Jedro

Kot toženka sama navaja, so priče za dokazovanje premoženjske škode načeloma manj primerno dokazno sredstvo (bolj primerni so npr. računi). Vendar naše procesno pravo dokaznih pravil ne pozna. Če je stroške (škodo), ki jih je imel tožnik v neupravičenem priporu s telefoniranjem, sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem prič in tožnika ter jih razumno ocenilo, se pritožbeno sodišče s tem lahko strinja, ni pa ekonomično, da se v te namene zasliši prav vse predlagane priče. Prisoja premoženjske škode je zato pravilna in zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina zniža za 20.000,00 EUR (na 31.370,00 EUR), in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, III. točka pa se spremeni tako, da se sedaj glasi: »Tožnik mora toženki povrniti pravdne stroške v višini 358,25 EUR v 15 dneh, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.«

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna tožniku povrniti 243 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine zaradi neutemeljeno odrejenega pripora v trajanju 579 dni med tekom kazenskega postopka v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K ..., v katerem je bila na koncu izdana pravnomočna oprostilna sodba, v skupnem znesku 83.780,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in tožniku priznalo 50.000,00 EUR odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi neutemeljene omejitve osebne svobode in 1.370,00 EUR iz naslova premoženjske škode zaradi stroškov telefoniranja v času pripora (I. tč.). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (III.).

2. Zoper I. tč. sodbe je pritožbo vložila toženka. Zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela v smeri znižanja odškodnine ali pa razveljavitev in novo sojene, vse s stroškovno posledico. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. V bistvenem navaja, kot sledi: Sodišče prve stopnje je napačno navedlo obdobje, v katerem je tožnik prestajal pripor, saj le-ta ni trajal od 20. 7. 2015 do 31. 1. 2017, temveč od 2. 7. 2015 do 31. 1. 2017, pri čemer je število izračunanih dni (579) pravilno. Odškodnina, prisojena za nepremoženjsko škodo (50.000,00 EUR oz. 40 povprečnih neto plač ali 86 EUR/dan), je previsoko odmerjena, saj sodišče prve stopnje pri tem ni pravilno upoštevalo določb 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), iz katerega izhajata načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine upoštevalo čas trajanja pripora, težo očitanega kaznivega dejanja, da tožnik pred tem še ni bil v priporu, okrnjenost osebnih stikov tožnika s starši, dekletom in prijatelji, obsežnost (negativnega) poročanja o zadevi, saj je šlo za medijsko odmevno zadevo, v kateri je bilo poleg tožnika obtoženih še več drugih posameznikov in tožnikovo doživljanje pripora (psihična potrtost tudi po izpustitvi). Hkrati pa pravilno ni upoštevalo navedb o slabi, nezadostni hrani in nabiranju telesne teže in da zaradi uničenega ugleda tožnik redne zaposlitve ni mogel najti ter upoštevalo, da tožnik v priporu in zaradi le-tega ni utrpel nobenih hujših zdravstvenih težav in da njegov ugled in dobro ime pri sosedih in znancih ter socialni stiki niso trpeli. Sodišče prve stopnje je razmere v priporu v Novi Gorici in Ljubljani presodilo kot običajne ter da so nekatere posledice, ki iz tega sledijo običajne v danih okoliščinah, kljub temu pa je to upoštevalo pri odmeri višine, česar po presoji toženke ne bi smelo storiti. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso v zadevah II Ips 268/2004 in II Ips 333/2014, ki s predmetno zadevo nista primerljivi, saj ne obravnavata bistveno podobnega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku prisoditi odškodnino, ki je bližje tisti, ki so jo sodišča prisojala v zadevah VSL I Cp 571/2018, VSRS II Ips 174/2016, VSL II Cp 2578/2016, VSL II Cp 533/2015 ali VSM I Cp 1374/2013, saj dejanska škoda in odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, nista umeščeni v pravilno razmerje.

Sodišče naj bi tožniku neutemeljeno prisodilo znesek 1.370,00 EUR za stroške telefona. Sodišče ni izvedlo toženkinega dokaznega predloga zaslišanja priče A. A., ki jo je toženka izrecno predlagala tudi v zvezi z zatrjevanimi dejstvi opravljanja telefonskih klicev in telefonskih kartic, stikov v ZPKZ X. Sodišče prve stopnje se glede neizvedbe tega dokaznega predloga v sodbi ni opredelilo. Škoda iz naslova stroškov telefoniranja je pavšalno zatrjevana in neizkazana. Te škode tudi ni mogoče dokazovati z zaslišanjem tožnika, to bi bilo mogoče dokazati kvečjemu z listinami. Zatrjevani znesek 20 EUR na teden je tudi pretiran, tožnik ni izkazal niti, da bi bil, v primeru, če ne bi bil v priporu, njegov strošek telefona 10 EUR na mesec. Tožnik za navedene trditve ni predložil nobenih dokazov. V predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 216/I člena ZPP, saj ne gre za dejstva, ki jih ne bi bilo mogoče ugotoviti ali bi bilo le-to mogoče ob nesorazmernih težavah. V skladu z 51. členom Pravilnika o izvrševanju pripora1 (pravilnik) se za stike z osebami zunaj zavoda uporablja zavodski telefon preko nakupa telefonskih kartic, ki jih priporniki kupijo v zavodski prodajalni ali preko pošte ali obiskov. Telefonske klice se lahko opravlja vse dni v tednu razen v soboto in praviloma trajajo 10 minut. Glede na navedbe tožnika, da je zadnje štiri mesece pripora kljub prepovedi za klice uporabljal internet, s čimer naj bi prihranil nekaj denarja na telefonskih karticah, mu sodišče prve stopnje za ta čas ne bi smelo prisoditi odškodnine za telefonske kartice. Navedbe tožnika, da stane približno 10 minut klica 15 EUR, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, ne more držati. Priče B. B., C. C. in D. D. o ceni 10 minutnega klica niso vedeli izpovedati, je pa sodišče prve stopnje iz njihovih izpovedb razbralo, da so taki klici relativno dragi, kar ne drži, saj že iz splošno znanih dejstev izhaja, da se klici iz fiksnih v fiksna in iz fiksnih v mobilna omrežja z leti znižujejo. Ob vpogledu v javno dostopne cenike operaterja Telekom je mogoče ugotoviti, da je bila najvišja cena minute klica 0,3352 EUR, za klice iz fiksnega v mobilna omrežja. Strošek 10 minutnega klica bi torej lahko znašal največ 3,35 EUR, za 15 minut, kolikor je zatrjeval tožnik, da je govoril na tedenski ravni, pa 5,03 EUR. V 78 tednih bi strošek telefonije skupaj lahko znašal največ 329,34 EUR. Iz izpovedi prič E. E. in F. F. ne izhaja, da bi bili tedenski stroški telefoniranja 20 EUR, saj E. E. ni izpovedala, ali je s tožnikom govorila iz fiksnega ali mobilnega omrežja, iz izpovedi priče F. F. pa ne izhaja, da bi tedenski pogovori lahko vsak teden dosegli 15 minut. Hkrati pa tudi ni izkazano, da bi bili tožnikovi stroški sicer zgolj 10 EUR na mesec, saj je na zaslišanju sam izpovedal, da je bil njegov strošek z naročnino pred priporom 30 EUR na mesec. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo določbo 214/II člena ZPP, ko je presodilo, da stroški 10 EUR na mesec niso sporni.

Sodišče prve stopnje naj bi naredilo napako, ko je toženki zamudne obresti naložilo od 19. 10. 2019 dalje. V skladu z Zakonom o državnem odvetništvu (ZDOdv) ima toženka obveznost odgovora v roku treh mesecev. Ker je toženka predpravdni zahtevek prejela 4. 10. 2019 (in ne 3. 10. 2019), se je njen rok za odgovor iztekel dne 3. 12. 2019. Pri tem je treba upoštevati tudi določbe 2. odst. 539. čl. ZKP, saj ni mogoče pričakovati, da bi toženka lahko na zahtevek odgovorila v roku, ki ga določa OZ, torej 15 dni, saj mora v tem času sama pridobiti tudi podatke, ki jih predlagatelj ne predloži in so pomembni za odločanje o utemeljenosti zahtevka.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak pri vodenju postopka, pravilno in v zadostni meri je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je nekoliko odstopilo od podobnih primerov in tako delno napačno uporabilo materialno pravo (načelo objektivne pogojenosti, 2. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika - OZ).

**Glede nepremoženjske škode**

6. Napaka, ki jo je sodišče prve stopnje storilo glede navedbe datuma obdobja, v katerem je bil tožnik v priporu, saj se je le-ta začel 2. 7. 2015, in ne 20. 7. 2015 ter končal 31. 1. 2017, je nepomembna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno trajanje neupravičenega pripora 579 dni.

7. Toženka utemeljeno očita, da je 50.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi neutemeljene omejitve osebne svobode pretiran znesek. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo prav, ko je pri odmeri višine upoštevalo okoliščine kot so čas trajanja pripora, težo očitanega kaznivega dejanja, da tožnik pred tem še ni bil v priporu, okrnjenost osebnih stikov tožnika s starši, dekletom in prijatelji, obsežnost (negativnega) poročanja o zadevi in tožnikovo doživljanje pripora. Hkrati pa pravilno ni upoštevalo navedb o slabi, nezadostni hrani in nabiranju telesne teže in da zaradi uničenega ugleda tožnik redne zaposlitve ni mogel najti ter upoštevalo, da tožnik v priporu in zaradi le-tega ni utrpel nobenih hujših zdravstvenih težav in da njegov ugled in dobro ime pri sosedih in znancih ter socialni stiki niso trpeli.

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (179. čl. OZ). Po ustaljeni sodni praksi duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri katere odmeri sodišče upošteva vse okoliščine primera: ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po obsodbi oziroma odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. II/86, stran 13).

9. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati slabih razmer v priporu kot dodatne relevantne okoliščine, saj konkretnih navedb o bivanjskih okoliščinah tožnik ni podal; toženka pa je bila tista, ki je povsem konkretno navedla, da kako velike so bile posamezne sobe, v katerih je bival tožnik, kakšne vrste in kako veliko je bilo stranišče, koliko oseb je bivalo v posamezni sobi, koliko časa so se priporniki lahko zadrževali izven svoje sobe, kakšne skupne prostore so imeli na razpolago; glede na odsotnost konkretiziranega ugovora je sodišče prve stopnje take bivanjske okoliščine štelo za ugotovljene v skladu z 2. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je takšne okoliščine ocenilo kot običajne v zavodu za prestajanje kazni zapora, ki jih torej trpijo vedno vsi zaporniki oz. priporniki. Če takšne razmere v ničemer ne odstopajo od običajnih razmer v priporu, sodišče prve stopnje tega ne more upoštevati kot dodatno okoliščino, ki bi vplivala na določitev višje odškodnine.

10. Utemeljen je očitek, da primera v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 268/2004 in II Ips 333/2014, ki ju je kot primerljiva navedlo sodišče prve stopnje, po dejanski plati nista primerljiva s predmetno zadevo. V zadevi II Ips 268/2004 je šlo za policista specialca, ki je bil obtožen kaznivega dejanja ropa in na koncu pravnomočno oproščen. Sodišče je pri tem upoštevalo pritisk ostalih pripornikov in paznikov, ki ga je pri tem doživljal, nespečnost, slabo počutje, občutek tesnobe in pomanjkanje koncentracije (tudi po prenehanju pripora), izgubo kroga prijateljev policistov, akutne stresne reakcije v priporu, neuspele poskuse prilagajanja in depresivna nihanja, ki so tudi kasneje, zaradi dolgotrajnega vpliva, rezultirala v trajni osebnostni spremenjenosti, kar je vplivalo na zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti, razdražljivost, nezaupljivost do ljudi, tudi do bližnjih, razhod z dekletom po skoraj šestih letih, umikanje v socialno osamo in občutek ogroženosti. Po mnenju komisije, da je nezmožen za delo policista, je sledilo daljše obdobje bolniškega staležu zaradi depresivno anksiozne simptomatike in ambulantnega zdravljenja. V zadevi II Ips 333/2014 pa je šlo za kaznivo dejanje poskusa umora v sostorilstvu, pri čemer pripor ni povzročil resne okvare oškodovančevega zdravja ali drugih trajnih posledic. Trpel je nekatere telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi omejitve gibanja, nezmožnosti opravljanja vsakdanjih opravil in prostočasnih aktivnosti ter omejenosti socialnih stikov. Zaradi prostorske stiske v zaporu, v katerem je bil priprt, je bil priporni režim zanj (v primerjavi s soobtoženimi v procesu) strožji. Zaradi velike medijske odmevnosti kazenskega postopka in stigmatizacijo oškodovanca kot obtoženega za najhujše kaznivo dejanje zoper življenje in telo (poskus umora v sostorilstvu, za katero je zagrožena kazen 30 let zapora) in kot organizatorja kaznivega dejanja, je trpel duševne bolečine; te so bile 1 leto intenzivne, preostali čas pa blage do zmerne. Duševne bolečine so po izpustitvi v 1 letu izzvenele. V zvezi z izgubo ugleda v družbi je bilo upoštevano, da zaradi predkaznovanosti in dejstva, da je prestajal kazen za drugo kaznivo dejanje, njegov ugled ni bil zelo visok. Simptomatika prilagoditvene motnje kot posledice strahu je leto dni po izpustitvi izzvenela.

11. Omenjena primera imata s predmetno zadevo skupno to, da je šlo v vseh treh primerih za medijsko odmevne primere ter da je kot posledica pripora nastopila odtujenost ali skrhanje odnosov med priprtim in bližnjimi/družbo, kar je vsekakor sodišče prve stopnje v predmetnem primeru upoštevalo pri odmeri odškodnine. Bistvena razlika pa je, da v predmetnem primeru tožnik ni izkazal, da bi v času prestajanja pripora ali kot posledica le-tega utrpel katere fizične ali psihične zdravstvene težave. Le-te so bile namreč prisotne in izkazane v obeh naštetih primerih, zato so tudi predstavljale okoliščino, na podlagi katere so sodišča prisodila višjo odškodnino, kot bi jo sicer. Pritožbeno sodišče se tako strinja z navedbami toženke, da je odmerjena odškodnina v višini 40 povprečnih neto plač ali 86 EUR/dan pretirana in odmerjena previsoko. Bolj primerna višina odškodnine je v odmeri okoli 50 EUR/dan, kar denimo ustrezna primeru VSRS II Ips 531/2007 (VS002065), v kateri je sodišče prisodilo 21.468,37 EUR odškodnine (29 povprečnih neto plač) za 343 dni pripora. Priprti je bil osumljen kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez mejo, zadeva je bila medijsko zelo odmevna, okrnjen je bil njegov ugled, zelo je bil prizadet tudi zaradi trpljenja svojih dveh sinov in žene. Ob ustreznem upoštevanju, da je bil v predmetni zadevi tožnik priprt bistveno dlje časa kot v navedenem primeru, in dejstvu, da tožnik, za razliko od primera, ni imel žene ali mladoletnih otrok, imel pa je dekle in starše, za katere je skrbel ter prijatelje, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je primerna odškodnina v danem primeru bistveno nižja od prisojene odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine ocenjuje, da spada tožnikov primer izkušnje s prestajanjem pripora med tiste, kjer je bilo trpljenje relativno manj intenzivno.

12. Kot je v eni izmed svojih preteklih odločb že povedalo Vrhovno sodišče RS2, predstavlja odškodnina v okviru preračunano na okoli 50 EUR/dan še vedno odškodnino, ki zadosti svojemu namenu. Po oceni pritožbenega sodišča je takšna odškodnina, kar predstavlja okoli 23 neto povprečnih plač, primerna tudi za tožnika, glede na okoliščine, ki jih je sam doživljal v priporu, in glede na druge primere. Pri tem je treba imeti v vidu tudi oškodovance, ki trpijo duševne bolečine zaradi drugačne vrste posegov, kot so denimo trajni invalidi ali razžaljeni ali izbrisani.3 **Glede premoženjske škode**

13. Očitki glede prisojene odškodnine za stroške, ki jih je imel tožnik s telefoniranjem oziroma z nakupom telefonskih kartic v času pripora, niso utemeljeni. Ne držijo navedbe toženke, da tožnik svojega tožbenega zahtevka v tem delu ni dovolj dobro substanciral oziroma, da tožbeni zahtevek ni izkazan ali dokazan. Tožnik je v svojem tožbenem zahtevku navedel, da so njegovi stroški telefoniranja znašali 20 EUR na teden, pri čemer je kot dokaz predlagal svoje zaslišanje. Sodišče prve stopnje tako ni imelo razlogov, da bi izvedbo takšnega dokaza zavrnilo, saj ne gre za dokazni predlog, iz katerega bi že na prvi pogled izhajalo, da je neprimeren, ali da bi bil zahtevek nesubstanciran.4

14. Toženkine navedbe, da je tožnikov zatrjevani znesek stroškov telefoniranja 20 EUR na teden pretiran, saj bi glede na cenik Telekoma cena minute klica morala znašati bistveno manj, predstavljajo nedopustne in neopravičene pritožbene novote; toženka v postopku na prvi stopnji tega ni predložila ali izrecno zatrjevala, zato se v skladu s 1. odst. 337. čl. ZPP ne morejo upoštevati.

15. Dokazna ocena izpovedi prič E. E. in F. F. je sprejemljiva, saj na njuni podlagi ni mogoče zaključiti, da so tožnikovi tedenski pogovori v skupnem času trajali manj kot 15 minut. Ravno nasprotno, iz izpoved F. F., da sta se s tožnik slišala skoraj vsak dan, z občasnimi presledki, tudi takrat, kadar ga je prišla obiskat, bi bilo mogoče sklepati, da so njuni pogovori na tedenski ravni trajali celo več kot 15 minut. Glede stroškov telefona, ki jih je imel tožnik pred prestajanjem pripora, sicer drži, da je tožnik omenil, da bi ti stroški znašali 30 EUR mesečno, a je hkrati tudi povedal, da tega ne ve. Zato zgolj na podlagi te izjave ni mogoče trditi, da nedvomno izhaja, da so ti stroški tudi res bili 30 EUR/mesec, sploh glede na to, da iz vseh ostalih tožnikovih pisnih vlog izhaja, da so ti stroški znašali 10 EUR/mesec. Toženka ni dokazala svojih navedbe, da je tožnik v času pripora zadnje štiri mesece telefoniral preko interneta in da mu zato sodišče prve stopnje za to obdobje ne bi smelo priznati stroškov telefoniranja.

16. Sodišče prve stopnje ni napravilo bistvene kršitve pravil pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo predlagane priče A. A. in je ta dokazni predlog zavrnilo (s sklepom na naroku dne 17. 10. 2022) kot nepotreben. Kot toženka sama navaja, so priče za dokazovanje premoženjske škode načeloma manj primerno dokazno sredstvo (bolj primerni so npr. računi). Vendar naše procesno pravo dokaznih pravil ne pozna. Če stroške (škodo), ki jih je imel tožnik v neupravičenem priporu s telefoniranjem, sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem prič in tožnika ter jih razumno ocenilo, se pritožbeno sodišče s tem lahko strinja, ni pa ekonomično, da se v te namene zasliši prav vse predlagane priče. Prisoja premoženjske škode je zato pravilna in zakonita.

**O zamudnih obrestih**

17. Ne držijo toženkine navedbe, da bi njena zamuda lahko nastopila šele s potekom trimesečnega roka iz 1. odst. 35. čl. ZDOdv. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, omenjeni člen določa, da se predhodni postopek zaradi iskanja mirne rešitve spora med drugim konča po poteku treh mesecev od dneva začetka predhodnega postopka, če stranke niso sklenile sporazuma o mirni rešitvi spora. Tek takega predhodnega postopka vpliva na tek materialnih in prekluzivnih rokov za vložitev tožbe (31. čl. ZDOdv). Nikjer pa ta zakon ne posega v nastanek dolžniške zamude. Ker ZDOdv primera dolžnikove zamude ne ureja, se uporabi določba 1. odst. 299. čl. OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, kadar se izteče rok, določen za izpolnitev. Tak je v tem primeru paricijski rok 15 dni, ki ga je določil tožnik. Ker toženka v navedenem roku svoje obveznosti ni izpolnila, je s pretekom tega roka prišla v zamudo in je tako od tistega dne dalje dolžna tožniku, v skladu s 1. odst. 378. čl. OZ, plačati poleg glavnice tudi zamudne obresti od 19. 10. 2019 dalje do izpolnitve.

18. Pritožbi toženke je bilo po povedanem treba delno ugoditi in na podlagi 5. al. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v smer znižanja odškodnine. V preostalem delu so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v preostalem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

**O stroških postopka**

19. Na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v primeru, če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Sodišče je razdelilo stroške postopka na podlagi uspeha v pravdi. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožnik uspel v znesku 31.3700,00 EUR, kar glede na celotni zahtevek 83.780,00 EUR pomeni približno 37 % uspeh. Tožnik je v postopku prve stopnje priglasil stroške v višini 3.220,80 EUR v skladu z Odvetniško tarifo (OT), kar ob upoštevanju uspeha pomeni, da je upravičen do povračila 1.191,69 EUR stroškov. Toženka pa je v postopku priglasila 2.460,24 EUR stroškov, kar ob upoštevanju njenega uspeha pomeni, da je upravičena do povračila 1.549,95 EUR. Ob upoštevanju medsebojnega poračunanja je tožnik dolžan toženki povrniti 358,25 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

20. Glede stroškov pritožbenega postopka je toženka uspela v znesku 20.000,00 EUR, kar pomeni, da je bila približno 40 % uspešna. Po OT se toženki prizna 765 EUR stroškov, kar pomeni, da je upravičena do povračila 306 EUR stroškov. Tožniku se za odgovor na pritožbo prizna 915 EUR stroškov, kar ob upoštevanju uspeha pomeni, da je upravičen do povračila 549 EUR. Po medsebojnem poračunanju je toženka dolžna tožniku povrniti 243 EUR stroškov pritožbenega postopka.

21. Priznane stroške morata stranki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudita, pa tečejo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Uradni list RS, št. 36/99, 39/02, 114/04, 127/06, 7/07, 112/07, 62/08, 16/09 in 41/17. 2 VSRS Sodba II Ips 174/2016. 3 Po Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva je denimo za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva upravičenec upravičen do 50 evrov denarne odškodnine, 23 neto povprečnih plač pa je sicer odškodnina, ki se v povprečju prisodi za nepremoženjsko škodo v srednje hudih primerih (Fischer III), kot so denimo srednje težki zlomi brez komplikacij, izguba enega prsta, 3 do 5 zob, pretres možganov z daljšo nezavestjo ipd.). 4 N. Betetto in ostali, Komentar Zakona o pravdnem postopku, str. 611.