Jedro

Glede na to, da je bil postopek za preklic pogojne obsodbe in prednostno sojenje brez nepotrebnega odlašanja za tožnika izjemnega pomena in neprecenljiv za vzpostavitev stikov z otrokoma, saj se je izkazalo, da le preko tega postopka lahko (še) uresniči z mednarodnimi konvencijami, Ustavo RS in s pravnomočno sodno odločbo zagotovljeno pravico do družinskega življenja s svojima otrokoma, je tožnik ob še ostalih ugotovljenih okoliščinah ter zakonskih določbah o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO, ki jih je sodišče prve stopnje korektno in pravno pravilno upoštevalo, upravičen do prisoje najvišjega limitiranega zneska odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, po preteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, in ji v istem roku povrniti 1.851,44 EUR stroškov pravdnega postopka, po preteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka meni, da je sodišče odškodnino - pravično zadoščenje, upoštevaje kriterije Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) in že obstoječe sodne prakse (domače in ESČP), odmerilo previsoko - tj. v najvišjem možnem znesku. Gre za enormno odstopanje od prakse, izoblikovane v preteklih letih, pri čemer sodišče ni utemeljilo v zadostni meri razlogov za takšen odmik. Sodišče se v tč. 16., 17. in 18. obrazložitve sodbe pretežno sklicuje na argumente in dejstva, ki niso povezana s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v kazenskem postopku za preklic pogojne obsodbe. Toženka pritrjuje edino ugotovitvam sodišča glede trajanja postopka in zapletenosti zadeve v pravnem in dejanskem smislu, tj. da postopek ni tekel kontinuirano, da je bil en večji presledek in da je bila zadeva strokovno in vsebinsko enostavna. Glede vseh ostalih zaključkov pa je toženka že tekom postopka izpostavila, da se kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne nanaša na postopke za urejanje stikov med otroki in roditeljem, temveč na postopek preklica pogojne obsodbe, v katerem tožnik ni bil stranka postopka niti ni trajanje (tudi izid) tega kazenskega postopka imelo nobenih posledic na drugačno ureditev stikov (ni vzročne zveze). V zvezi z urejanjem stikov je potekalo več sodnih postopkov, za kar je tožnik na temelju ZVPSBNO že prejel pravično zadoščenje v sodnem postopku Okrajnega sodišča v Velenju P 136/2017 v znesku 5.000,00 EUR. Kot je izpovedal tožnik, stiki še vedno niso urejeni, tako da so odprti novi sodni postopki, v katerih tožnik vlaga pospešitvena sredstva, iz česar izhaja, da je pričakovati nove odškodninske zahtevke na temelju ZVPSBNO. Toženka meni, da je napačno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da je trajanje postopka preklica pogojne obsodbe bistveno vplivalo na tožnikov položaj glede izvajanja stikov z otroki. Sodišče je priznalo tožeči stranki najvišjo možno odškodnino v višini 5.000,00 EUR (900,00 EUR + 4.100,00 EUR), kar je utemeljilo pretežno z dejstvi, povezanimi z omogočanjem uresničevanja stikov z otroki, ki jih naj bi bivša partnerka - obsojenka C. C. onemogočala. Toženka soglaša z ugotovitvijo sodišča, da ima starš pravico do stilov z lastnimi otroki, kolikor ni razlogov za njeno omejitev, vendar navedeno ne pomeni, da se to rešuje v kazenskem postopku in je trajanju kazenskega postopka za preklic pogojne obsodbe pripisati vso krivdo za onemogočanje stikov. Tožnik je sam izpovedal, da preklic pogojne obsodbe ni izboljšal njegovega položaja glede stikov z otroki, ker stiki še vedno niso omogočeni. Določeni sodni postopki, v katerih se odloča o stikih, so po njegovi izpovedi še vedno odprti in v teh naj bi bila izdana začasna odredba, ki tožniku prepoveduje stike. Toženka ponovno poudarja, da kazenski postopek za preklic pogojne obsodbe ni postopek odločanja o pravici do stikov roditelja z otroki. Preklic pogojne obsodbe sankcionira obsojenko, ko njeno ravnanje ni v skladu z naloženo ji obveznostjo, tako da ji sodišče izreka v njej določene kazni zapora, ne more pa sodišče zagotoviti izvrševanja pravice do stikov med otroki in roditeljem. Toženka navaja, da je sodišče spregledalo, da tožnik kot eden od oškodovancev (poleg otrok) kazenskega postopka ni bil stranka tega postopka, da se v tem kazenskem postopku ni odločalo o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu, kot je to določeno v 23. členu Ustave in tudi 2. členu ZVPSBNO. Do toženkine trditve, izpostavljene v tč. 3 pripravljalne vloge, da tožnik ni bil stranka kazenskega postopka, se sodišče sploh ni opredelilo. Tožniku je bila zagotovljena možnost, da sodeluje v kazenskem postopku, pri čemer pa izid kazenskega postopka ni imel vpliva na odločitve o njegovih pravicah in interesih v civilnih postopkih, v katerih se je in se še odloča o urejanju stikov z otroki. Tožnik, kot je izpovedal, še danes nima stikov z otroki. Vse nevšečnosti, ki jih zatrjuje v zvezi z urejanjem stikov in jim pritrjuje prvostopenjsko sodišče, niso in ne morejo biti posledica dela kazenskega postopka, v katerem se je odločalo o preklicu pogojne obsodbe. Tako tudi ne vzdrži zaključek sodišča (tč. 16), da je šlo za zadevo v zvezi z razmerji med starši in otroki, ki se obravnava prednostno. Glede na vse navedeno in upoštevaje trajanje postopka za preklic pogojne obsodbe, toženka meni, da je višina pravičnega zadoščenja v znesku 900,00 EUR, ki jo je pripoznala tekom postopka, primerna in ustrezna. Postopek za preklic pogojne obsodbe je trajal 4 leta in dobra 2 meseca na dveh stopnjah, kar je razumno, upoštevaje da so bila v temeljnem postopku vložena izredna pravna sredstva (zahteva za varstvo zakonitosti, obnova postopka) in je sodišče čakalo na njihovo odločitev. Prav tako je toženka v odgovoru na tožbo izpostavila, da je tožeča stranka že prejela odškodnino v višini 5.000,00 EUR za trajanje več pravdnih in nepravdnih postopkov, v katerih se je odločalo o stikih z otroki, kar je med strankami nesporno. Ob upoštevanju smiselno meril, ki jih določa 4. člen, in razpon odškodnin, ki ga določa 16. člen ZVPSBNO, je očitno, da je dosojena skupna odškodnina 5.000,00 EUR pretirana. Pri tem se toženka ponovno sklicuje na približno primerljive zadeve proti Sloveniji, o katerih je odločalo ESČP in kjer je sodišče izpostavilo trajanje postopka na prvi stopnji: - Cvetrežnik v. Slovenija (trajanje 4 leta in 4 mesece na dveh stopnjah, 2.000,00 EUR), v kateri je bilo izdano odklonilno mnenje, da ni kršitve; - Kukovič v. Slovenija (trajanje 4 leta in 5 mesecev na dveh stopnjah; 2.000,00 EUR) in - Vidovič v. Slovenija (trajanje 4 leta in 6 mesecev na dveh stopnjah; 2.000,00 EUR - sodišče je tu izpostavilo zlasti trajanje postopka na prvi stopnji). Toženka nadalje pojasnjuje, da je ESČP pritrdilo, da je razumnost reparacije (njeno višino) potrebno presojati tudi v odnosu z višino življenjskega standarda države pogodbenice, v kateri je prišlo do kršitve. Upoštevati je potrebno dejstvo, da bo odškodnina primerna kriterijem, ki jih določa nacionalni predpis. Državam torej prizna pravico, da dosoja nižje odškodnine, kot bi jih v primerljivih primerih dosojalo sodišče. Toženka se tako v primerih, ko šteje, da je podana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, poravna tako, da upošteva 45 % višine odškodnine, ki bi jo sicer določilo sodišče, upoštevaje merila 4. člena ZVPSBNO in razmerja, navedena v tem določilu ter odločitev sodišča v zadevi Dubjakova proti Slovaški, Riccardi proti Italiji in Scardino proti Italiji. ESČP je to stališče tudi že uporabilo v zadevah zoper Republiko Slovenijo, in sicer v odločitvi Zajc in drugi. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 1185/2008 z dne 16. 4. 2009. Na enotno ter primerno prakso odmerjanja tovrstnih odškodnin, upoštevaje 45 % v primerljivih zadevah ESČP, je opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS v Sodnikovem informatorju št. 9/2008 z dne 18. 9. 2008. Toženka prav tako ni našla primera v domači sodni praksi, da bi se za trajanje postopka 4 leta in 2 meseca na dveh stopnjah, v katerem se ni odločalo o pravicah ali dolžnostih vlagatelja zahtevka, priznala odškodnina po ZVPSBNO v najvišjem zakonsko dopuščenem znesku. Posledično je sodišče napačno odločilo tudi o stroških postopka. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno tožniku prizna nižje pravično zadoščenje in posledično nižje stroške ali da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbo zahteva denarno odškodnino na podlagi določb ZVPSBNO, zato se v tem postopku uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o sporu majhne vrednosti (šesti odstavek 20. člena ZVPSBNO). Odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), o čemer sta bili pravdni stranki v izpodbijani sodbi pravilno tudi poučeni. Izpodbijanje sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni upoštevno, prav tako pa tudi ne izpodbijanje sodbe zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Denarna odškodnina se izplača za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo. Denarna odškodnina za posamezno zadevo iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZVPSBNO se prizna v znesku od 300 eurov do 5000 eurov. Pri določitvi višine odškodnine se upoštevajo merila iz 4. člena tega zakona, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko (16. člen ZVPSBNO).

7. Med pravdnima strankama niso sporna naslednja dejstva: (-) Okrajno sodišče v Ljubljani je 14. 7. 2014 v kazenski zadevi IV K 58591/2011 izdalo sodbo, s katero je bila obd. C. C. obsojena zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe tožniku kot oškodovancu po prvem odstavku 190. člena KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 z določitvijo enotne kazni 18 mesecev zapora; (-) Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 58591/2011 z dne 10. 6. 2015 (pravnomočna 16. 7. 2015) sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako da je obdolženki določilo enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi 4 let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da mora omogočiti uresničitev izvršljivih odločb o stikih otrok in očeta, in sicer sodne odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani N 198/2011 z dne 29. 11. 2012 glede mld. B. B. in P 4082/2009-IV z dne 14. 3. 2011, glede mld. A. A.; (-) višje sodišče je obdolženki določilo tudi varstveno nadzorstvo za dobo 2 let in odredilo navodilo, da mora obiskovati psihološko posvetovalnico, ter jo poučilo, da če navodila ne bo izpolnjevala, jo sme sodišče posvariti, spremeniti navodilo, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe ali preklicati pogojno obsodbo; (-) tožnik je 21. 9. 2015 sodišče prvič obvestil, da stikov z otrokoma še nima; (-) sodišče je 9. 12. 2015 sprejelo odločitev o uvedbi postopka za preklic pogojne obsodbe obsojenki, o čemer je bil tožnik obveščen 17. 3. 2016; (-) tožnik je o tem, da mu obsojenka ni omogočila stikov z otrokoma, sodišče obvestil še večkrat; Okrajno sodišče v Ljubljani je 29. 3. 2019 opravilo prvi narok v postopku za preklic pogojne obsodbe ter zaslišalo obsojenko in tožnika, 17. 5. 2019 in 24. 5. 2019 pa je v okviru tega postopka zaslišalo še priče ter istega dne izdalo tudi sodbo, s katero je preklicalo pogojno obsodbo in izreklo zaporno kazen; Višje sodišče v Ljubljani je z odločbo VII Kp 58591/2011 z dne 6. 2. 2020 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo. Na podlagi navedenih nespornih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvostopenjsko (kazensko) sodišče prvi narok za preklic pogojne obsodbe opravilo več kot 3 leta in 8 mesecev po pravnomočnosti 4-letne pogojne obsodbe in da je od uvedbe postopka za preklic pogojne obsodbe do sprejema sklepa Višjega sodišča v Ljubljani o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje poteklo več kot 4 leta in 1 mesec.

8. 4. člen ZVPSNBO določa, da se pri odločanju o pravnih sredstvih za učinkovito reševanje pravice iz 2. člena ZVPSBNO upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih rešena zadeva, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko. Toženka, kot izhaja iz pritožbe, pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede trajanja postopka in zapletenosti zadeve v pravnem in dejanskem smislu, tj. da postopek ni tekel kontinuirano, da je bil en večji presledek in da je bila zadeva strokovno in vsebinsko enostavna1. Neutemeljene pa so njene nadaljnje pritožbene navedbe, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

9. Drži, da se kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne nanaša na postopke za urejanje stikov med otroki in roditeljem, temveč na postopek preklica pogojne obsodbe, ne drži pa pritožbena navedba, da v slednjem postopku tožnik ni bil stranka postopka. Tožnik je bil kot oškodovanec v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 58591/2011 stranka postopka za preklic pogojne obsodbe. Tak status je imel na podlagi 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-1), ki določa, da je tudi oškodovanec predlagatelj izvedbe postopka za preklic pogojne obsodbe. Sodišče ga v postopku lahko zasliši, vabljen pa je tudi na narok. Tožnik je upnik v sodnih odločbah, katere bi morala v okviru posebnega pogoja izpolniti obsojenka. Kazensko sodišče je večkrat in redno obveščal, da pravnomočna kazenska sodba s strani obsojenke ni izpolnjena, in večkrat tudi urgiral nadaljevanje postopka. Ob neuspešnih urgencah pa je bil, zaradi iztekajočega se roka za izpolnitev posebnih pogojev iz pogojne obsodbe, prisiljen vložiti še pospešitvena sredstva po ZVPSBNO. Tožnik je bil skladno z ZKP tako v rednem postopku kot v postopku za preklic pogojne obsodbe kot oškodovanec stranka kazenskega postopka, kar mu je zagotavljalo pravice po ZVPSBNO. Sodišče prve stopnje se je, s tem ko je obrazložilo, zakaj je tožnik upravičen do prisojenega zneska odškodnine, smiselno opredelilo do trditev toženke, da se v kazenskem postopku ni odločalo o njegovih pravicah in dolžnostih, saj tem trditvam evidentno ni sledilo, zato ni utemeljen očitek, da se do teh trditev ni opredelilo.

10. Toženka neutemeljeno v pritožbi izpostavlja, da trajanje in izid kazenskega postopka ni imelo nobenih posledic na drugačno ureditev stikov. Kot navaja tožnik v odgovoru na pritožbo, tožnik ni trdil, da je kazenski postopek imel posledice na drugačno ureditev stikov, niti ni sodišče prve stopnje tega ugotovilo. Nerelevantne so zato pritožbene navedbe, da je v zvezi z urejanjem stikov potekalo več sodnih postopkov, za kar je tožnik na temelju ZVPSBNO že prejel pravično zadoščenje, in izpostavljanje tožnikove izpovedbe, da stiki še vedno niso urejeni, tako da so odprti novi sodni postopki, v katerih tožnik vlaga pospešitvena sredstva, ter sklepanje pritožnice, da je pričakovati nove odškodninske zahtevke na temelju ZVPSBNO.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je trajanje postopka preklica pogojne obsodbe bistveno vplivalo na tožnikov položaj glede izvajanja stikov z otrokoma. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi in v odgovoru na pritožbo navedel, da pogojna obsodba, kot navaja tudi toženka, ni imela nobenega učinka na obsojeno glede spoštovanja sodne odločbe o stikih, zaradi česar je v izogib nepopravljivim posledicam bilo toliko bolj potrebno strokovno, prednostno in ažurno vodenje postopka za preklic pogojne obsodbe, še posebej ob dejstvu, da je postopek za določitev stikov potekal nerazumno dolgo in da je med tem prišlo do popolne odtujitve otrok od očeta. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni oporekala tožnikovim zatrjevanjem, da ves čas (tudi) tega postopka stikov z otrokoma ni imel, ker jih je striktno preprečevala obsojenka, otroka pa sta po toliko letih neizvajanja stikov z očetom pod popolnim vplivom matere in posledično popolnoma odtujena in sovražno vzgojena do njega, da je čas za ureditev družinskih razmerij med tožnikom kot očetom in otrokoma ter za varovanje pravic in interesov otrok brez večjih posledic zanje očitno dokončno zamujen ter da je otrokoma otroštvo minilo brez spoštovanja njunih temeljnih pravic, zagotovljenih s konvencijo OZN o otrokovih pravicah, očetu (tožniku) pa grozi skrb in strah pred prihodnostjo. Na podlagi takih ugotovitev se je sodišče prve stopnje upravičeno strinjalo s tožnikom, da je z dolgotrajnim sojenjem in neučinkovitim delovanjem sodišča toženka kršila svojo osnovno zavezo (v odnosu do tožnika) iz tretjega odstavka 53. člena Ustave RS, da varuje družino, očetovstvo in otroke ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere in posegla v nadaljnjo pravico tožnika do vzgoje svojih otrok (54. člen Ustave RS) in pravico do družinskega življenja (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno navaja, da Kazensko sodišče svoje sodbe, s katero je bilo obsojeni naloženo spoštovanje pravnomočnih odločb z urejenimi stiki, ni izvršilo in tudi napotkov za ukrepanje v primeru neizpolnjevanja navodila za obsojenkino dvoletno obiskovanje psihološke posvetovalnice v postopku preklica pogojne obsodbe ni spoštovalo in da se je v posledici tega zgodilo ravno to, na kar opozarja ESČP, in sicer da je tožnikova pravica do sodnega varstva ostala navidezna, saj je končna, zavezujoča sodna odločitev ostala neizvršena na škodo oškodovanca - tožnika, kar pa je posledica protipravnega ravnanja sodišča v postopku za preklic pogojne obsodbe.

12. Toženka v pritožbi navaja, da soglaša z ugotovitvijo sodišča, da ima starš pravico do stikov z lastnimi otroki, kolikor ni razlogov za njeno omejitev, a meni, da navedeno ne pomeni, da se to rešuje v kazenskem postopku in da je trajanju kazenskega postopka za preklic pogojne obsodbe pripisati vso krivdo za onemogočanje stikov. V zvezi s slednjo navedbo je potrebno izpostaviti, da je bil kazenski postopek uveden zaradi neizvršitve pravnomočne in izvršljive odločbe o stikih otrok in očeta in prav s tem namenom je v pogojni kazenski sodbi obsojenki bil določen poseben pogoj, s katerim ji je bilo naloženo, da mora omogočiti uresničitev pravnomočne in izvršljive odločbe o stikih otrok in očeta, in ji je bil določen tudi varstveni nadzor z odrejenim navodilom, da mora obiskovati psihološko posvetovalnico. Tožnik je zato upravičeno tekom postopka in v odgovoru na pritožbo izpostavil potrebo po strokovnem, prednostnem in ažurnem vodenju postopka za njen preklic. Ne drži, da je trajanju kazenskega postopka za preklic pogojne obsodbe pripisana vsa krivda za onemogočanje stikov, saj tak zaključek ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Je pa tudi glede na neuspešne izvršilne postopke, ki so pred tem tekli zoper obdolženko, razumljiv in življenjsko sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je upravičeno soglašalo s stališčem tožnika, da je bil postopek preklica pogojne obsodbe, v katerem je bila realizacija njegovih stikov z otrokoma vezana na siceršnji izrek zaporne kazni obsojenki, njegova ″zadnja karta″, da lahko po pravni poti uresniči to pravico, saj vsi drugi postopki, kjer ni bila na tehtnici pravica do osebne svobode obsojenke in zato zanjo ne tako usodni, niso dosegli svojih namenov. Tožnikovo upanje v uspeh postopka za preklic pogojne obsodbe je bilo zato veliko in utemeljeno, spoznanje o neučinkovitosti tudi slednjega pa toliko bolj boleče in nerazumno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti z izpostavljanjem tožnikove izpovedbe, da preklic pogojne obsodbe ni izboljšal njenega položaja glede stikov z otroki, ker stiki še vedno niso omogočeni. S hitrejšo odločitvijo v postopku za preklic pogojne obsodbe bi nastala vsaj možnost za izboljšanje tožnikovega položaja glede stikov z otroki. Kazenski postopek je bil namreč, kot že rečeno, namenjen ravno sankcioniranju nespoštovanja sodne odločbe o stikih. Tožnikov cilj je bil torej uresničitev pravice do stikov, zato je bil postopek za preklic pogojne obsodbe zanj odločujočega pomena, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Četudi pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče zmotno navedlo, da je šlo za zadevo v zvezi z razmerji med starši in otroki, ki se obravnava prednostno, saj se Družinski zakonik, ki vsebuje to določbo v 14. členu, uporablja šele od 15. 4. 2019 dalje, postopek za preklic pogojne obsodbe pa se je začel 9. 12. 2015, a navedena ugotovitev sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tudi že pred uveljavitvijo Družinskega zakonika je namreč lahko sodnik na podlagi 13. a člena Zakona o sodiščih pri določitvi vrstnega reda obravnavanja upošteval, poleg časa pripada zadeve na sodišče, tudi vrsto, naravo in pomen zadeve. V zvezi z ravnanjem strank v postopku, ki je ena od okoliščin, ki jih je potrebno upoštevati, se pritožbeno sodišče strinja s tožnikovo navedbo v odgovoru na pritožbo, da je v kazenskem postopku svoje zaveze zgledno in pravočasno izpolnjeval in ni v ničemer prispeval k trajanju postopka, saj temu tudi toženka ni ugovarjala, in da je, glede na razvoj dogodkov (obsojenkino nespoštovanje posebnega pogoja pogojne obsodbe), upravičeno pričakoval hitro in učinkovito odločitev, po kateri bo lahko udejanjal svoje pravice do stikov z otrokoma. Kot nadalje pravilno izpostavlja v odgovoru na pritožbo, kazensko sodišče tudi napotkov za ukrepanje v primeru neizpolnjevanja navodila za obsojenkino dvoletno obiskovanje psihološke posvetovalnice v postopku preklica pogojne obsodbe ni spoštovalo. V posledici tega se je zgodilo ravno to, na kar opozarja ESČP, in sicer da je tožnikova pravica do sodnega varstva ostala navidezna, saj je končna, zavezujoča sodna odločitev ostala neizvršena na na njegovo škodo, kar pa je posledica protipravnega ravnanja sodišča v postopku za preklic pogojne obsodbe.

13. Ne drži trditev toženke, da naj bi tožnik izpovedal, da preklic pogojne obsodbe ni izboljšal njegovega položaja glede izvajanja stikov, ker stiki še vedno niso onemogočeni, saj do preklica pogojne obsodbe s pravnomočno odločbo sploh ni prišlo. Če pa je toženka imela v mislih postopek preklica pogojne obsodbe, je potrebno izpostaviti, da je tožnik na vprašanje sodišča, ali je ta preklicni postopek dal kak rezultat, odgovoril z mnenjem, da na koncu ne, a da bi bil rezultat drugačen, če bi bilo to pravočasno opravljeno, in razložil, da je bila to njegova zadnja možnost, da stike s svojima otrokoma tudi vzpostavi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila zadnja možnost, da tožnik vzpostavi stike z otrokoma ob neuspešnih drugih ukrepih, realiziran preklic pogojne obsodbe, do česar pa ni prišlo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ni moč z gotovostjo trditi (kot to trdi sicer tožnik v odgovoru na pritožbo), da bi bila, če bi bila pogojna obsodba preklicana, v posledici odstranjena edina ovira (obsojenka), ki je z nespoštovanjem sodne odločbe onemogočala stike, in da bi bil njegov položaj glede navezovanja stikov z otrokoma nedvomno že nekaj časa urejen. A je nedvomno je moč zaključiti, da je tožnik z dovolj visoko stopnjo prepričanja izkazal, da bi hitrejše in bolj aktivno ravnanje kazenskega sodišča prispevalo k nastanku realne možnosti, da se vzpostavijo stiki tožnika z otrokoma.

14. Toženka z navedbo nerelevantnih okoliščin za predmetni postopek (glede že izplačane odškodnine za drugi primer in z morebitnim vnovičnim odškodninskim zahtevkom tožeče stranke, za katerega se ne ve, ali bo do tega prišlo) nepravilno utemeljuje in opravičuje svoj pritožbeni predlog za spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Sicer pa neutemeljeno meni, da je višina pravičnega zadoščenja v znesku 900,00 EUR, ki jo je toženka pripoznala tekom postopka, primerna in ustrezna. Dosojena skupna odškodnina v znesku 5.000,00 EUR ni pretirana. Drži, da mora biti znesek reparacije zaradi kršenja pravice do sojenja v nerazumnem roku razumen in da ESČP kot razumne sprejema tudi 45 % in več nižje zneske zneske, ki jih nacionalna sodišča prisojajo, glede na zneske, ki jih prisoja ESČP. Takšna odškodnina se lahko sicer upoštevaje navedena merila tudi zviša (npr. zaradi pomembnosti zadeve za stranko) ali pa zniža (npr. zaradi zapletenosti zadeve), vsekakor pa se mora gibati v zakonskem razponu med 300 in 5000 EUR (drugi odstavek 16. člena ZVPSBNO). Toženka se neutemeljeno sklicuje na zadeve Cvetrežnik v. Slovenija, Kukovič v. Slovenija in Vidovič v. Slovenija, saj so te zadeve primerljive zgolj glede skupnega trajanja postopka, ki ga v pritožbi kot edino primerljivo okoliščino tudi izpostavlja, ne pa tudi glede drugih okoliščin - meril, določenih v 4. členu ZVPSBNO. Tudi tožnik v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, da so odločbe ESČP, navedene v pritožbi, tako glede vsebine obravnavane zadeve, njene pomembnosti, časa, v katerem so bile odmerjene odškodnine, neprimerljive z zadevnim primerom. Izdane pa so bile še preden se je začel uporabljati ZVPSBNO, ki je določil merila za odmero tovrstne odškodnine. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da je zaradi vrste zadeve in kriterija pomena zadeve za stranko (odškodninski postopek za nepremoženjsko škodo) tudi odločba VSC Cp 1185/2008 neprimerljiva z z obravnavano zadevo. Glede na to, da je bil postopek za preklic pogojne obsodbe in prednostno sojenje brez nepotrebnega odlašanja za tožnika izjemnega pomena in neprecenljiv za vzpostavitev stikov z otrokoma, saj se je izkazalo, da le preko tega postopka lahko (še) uresniči z mednarodnimi konvencijami, Ustavo RS in s pravnomočno sodno odločbo zagotovljeno pravico do družinskega življenja s svojima otrokoma, je tožnik ob še ostalih ugotovljenih okoliščinah ter zakonskih določbah o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO, ki jih je sodišče prve stopnje korektno in pravno pravilno upoštevalo, upravičen do prisoje najvišjega limitiranega zneska odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine - načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti, po obrazloženem nista bili kršeni.

15. Pritožbeni preizkus odločitve o pravdnih stroških je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov pravilno uporabilo določbe ZPP in Odvetniške tarife (OT).

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, to je stroške za sestavo odgovora na pritožbo, ki po tar. št. 22/1 OT znašajo 225 točk oziroma 225,00 EUR, 2 % materialne stroške v znesku 4,5 EUR (11. člen OT) in DDV v znesku 50,49 EUR (12. člen OT), skupaj tako 279,99 EUR. Stroške je dolžna povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je šlo za strokovno in vsebinsko enostavno zadevo, brez izvedencev, saj so bila glavna dejstva glede nespoštovanja sodnih odločb o stikih ugotovljena že v predhodnem, osnovnem kazenskem postopku. V postopku preklica pogojne obsodbe je bilo potrebno ugotoviti le, ali obsojenka izpolnjuje pogoje pogojne obsodbe.