Jedro

Čeprav je funkcionalno zemljišče pomembno za razsojo, pa v pravdnem postopku, v katerem se ugotavlja obseg pravice uporabe zaradi pridobitve lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL, morebitna odmera funkcionalnega zemljišča v preteklosti ne onemogoča ugotovitve drugačnega obsega zemljišča, na katerem etažni lastniki večstanovanjske stavbe pridobijo solastninsko pravico na k stavbi pripadajočem zemljišču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da so vsakokratni etažni lastniki stanovanjske stavbe na naslovu X 11 solastniki glede na njihove solastniške deleže na skupnih delih, napravah in funkcionalnem zemljišču, tudi južnega dela dosedanje parc. št. 111/2 k. o. ..., kot skupnega dela, ki spada k tej stavbi, in ima po geodetskem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru št. ... z dne 17. 11. 2014, novo parc. št. 111/5 k. o. ..., z ID znakom 000, z izmero 120 m2. Toženi stranki je naložilo v plačilo 5.152,98 EUR stroškov postopka tožeče stranke.

2. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo in vrne zadevo v nov postopek. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Sodišče je spregledalo listino Sporazum o odškodnini z dne 28. 9. 1977, iz katere izhaja, da je bila pravni prednici tožencev A. A. odvzeta uživalna pravica samo za 78 m2. O tem sodba nima nobenih razlogov. Sodišče je prezrlo, da je spor potekal zgolj glede 42 m2 zemljišča, ki je v naravi peščeni del. Asfaltirani del spornega zemljišča tožnikom omogoča povsem normalno uporabo zemljišča za požarni izhod in servisni dostop. Neasfaltiran del se ne uporablja za intervencijski oziroma požarni dostop, temveč za parkiranje avtomobilov. Zaradi neupoštevanja Sporazuma o odškodnini je prišlo do napačne ugotovitve dejanskega stanja. Sporazum jasno definira obseg zemljišča, ki je bil potreben za izgradnjo Y, le-temu delu se je A. A. odpovedala in le za to je dobila plačano odškodnino. Sklad za urejanje mestnega zemljišča je moral pripraviti zemljišče za gradnjo in opraviti vsa zemljiškoknjižna dejanja ter priskrbeti potrebne delilne načrte in spremembne izkaze. V okviru teh nalog je s A. A. podpisal pogodbo za odvzem dela zemljišča, potrebnega za gradnjo. Zato investitor s pogodbo o gradnji in aneksom k njej ne more izkazati, da je imetnik pravice uporabe več kot 78 m2, kolikor je bilo odvzete uživalne pravice A. A. Sodišče ni upoštevalo zveznega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami in republiškega Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe. Iz njiju izhaja, da je za prenos pravice uporabe zemljišča, ki je potrebno za zgraditev objekta ali izvedbo drugih del v splošnem interesu, prizadetemu treba plačati odškodnino. Sporazum o odškodnini nadomešča odločbo oblastnega organa in definira obseg dejanskega odvzema pravice uporabe, zato je pravno relevantna listina v tem postopku. Napačen in protispisen je zaključek sodišča, da je razdalja med stavbo X 11 in ograjo 5 m in da je južni del parcele 111/2 širok približno 4 m. Ogled na kraju samem tega ni potrdil. Sodišče sploh ni ugotovilo, da je dejansko sporen peščeni del, kjer se sedaj parkira, prej pa je tam rasla živa meja. Zato tam ni moglo voziti intervencijsko ali gasilsko vozilo. Predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in prič sodišče ni izvedlo, kljub temu pa je štelo za dokazano, da so etažni lastniki in njihovi pravni predniki celotno funkcionalno zemljišče vključno s spornim južnim delom parc. št. 111 (sedaj 111/2) v izmeri cca 118 m2, nemoteno uporabljali že 30 let. Iz sodbe ni razvidno z izvedbo katerega dokaza je tožeča stranka dokazala te svoje navedbe. Na peščenem delu tožniki nikoli niso izvajali lastniške posesti. Živo mejo sta odstranila toženca in na tem delu parkirajo le tisti, ki imajo z njima sklenjen dogovor o uporabi parkirišča. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do odločbe geodetske uprave Skupščine mesta Ljubljana z dne 6. 6. 1985, iz katere je razvidno, da ima stavba na X 11 že odmerjeno funkcionalno zemljišče – dvorišče v izmeri 493 m2. Tudi glede te odločbe sodba nima nobenih razlogov.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so primarno uveljavljati pridobitev lastninske pravice na delu parc. št. 111/2 k. o. Y na podlagi prvega odstavka 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Za uspeh z zahtevkom so morali dokazati, da so ob uveljavitvi ZLNDL 25. 7. 1997 imeli na spornem zemljišču pravico uporabe. Osebe, ki so imele na nepremičnini ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe, so namreč po samem zakonu pridobile lastninsko pravico. Ker v sistemu družbene lastnine zemljiška knjiga ni imela takšne vloge, kot jo ima sedaj in se je prenos pravice uporabe na nepremičninah lahko odvijal tudi zunajknjižno, se je v sodni praksi poenotilo stališče, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je dejansko imel ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe. Na zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo večstanovanjske stavbe, to je t. i. funkcionalnem zemljišču, so imeli pravico uporabe lastniki stanovanj v stavbi. Katero je funkcionalno zemljišče novozgrajenih stavb, je izhajalo iz prostorskih aktov, upravnih dovoljenj in drugih upravnih aktov, izdanih v zvezi z gradnjo. Zato se pravica uporabe ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na katerih je temeljila gradnja in na podlagi dotedanje rabe nepremičnine.(1)

6. Čeprav je torej funkcionalno zemljišče pomembno za razsojo, pa v pravdnem postopku, v katerem se ugotavlja obseg pravice uporabe zaradi pridobitve lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL, morebitna odmera funkcionalnega zemljišča v preteklosti ne onemogoča ugotovitve drugačnega obsega zemljišča, na katerem etažni lastniki večstanovanjske stavbe pridobijo solastninsko pravico na k stavbi pripadajočem zemljišču. Taka omejitev velja le za nepravdne postopke, v katerih se določa pripadajoče zemljišče po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL); predpisana je v petem odstavku 30. člena.(2) Morebitna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča k stavbi X 11 torej ne bi preprečevala ugotovitve drugačnega obsega funkcionalnega zemljišča v tej pravdi. Odločba Geodetske uprave Skupščine mesta Ljubljana z dne 6. 6. 1985 (priloga B6), na katero se sklicuje pritožba, pa niti ne dokazuje, da je bilo funkcionalno zemljišče k stavbi že odmerjeno. Izdana je bila namreč zaradi spremembe vrste rabe – katastrskega razreda, ne pa zaradi izmere funkcionalnega zemljišča. 7. Sodišče se v obrazložitvi svoje odločitve ni dolžno opredeliti do vsakega izvedenega dokaza. Obrazložiti mora kateri izvedeni dokazi utemeljujejo sprejeto odločitev in zakaj. To pa iz obsežnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja. Zato s tem, ko se ni posebej opredelilo do odločbe geodetske uprave, ni zagrešilo kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje zato, ker ni upoštevalo izmer, navedenih v tej odločbi, ni ugotovljeno napačno ali nepopolno, saj v odločbi navedena kvadratura ni relevantna za razsojo.

8. Tudi s tem, ko se ni opredelilo do Sporazuma o odškodnini, ki ga je 28. 9. 1977 s Skladom za urejanje mestnega zemljišča Občine ... sklenila A. A. (priloga B8; v nadaljevanju Sporazum o odškodnini), sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljanih procesnih kršitev, niti ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Pravilno je kot podlago za odvzem pravice uporabe pravni prednici tožencev štelo njeno izjavo z dne 2. 8. 1976 (priloga A77; v nadaljevanju Izjava). V Izjavi je A. A. potrdila, da ji je znano, da ji bo za potrebe gradbišča in končne ureditve okolice objekta, poimenovanega VI. Y, proti plačilu odškodnine odvzet del zemljišča, odstranjena ograja ter drevesa in grmičevje, ter da s tem soglaša. Kasneje podpisan Sporazumu o odškodnini je po vsebini dogovor o višini odškodnine, ki pa ni pomemben za razsojo. Nesporno je, da je bila takratna masivna ograja podrta in nadomeščena z novo ograjo, ki je razmejevala zemljišče, namenjeno stavbi pravne prednice tožencev na X 9, od zemljišča, ki je bilo po zazidalnem načrtu in skladno z upravnimi dovoljenji namenjeno za gradnjo stavbe na X 11 in ureditev njene okolice. Torej je bil jasen in že na prvi pogled viden obseg zemljišča, ki je pripadal novozgrajeni stavbi in obseg zemljišča, ki je pripadal stavbi na X 9. Očitno je pravna prednica tožencev sprejela odškodnino, kakršna je bila dogovorjena s Sporazumom o odškodnini, zavedajoč se koliko zemljišča in kje ji je bilo odvzetega iz uporabe. Ne glede na višino izplačane odškodnine, je z odvzemom zemljišča iz uporabe pravne prednice tožencev, prešla pravica uporabe na investitorja gradnje stavbe na X 11 in kasneje na kupce stanovanj v tej stavbi. Torej tudi Sporazum o odškodnini ni odločilen za razsojo.

9. Ob nespornem dejstvu, da je bila ob začetku gradnje postavljena ograja, ki je razmejevala sosednji zemljišči in pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da A. A. vse od začetka gradnje ni več uživala dela parcele 111 k. o. ..., ki je bilo za ograjo in na katerem je bila živa meja, ki je bila zasajena v sklopu urejanja okolice VI. Y, za razsojo tudi ni relevantno, točno kakšna je razdalja med stolpnico X 11 in ograjo. Pritožbena kritika, ki se nanaša na zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z opravljenim ogledom, je zato irelevantna.

10. Neutemeljeno se pritožba zavzema za zaslišanje strank in prič v zvezi z uporabo spornega zemljišča. Tožena stranka takih dokaznih predlogov za zaslišanje strank in prič, kot skuša prikazati v pritožbi, ni podala. Iz njenih trditev in dokaznih predlogov namreč ne izhaja, da bi predlagala zaslišanja v zvezi z možnostjo vožnje gasilskega oziroma drugih intervencijskih vozil oziroma v zvezi z dejansko uporabo spornega dela zemljišča. Nesporno je, da je bila na sedaj spornem delu zemljišča zasajena živa meja. Trditvam tožeče stranke, da so za živo mejo do leta 2010 skrbeli lastniki stanovanj na X 11 oziroma hišnik, tožena stranka ni oporekala in v zvezi s tem ni predlagala zaslišanj.

11. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo dokazno podlago za posamezne zaključke. Da je bila za južni del tedanje parcele št. 111 k. o. ... pred začetkom gradnje VI. Y pravica uporabe prenesena na investitorja gradnje S. – pravnega prednika tožnikov, izhaja iz Pogodbe o izgradnji z dne 11. 11. 1974, Aneksa št. 1 k tej pogodbi in Izjave A. A. z dne 2. 8. 1976. Določila Pogodbe o izgradnji in Aneksa k njej imajo podlago oziroma so skladna z izdano gradbeno dokumentacijo – lokacijskim in gradbenim dovoljenjem. Iz slednjega izhaja, da bo funkcionalno zemljišče stolpnice na X 11 obsegalo pretežno asfaltirano površino ob stavbi, požarni izhod, servisni dostop do prostora za smetnjake in shrambe pod požarnim stopniščem, podzemne komunalne vode in zasaditev žive meje ob žični ograji, ki razmejuje funkcionalno zemljišče stavbe X 11 od funkcionalnega zemljišča stavbe X 9. Tako ureditev potrjuje tudi posebno gradbeno dovoljenje za zunanjo ureditev z dne 3. 3. 1980. Da bo južni del parcele 111 funkcionalno zemljišče za načrtovano zgradbo na X 11, izhaja tudi iz ureditvenega načrta za Y naselje. Ni pomembno v kakšne namene se sporno zemljišče uporablja sedaj, pač pa k kateri stavbi je bilo namenjeno kot funkcionalno zemljišče v času načrtovanja in gradnje Y naselja.

12. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo v času gradnje veljavne zakonodaje. Pravilno je presodilo, da je pravna prednica tožencev bila seznanjena, da ji bo odvzeto iz uporabe zemljišče, ki je bilo potrebno za gradbišče in normalno funkcioniranje novo zgrajene stolpnice ter da je v to s podpisom Izjave privolila. Kot je bilo že obrazloženo, višina odškodnine, ki jo je za to dobila, ni relevantna. Pravna prednica tožencev je vedela koliko zemljišča je bilo odmerjenega za potrebe gradnje, meja je bila točno določena in vidna, saj je po njej potekala ograja, ki je bila zgrajena prav v ta namen. Če ji ni uspelo dogovoriti se za višjo odškodnino oziroma odškodnino za celotno zemljišče, vzeto iz uporabe, ob dejstvu, da so zemljišče nemoteno uporabljali prebivalci X 11, ne more iti v korist tožencema. Tudi sedaj sporni del, kjer je do leta 2010 rasla živa meja, je sodil pod funkcionalno zemljišče stavbe na X 11. Za živo mejo so skrbeli stanovalci te stavbe oziroma za njih hišnik. Šele od leta 2010 dalje ta del uporabljata za parkiranje tudi toženca, skupaj s prebivalci X 11 in obiskovalci.

13. Ob pravilni uporabi materialnega prava je že ob upoštevanju dejansko nespornega dejanskega stanja mogoče zaključiti, da so tožniki postali solastniki spornega dela nepremičnine. Ni sporno, da so julija 1997, to je v času uveljavitve ZLNDL, imeli v posesti sporni del zemljišča prebivalci X 11. Neprerekane so namreč trditve tožeče stranke in neizpodbijani zaključki, da je živa meja rasla južno od ograje, ki je bila postavljena, ko je bil pravni prednici toženke iz uporabe odvzet južni del parc. št. 111 za potrebe gradnje. V celoti in v skladu z gradbenim dovoljenjem je bila izvedena zunanja ureditev stavbe, tako da je južno od novo postavljene žične ograje bila zasajena živa meja, ki je tam rasla vse do leta 2010. Lastnikom stanovanj so bila po koncu gradnje v letu 1980 prodana stanovanja, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pritožba pa tega ne izpodbija, skupaj s funkcionalnim zemljiščem. Glede na stanje v naravi so kupci stanovanj imeli pravico uporabe celotnega zemljišča do žične ograje. Z uveljavitvijo ZLNDL so tako zakonu pridobili lastninsko pravico oziroma, ker gre za skupni del stavbe v etažni lastnini, solastninsko pravico.

14. Po obrazloženem uveljavljanih kršitev ni in sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP jih nosita pritožnika sama, saj s pritožbo nista uspela.

Op. št. (1): Gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 634/2007, II Ips 314/2008, II Ips 259/2008, II Ips 724/2008. Op. št. (2): Pritožbeno sodišče pripominja, da je ta določba ZVEtL kritizirana in se (tudi) v tem delu predvideva sprememba ZVEtL tako, da izdana odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča k stavbi ne bo absolutno preprečevala možnosti določitve drugačnega obsega funkcionalnega zemljišča.