Jedro

Ob ugotovitvi, da se je tožnik namenoma poškodoval, ni podana zatrjevana zmotna uporaba določbe 920. člena ZOR, ki določa, da zavarovalnica ni zavezana, če je sklenitelj zavarovanja, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi iz naslova AO plus zavarovanja zahteval plačilo zavarovalnine za škodo, ki jo je 20. 9. 2001 utrpel v prometni nesreči. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju izdalo vmesno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo po temelju.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po opravljeni glavni obravnavi je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval namenoma, in presodilo, da je zato odgovornost toženke za izplačilo zavarovalnine izključena (glej 920. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V njej poudarja, da škode ni povzročil namerno, in izpodbija dokazno oceno pritožbenega sodišča. Navaja, da je njegova izpovedba prepričljiva in da so v izpovedbi priče I. H. številne nedoslednosti. Sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi lahko presojalo tožnikovo ravnanje. Psihiatra sta opozorila na možnost nenamerne povzročitve (samo)poškodbe. Obstoj namena so izključile vse zaslišane priče. Pritožbeno sodišče je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotno uporabilo 920. člen ZOR in prekoračilo toženkino trditveno podlago, ki je bila (le) v zatrjevanju obstoja poskusa samomora.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče zato vseh revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da se tožnik ni namenoma poškodoval), ni upoštevalo. Na podlagi navedenega pravila tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pri njegovi razčlenitvi se namreč izkaže, da gre za navidezni očitek bistvene kršitve, s katerim tožnik uveljavlja očitek zmotne dokazne ocene (svoje izpovedbe in izpovedbe priče I. H.) oziroma zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Na tem mestu velja še pripomniti, da sodišče razpolaga s strokovnim znanjem za presojo pravnih vprašanj. Takšno je tudi vprašanje o obstoju krivde oziroma tožnikovega namena (glej 158. člen ZOR), o katerem je nenazadnje izpovedala priča I. H. 7. Pritožbeno sodišče ni kršilo 7. člena ZPP in prekoračilo toženkine trditvene podlage. Toženka je v prvem sojenju zatrjevala, da so v tožnikovi medicinski dokumentaciji navedbe o poskusu samomora in da bi bilo zato treba uporabiti 920. člen ZOR. V ponovljenem sojenju se je, upoštevaje (sporno) stališče prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za poskus samomora, izrecno sklicevala na namerno poškodbo in v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo še (pravilno) dodala, da kvalifikacija namernega tožnikovega ravnanja (ali je šlo za poskus samomora ali za namerno poškodbo) za presojo v konkretni zadevi ni bistvena.

8. Ob ugotovitvi, da se je tožnik namenoma poškodoval, tudi ni podana zatrjevana zmotna uporaba določbe 920. člena ZOR, ki določa, da zavarovalnica ni zavezana, če je sklenitelj zavarovanja, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro.

9. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.