Jedro

Tožnik ni bil v pravnem razmerju z družbo, pač pa s tožencem, s katerim sta se dogovorila, da mu bo zaradi poslovnega sodelovanja z njegovo družbo, dal del ustanovitvenega kapitala za družbo. Stališče toženca, da mu je tožnik denar izročil kot zakonitemu zastopniku družbe A. d.o.o., ne vzdrži. Šele z vpisom v sodni register, ko družba pridobi pravno subjektiviteto, jo prične zastopati zakoniti zastopnik. Biti zakoniti zastopnik (še) neobstoječe družbe pojmovno ni mogoče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (točka 2. izreka) spremeni tako, da se znesek 2.059,38 EUR nadomesti z zneskom 1.083,20 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (to je v točki 1. izreka) potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 147,90 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 do plačila ter tožencu naložilo v plačilo 2.059,38 EUR tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Toženec sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo višje sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zapisalo, da mu je bil denar izročen kot fizični osebi. Iz nespornih dejstev izhaja, da sta imela s tožnikom dogovor o skupni ustanovitvi podjetja, katerega uradni zastopnik in družbenik pa bi bil le on. Napačno je sodišče interpretiralo izpovedbe in trditve o tihem družbeništvu, saj pravdni stranki nikoli nista omenjali ustanovitve tihe družbe. Zgolj laično sta povedali, da so želeli skupaj ustanoviti družbo, vendar tožnik ni smel biti družbenik, ker ne more imeti hkrati tiskarstva in prodajati barve. Tožnik je torej potreboval le partnerja, na katerega bo podjetje "pisano". Družba se lahko v registru vpiše šele, ko je vplačan osnovni kapital. Pred tem pa obstaja preddružba, ki že lahko opravlja določena dejanja, je nosilec pravic in dolžnosti, čeprav še ni pravna oseba. Vse koristi, ki jih družbenik pridobiva v tem času, je treba prenesti na družbo. Denarna sredstva je položil na bančni račun družbe kot osnovni kapital. Šele nato je bilo mogoče družbo vpisati v sodni register. Sklicuje se na sodbo I U 1927/2014. Ker ni sporno, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o skupni ustanovitvi družbe A. d.o.o., so zaključki sodišča o pasivni legitimaciji zmotni. Pasivno legitimirana bi bila lahko le družba A. d.o.o.. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je sicer prav zapisalo koliko nagrade v točkah pripada tožeči stranki, je pa to napačno preračunalo v EUR.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena le v stroškovnem delu.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Iz trditev in izpovedb pravdnih strank ne izhaja, da je med njima obstajal dogovor o skupni ustanovitvi podjetja, pač pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, dogovor o skupnem poslovnem sodelovanju potem, ko bo ustanovljena družba A. d.o.o., katere edini družbenik in tudi zakoniti zastopnik je toženec. Obe stranki zatrjujeta, da tožnik ni hotel (smel) biti družbenik družbe A. d.o.o., to sta oba potrdila tudi v izpovedbah. Tožnik ni bil v pravnem razmerju z družbo, pač pa s tožencem, s katerim sta se dogovorila, da mu bo zaradi poslovnega sodelovanja z njegovo družbo, dal del ustanovitvenega kapitala za družbo. Stališče toženca, da mu je tožnik denar izročil kot zakonitemu zastopniku družbe A. d.o.o., ne vzdrži. Šele z vpisom v sodni register, ko družba pridobi pravno subjektiviteto, jo prične zastopati zakoniti zastopnik. Biti zakoniti zastopnik (še) neobstoječe družbe pojmovno ni mogoče. S sklicevanjem na sodbo UP RS I U 1927/2014 toženec ne more uspeti, saj ne gre za primerljivo zadevo. Upravno sodišče je obravnavalo vprašanje odsvojitve delnic in s tem povezane odmere davka, z vprašanjem zastopanja družbe v ustanavljanju se ni ukvarjalo. Tudi ta odločba pa potrjuje, kar je bistveno za obravnavano zadevo, da pred vpisom v sodni register družba nima pravne sposobnosti.1 Pred vpisom v sodni register ima možnost opravljati le določena dejanja, ne more pa vstopati v pravna razmerja s tretjimi osebami, v obravnavanem primeru s tožnikom, ki ni njen družbenik. Osnovni vložek, ki postane premoženje družbe, je vanjo vložil le toženec. S tem, ko je tožnik tožencu izročil del denarja, ki ga je toženec vplačal kot osnovni kapital družbe, tožnik ni vstopil v pravno razmerje z družbo. Torej je pasivno legitimiran toženec.

6. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta se pravdni stranki skupaj s P. dogovorili o skupnem poslovanju v podjetju A. d.o.o. in da je toženec od dogovora odstopil, pritožba ne izpodbija. V primeru razveze pravnega posla - dogovora, nastopi obveznost vrnitve na podlagi dogovora prejetega - kondikcijski zahtevek po tretjem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora toženec tožniku vrniti 5.000,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od dne, ko je postalo jasno, da je toženec odstopil od dogovora, je materialno pravno pravilna. Ker tudi nobenih uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, je višje sodišče pritožbo, kolikor se nanaša na glavno stvar, zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

7. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko opozarja na napačen izračun stroškov postopka. Nagrada, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje skladno z Odvetniško tarifo (OT2), znaša 1479 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR (13. člen OT) znese 678,86 EUR in ne 1.479,00 EUR, kot je navedlo sodišče prve stopnje. 22 % DDV znaša 149,35 EUR. Temu je treba prišteti še 255,00 EUR plačanih sodnih taks. Skupaj tako stroški postopka znesejo 1.083,20 EUR. Glede na obrazloženo je višje sodišče spremenilo stroškovno odločitev tako, da je toženec tožniku dolžan povrniti stroške prvostopenjskega postopka v navedeni višini (3. točka 365. člena ZPP).

8. Ker je toženec deloma uspel s pritožbo, mu mora tožnik skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka. Glede na to, da je uspel s pritožbo zoper stroškovno odločitev, je višje sodišče tožencu priznalo povrnitev stroškov v višini, kot če bi se pritožil le zoper odločitev o stroških postopka. Tako mu je priznalo 102,00 EUR takse po tar. št. 3009 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), to je 40 % od 255,00 EUR. Kot vrednost spornega predmeta je višje sodišče vzelo znesek, za katerega se toženec pritožuje in je tudi uspel, to je 976,18 EUR in znese vrednost storitve po tar. št. 18 OT 200 točk. Glede na to, da je toženec uspel le s pritožbo zoper sklep o stroških, mu je višje sodišče priznalo za odvetniške storitve 50 % iz tar. št. 18 (drugi odstavek tar. št. 21 OT), to je 45,90 EUR. Skupaj je tako sodišče druge stopnje tožencu priznalo 147,90 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožnik mu jih je dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP). Če mu jih v tem roku ne bo povrnil, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Gl. 10. točko obrazložitve sodbe UP RS I U 1927/2014. 2 Ur. l. RS, št. 2/2015.