Jedro

Tožena stranka je medij, katerega poslanstvo je objavljanje informacij v realnem času (tj. v času, ko so informacije aktualne), zato bi izdaja začasne odredbe z vsebino, kot jo predlaga tožeča stranka, nesorazmerno posegla v pravice tožene stranke do svobode izražanja, pri čemer prejšnjega stanja ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka nikakor ne bi bilo mogoče več vzpostaviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe z vsebino, ki je enaka tožbenemu zahtevku (regulacijska začasna odredba), katere namen je začasna ureditev pravnega razmerja zaradi preprečitve težko nadomestljive škode. Pravno podlago za odločanje predstavlja prvi odstavek in 2. točka drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98, ZIZ). Takšna začasna odredba posega v pravice tožene stranke, zato je pri presoji pogojev za njeno izdajo treba upoštevati tudi njen pravni položaj in pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe tolmačiti restriktivno. Upoštevanje pravic tožene stranke namreč vodi do sklepa, da je izdaja začasne odredbe dopustna le pod pogojem, da bi bilo mogoče kljub njeni izdaji in izvršitvi, kasneje, ob izdaji sodbe, s katero bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje (1) (test reverzibilnosti).

6. Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na določbah 134. (zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic) in 183. člena (denarna odškodnina pravni osebi) Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01, OZ) in navaja, da negativno poročanje o njenem poslovodstvu vpliva tudi na njen ugled v javnosti, kar je še toliko pomembneje ob upoštevanju dejstva, da opravlja lekarniško dejavnost, ki je povezana z zaupanjem strank in javnosti. Zahtevek po 134. členu OZ je preventiven in ga utemeljuje grožnja kršitve določene osebnostne dobrine ali ponovitve konkretne kršitve. Zahtevek po navedenem členu je konkretizacija varstva osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Vendar je ustavna kategorija tudi svoboda izražanja, kot jo opredeljuje 39. člen Ustave. Gre za kolizijo med varstvom osebnostnih pravic in svobodo izražanja, zato vsak poseg v osebnostne pravice še ne pomeni nedopustnega posega. Svoboda izražanja, ki se kaže v objavljanju informacij in podajanju mnenj o javno pomembnih zadevah, je tako ena od ključnih pravic tožene stranke (medija) in njena družbena funkcija, ki jo terja univerzalna pravica javnosti do sprejemanja informacij. Svoboda izražanja pa ne zajema le informacij, ki so v javnosti sprejete z naklonjenostjo ali ki so razumljene kot nežaljive ali kot nevtralne, temveč zajema tudi tiste informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Takšne so namreč zahteve pluralizma, tolerance in odprtega duha, brez katerih ni demokratične družbe. (2)

7. Ob takšnih načelnih izhodiščih, po katerih se presoja posegov v osebnostne pravice močno nagiba v korist svobode izražanja, je treba pretehtati še možnost vzpostavitve prejšnjega stanja za toženo stranko v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Po presoji sodišča druge stopnje ta zahteva ni izpolnjena. Tožena stranka je medij, katerega poslanstvo je objavljanje informacij v realnem času (tj. v času, ko so informacije aktualne), zato bi izdaja začasne odredbe z vsebino, kot jo predlaga tožeča stranka, nesorazmerno posegla v pravice tožene stranke do svobode izražanja, pri čemer prejšnjega stanja ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka nikakor ne bi bilo mogoče več vzpostaviti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je navedbe tožeče stranke, da ravnanje tožene (poročanje o aferah, v katere je vpleten direktor tožeče stranke) ogroža zaupanje javnosti in s tem obstoj njene dejavnosti, zavrnilo kot pavšalne in je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve in zato ni bil potreben strošek, je vsaka stranka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 07. 1998. (2) Tako Evropsko sodišče za človekove pravice v več svojih odločbah, npr.: Handyside (07. 12. 1976; Serija A, št. 24), Oberschlick (23. 05. 1991; Serija A, št. 204), Sunday Times (26. 04. 1979; Serija A, št. 30), Vajnai (08. 07. 2008; 33629/06).