožnik končno ne soglaša z mnenjem pritožbenega sodišča, da naj bi ga v okviru dolžnosti oškodovanca, ki mora preprečevati škodo, zadela tudi dolžnost, uporabiti vsa redna in izredna pravna sredstva v postopku registracije firme X d.d. Tožnik je prepričan, da je svoj denar vložil v hranilno kreditno službo (ali banko, kot so jo imenovali občani) in da je država odgovorna za izplačilo hranilne vloge, ker je hranilno kreditna služba šla v stečaj.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v mejah uradnega preskusa (386. člen ZPP) ni ugotovilo, da bi v postopku prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. V prvem delu postopka (na revizijski stopnji preskušenem glede pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka proti tedanjim še drugim petim toženim strankam - bivšim gorenjskim občinam - in sicer s sodbo II Ips 406/95 z dne 18.10.1995) je tožeča stranka sodniku, ki je vodil postopek registracije firme X d.d., podjetja za ekonomsko finančni inženiring in hranilno kreditno službo, očitala dve nepravilnosti: registracijo zbiranja dinarskih in deviznih hranilnih vlog občanov in dajanja kreditov ter registracijo imena hranilno kreditna služba.

(Registracija zbiranja deviznih hranilnih vlog s to zadevo nima nobene zveze, ker je bila v tej pravdi sporna zatrjevana škoda zaradi nemožnosti dviga hranilne vloge v domači valuti. Zato se s tem vprašanjem revizijsko sodišče tedaj ni ukvarjalo, niti ni razloga, da bi se sedaj.) Glede zatrjevane nepravilne registracije zbiranja hranilnih vlog občanov v domači valuti pa je revizijsko sodišče tedaj ocenilo, da sodniku ni mogoče očitati kršitve zakona. Pri tem je opozorilo, da niti 146. člen Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ 77/88, 40/89 - v nadaljevanju ZP/88) niti Zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah (Ur.l. SFRJ 10/89, 40/89, 87/89 - v nadaljevanju ZB/89), ki sta kasnejša predpisa v razmerju do ZHKS/80, nista izrečno omejevala poslov zbiranja hranilnih vlog občanov v domači valuti in dajanja kreditov na banke, hranilnice ali druge finančne organizacije - in da je šele kasneje sprejeti republiški Zakon o bankah in hranilnicah (Ur.l. RS 1/91-I in 38/92 - v nadaljevanju ZBH/91) v 82. členu izrecno prepovedal zbiranje prihrankov v obliki hranilnih vlog, vodenje tekočih računov in žiro računov fizičnih oseb v okviru podjetja.

Same registracije zbiranja hranilnih vlog občanov v domači valuti že zato - tako je bilo zapisano v razlogih revizijske sodbe II Ips 406/95, v okviru tedaj obravnavanega vprašanja odškodninske odgovornosti družbenopolitičnih skupnosti, tj. občin, ki so izvolile registrskega sodnika - ni mogoče šteti kot protipravno ravnanje. V drugem kontekstu, namreč kontekstu vsebine imena registrirane firme s skrajšanim imenom X d.d., R., na katerem gradi tožeča stranka razloge sedaj obravnavane revizije, velja k maloprej citiranim razlogom iz prejšnje revizijske sodbe, izdane v tej pravdni zadevi, dodati: Hranilno-kreditne službe, ki jo je urejal ZHKS/80 in sicer kot - samoupravno finančno organizacijo (1. odstavek 6. člena); - ki je pravna oseba (2. odstavek 6. člena); - ki posluje preko lastnega žiro računa (3. odst. 6. člena);ki jo lahko ustanovijo samo določene, izrečno (v 1. odst. 2. člena) naštete in "v nadaljevanju imenovane: zadružne organizacije" - njene "članice" (1. odstavek 9. člena) - med katere po izrečni ugotovitvi sodišča prve stopnje v obravnavani sodbi ni sodila nobena izmed 35 ustanoviteljic podjetja s (skrajšano) firmo X d.d. R.; - ki vodi hranilne vloge, za katere jamčijo njene članice solidarno in neomejeno (1. odstavek 10. člena); - in glede katerih je določeno subsidiarno jamstvo republike Slovenije za tiste hranilne vloge, deponirane pri njih, ki niso deponirane pri temeljni banki (3. odst. 10. člena), nikakor ni mogoče razlagati kot zakonodajnega pojma ali pravnega instituta, katerega značilnosti veljajo za vsak gospodarski subjekt, v katerega imenu se pojavlja ista besedna zveza "hranilno kreditna služba".

Neutemeljeno je tožnikovo revizijsko stališče, da bi presojanje odločilnega vprašanja - obstoja jamstva države, torej sedanje tožene stranke - po določbah ZB/89 (zlasti njegovih 74., 75. in 2. odstavka 76. člena) bila lahko pravilna le v primeru, če ne bi bilo ime "hranilno kreditna služba" registrirano v samem imenu firme. Predvsem pa je pravno zmotno tožnikovo nadaljnje mnenje, da je pri registraciji firme "X, podjetje za ekonomsko finančni inženiring in hranilno kreditno službo, d.d. R." šlo za registracijo pravne osebe - hranilno kreditne službe (oziroma hranilno kreditne službe kot pravne osebe) in ne za registracijo podjetja z dejavnostjo hranilno kreditna služba, navedeno v firmi - češ, saj take dejavnosti ni, kar da je jasno razvidno iz 8. člena ZHKS/80. Čeprav bi lahko bilo videti odveč, pa je pri tako jasni revizijski poenostavitvi problema vendarle potrebno reči: dejstvo, da ima podjetje (ustanovljeno po določbah ZP/88) firmo "..., podjetje za (finančni inženiring in) hranilno kreditno službo, d.d." - nikakor ne narekuje pravne presoje, da je to podjetje (v tistem delu poslovne dejavnosti, v katerem opravlja hranilno kreditno službo?) samoupravna finančna organizacija, ki jo ZHKS/80 imenuje hranilno-kreditna služba in ji določa samostojno pravno osebnost. Okoliščina, da je bilo podjetje X d.d. registrirano s firmo, ki je ugotovljena, zato ne narekuje pravne presoje, da je po določbi 3. odstavka 10. člena ZHKS/80 veljalo (subsidiarno) jamstvo Republike Slovenije za hranilne vloge, vložene pri tem podjetju. Ni torej te podlage zatrjevane odgovornosti tožene stranke, s katero se tožeča stranka v reviziji predvsem ukvarja.

Tožnik v reviziji položaj, ki je bil glede firme X d.d. R. obravnavan v tej pravdi, primerja z drugim, ko bi bil, po isti logiki (tako trdi), v firmo kot oznaka dejavnosti sprejet naziv "poštna hranilnica". S to hipotetično situacijo se revizijsko sodišče ne more ukvarjati, ker ni del dejanske podlage izpodbijane pravnomočne sodbe.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo vztrajanje, v reviziji očitno le še podrejeno, pri stališču, da je za zatrjevano obveznost tožene stranke podana odškodninska podlaga. Pravilno in za presojo te tožbene podlage že s mo odločilno stališče (zato se revizijsko sodišče nanj omejuje!) je stališče sodišča druge stopnje, da pri zatrjevani odškodninski dejanski podlagi tožnikovega zahtevka ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med zatrjevanim nepravilnim ravnanjem registrskega sodnika (četudi bi ga bilo mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje, za kar pa ni pogojev!) in zatrjevano tožnikovo škodo (neizplačilom spornega dela njegove hranilne vloge pri podjetju X d.d.). Jasno in pravilno stališče sodišča druge stopnje je povsem v skladu s stališčem, ki ga je revizijsko sodišče izrazilo ob prvem sojenju v tej pravdi - v sedaj izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljena dejstva pa tudi ne narekujejo nobene drugačne presoje. Zato kaže, v odgovor na ta del tožnikovih revizijskih razlogov, le ponoviti tisto, kar je bilo zapisano že v revizijski sodbi opr. št. II Ips 406/95: Že tožbene trditve so dajale oporo (prav tako pa jo dajejo tudi v sedaj izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva) le za naslednjo razlago vzročne zveze, pri kateri tožnik še sedaj vztraja: odškodninska odgovornost tožene stranke je podana že zato, ker se X d.d. sploh ne bi ukvarjal z zbiranjem prihrankov, če ne bi bil nepravilno registriran, in tožnik potemtakem tudi ne bi vložil svojih prihrankov vanj; če pa ne bi bilo podjetja, tudi stečaja ne bi bilo. Takšno pojmovanje vzročne zveze, ki temelji na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice, ni sprejeto ne v teoriji ne v sodni praksi. Krog odgovornih oseb se po tej razlagi vzročne zveze razširi preko vseh razumnih meja, kar pripelje do nesprejemljivih rešitev. Iz doslej razloženega sledi, da niti trditvena podlaga tožbe ne nudi opore za sklepanje o vzročni zvezi med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, prav tako pa je ne nudi dejanska podlaga izpodbijane sodbe in s tem končna dejanska podlaga revizijske presoje.

Po vsem obrazloženem se je tako izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.