Jedro

Ni mogoče pred zaključkom denacionalizacijskega postopka sprejeti pravnega zaključka, da ni (verjetno) izkazano, da je nepremičnino mogoče vrniti v naravi, in nanj opreti zavrnitve predloga za začasno odredbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. ... z dne 10. 7. 2003 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A, št. ... z dne 9. 4. 2003, s katerim je le-ta zavrnila predlog tožeče stranke za izdajo odredbe za začasno prepoved razpolaganja z nepremičninama s parcelnima številkama 1885/6 in 1886, obe k.o. B. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ utemeljeno zavrnil tožnikov predlog za izdajo odredbe o začasni prepovedi razpolaganja s parcelama številka 1185/6 in 1886, obe k.o. B, po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po navedeni določbi ZDen lahko prvostopni organ zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. Namen take odredbe je preprečiti razpolaganje s premoženjem, ki bi onemogočalo vračanje premoženja v denacionalizacijskem postopku. V obravnavni zadevi tudi po mnenju tožene stranke razlogi za izdajo začasne odredbe niso podani. Parceli, na kateri se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, sta v lasti fizične osebe, kar izhaja iz zemljiškoknjižnega vložka št. ... k.o. B. Po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen pa premoženja ni mogoče vrniti, če je v lasti fizične osebe, kar pomeni, da fizični osebi, ki je lastnica podržavljenega premoženja, ni mogoče prepovedati razpolaganja s tem premoženjem, ker ni zavezanka za denacionalizacijo. Fizična oseba bi lahko bila zavezanka za vrnitev le v primeru, če bi premoženje pridobila na podlagi špekulativnega oziroma fiktivnega pravnega akta ali posla. Tožnik je v postopku denacionalizacije sicer zatrjeval, da je sedanji lastnik spornih parcel le-te pridobil na podlagi špekulativnega pravnega akta, vendar tega ni uspel dokazati. Iz spisne dokumentacije pa izhaja, da je sedanji lastnik sporni parceli pridobil na podlagi arondacijske odločbe arondacijske komisije OLO C, št. ... z dne 4. 10. 1963, izdane na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list SFRJ, št. 43/59) kot odškodnino za arondirane parcele. Ker prehod premoženja iz družbene lastnine v zasebno na podlagi špekulativnega pravnega akta ali posla pomeni ravnanje v nasprotju z zakonom, bi tožnik moral dokazati, da je država ob izdaji arondacijske odločbe z dne 4. 10. 1963 ravnala v nasprotju z zakonom. Ker tožnik tudi po mnenju tožene stranke tega ni dokazal, ni podlage za izdajo odredbe po 68. členu ZDen.

Tožnik v tožbi navaja, da predlog za izdajo začasne odredbe opira na določbo 68. člena ZDen, po kateri lahko organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. Namen začasne odredbe je preprečitev razpolaganja s premoženjem, ki bi lahko onemogočilo vračanje premoženja v obliki in obsegu, kot izhaja iz zahteve za denacionalizacijo. Nevarnost, da bi utegnilo priti do takega razpolaganja, je nedvomno izkazana v primerih, kadar je zahtevana oblika vračanja sporna in obstajajo nasprotni interesi med udeleženimi strankami. Zato v postopku za izdajo začasne odredbe ni dopustno ugotavljati dejanskega stanja glede načinov vrnitve premoženja na podlagi denacionalizacijske zahteve. Rešitve glede vprašanja možne oblike vračanja podržavljenega premoženja v postopku za izdajo začasne odredbe namreč ni mogoče prejudicirati, saj gre za poprejšnjo fazo v postopku denacionalizacije. Navedeno stališče izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 362/2001 z dne 6. 2. 2002. Tožnik dalje navaja, da je prvostopni organ zavrnitev predloga za začasno odredbo obrazložil s tem, da naj v zadevi ne bila verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga za vračilo nepremičnin v naravi, saj ni izkazana špekulativnost. Tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati špekulativnosti upravnega akta, na podlagi katerega je parceli št. 1885/6 in 1886 k.o. B pridobil sedanji lastnik. S tem sta upravna organa nedopustno prejudicirala odločitev o glavni stvari, torej o denacionalizacijskem zahtevku. Nepravilen je zaključek tožene stranke v izpodbijani odločbi, da naj tožniku ne bi uspelo dokazati špekulativnosti upravnih aktov, na podlagi katerih je postala lastnica spornih parcel fizična oseba. Tožnik je namreč prvostopnemu organu poslal tudi novo vlogo in predlog za dopolnitev ugotovitvenega postopka v delu, ki se nanaša na ugotovitev špekulativnosti oziroma fiktivnosti pravnih aktov tako da se v ta namen zasliši udeležence takratne arodnacije, ki je v letih 1962 in 1963 potekala na območju k.o. D in k.o. B, predvsem pa tiste osebe, ki so nastopale na strani arondacijske komisije in Kmetijske zadruge A, kot izhaja iz predmetnih odločb že pridobljene dokumentacije o arondaciji, in da se ugotovi skupna višina odškodnin, ki je bila določena, s tem v zvezi pa da naj se opravijo tudi poizvedbe pri Občini A in pravnemu nasledniku Kmetijske zadruge A o višini izterjanih odškodnin, še posebej o plačilu odškodnine, določene z arondacijsko odločbo, št. ... z dne 4. 10. 1963. Tožnik je podrejeno predlagal, da se denacionalizacijski postopek prekine in se ga napoti z ugotovitvenim zahtevkom na pravdo pri pristojnem sodišču. V vlogi je tožnik natančno opisal, zakaj meni, da je pravni akt, na podlagi katerega sta bili parceli dodeljeni EE, špekulativen. Med drugim je opozoril na okoliščino, da sta posest in uživanje odvzetih zemljišč prešli na slednjega že z dnem 1. 1. 1963, torej komaj mesec po odvzemu parcel tožniku. Arondacijska odločba z dne 4. 10. 1963 je bila izdana EE tudi za nazaj. Vprašljivo je tudi, ali je EE dejansko plačal razliko v vrednosti nepremičnin, saj je tudi tožniku bilo obljubljeno, da se bo odškodnino določilo 10 mesecev po izdaji arondacijske odločbe, pa do tega nikoli ni prišlo. Niti prvostopni organ niti tožena stranka pa teh navedb in predlogov za dopolnitev ugotovitvenega postopka pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe nista upoštevala. Njuni zaključki temeljijo na dotlej izvedenem denacionalizacijskem postopku, ne da bi ocenila verjetnost dejanske in pravne podlage zahteve za vrnitev nepremičnine tudi na podlagi navedb v vlogi z dne 14. 3. 2003. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj v zadevi opravi glavno obravnavo ter naj izpodbijano odločbe tožene stranke odpravi, nato pa samo odloči v stvari tako, da tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo, št. ... z dne 26. 9. 2003. Tožba je utemeljena.

Po 68. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US) se lahko zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim se odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana: ta je po mnenju sodišča verjetno izkazana, kadar je verjetno izkazano upravičenje do denacionalizacije in kadar je za nepremičnine, za katere se zahteva zavarovanje, verjetno izkazano, da jih je mogoče vračati v naravi.

V obravnavani zadevi je denacionalizacija v obliki vračila nepremičnin v naravi sporna: nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, so v lasti fizične osebe, kar je po 3. odstavku 16. člena ZDen ovira za vračilo v naravi, vendar pa tožnik v denacionalizacijskem postopku zatrjuje in dokazuje, da je vrnitev nepremičnin v naravi mogoča ter se pri tem sklicuje na določbo 1. odstavka 89. člena ZDen, po kateri je tudi fizična oseba, ki je lastnik nepremičnine, na katero se vrnitev nanaša, zavezana za vrnitev, če je nepremičnina prešla iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov ali poslov. Ker je odločanje o možni obliki denacionalizacije del odločitve o glavni stvari, o kateri se odloči z odločbo o denacionalizaciji, po presoji sodišča ni mogoče pred zaključkom denacionalizacijskega postopka sprejeti pravnega zaključka, da ni (verjetno) izkazano, da je nepremičnino mogoče vrniti v naravi in nanj opreti zavrnitve predloga za začasno odredbo. Tak zaključek bi namreč pomenil prejudiciranje odločitve o glavni stvari, to je odločitve o denacionalizacijskem zahtevku. Na dejstva in okoliščine, ki so za odločitev v denacionalizacijskem postopku relevantna, vendar so sporna in se ugotavljajo v okviru posebnega ugotovitvenega postopka, torej z dokazovanjem po pravilih postopka, ki mora biti kontradiktoren in mora omogočiti udeležbo vseh strank v postopku, se pred zaključkom denacionalizacijskega postopka (torej tudi v postopku za izdajo začasne odredbe) po presoji sodišča ni mogoče opirati. Zato je v takem primeru za izkazovanje predloga za začasno odredbo predlagane oziroma predložene dokaze o podlagi za vračilo (ki se po mnenju sodišča morajo nanašati tudi na obliko vračila, toliko bolj če je ta sporna) treba ocenjevati tako, da pri tem niso kršena temeljna načela upravnega postopka (zakonitosti, zaslišanja stranke, proste presoje dokazov, materialne resnice), ki morajo biti spoštovana v denacionalizacijskem postopku. To pa pomeni, da pravnega zaključka o neizkazani podlagi zahteve za vrnitev nepremičnin, ker naj bi tožnik ne izkazal špekulativnosti prehoda spornih nepremičnin iz družbene v zasebno lastnino ter s tem vrnitve v naravi kot možne oblike denacionalizacije, v postopku za izdajo začasne odredbe (in pred zaključkom denacionalizacijskega postopka) tudi v obravnavani zadevi ni bilo mogoče sprejeti. Tožnik tako utemeljeno ugovarja (in se pri tem sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6. 2. 2002), da ugotovitveni postopek glede vprašanja izkazanosti špekulativnosti prehoda spornih nepremičnin v zasebno lastnino v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe še ni bil zaključen ter da je za izkazovanje relevantnih dejstev in okoliščin predlagal izvedbo dokazov, vendar niti prvostopni organ niti tožena stranka tega predloga pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe nista upoštevala (kot izhaja iz njunih odločb, se do dokaznih predlogov niti nista opredelila), pač pa sta svoje zaključke oprla na rezultate dotlej izvedenega posebnega ugotovitvenega postopka v denacionalizacijskem postopku.

Ker po presoji sodišča v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 2. odstavka in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba upoštevati pravno stališče sodišča, da se v postopku za izdajo začasne odredbe ni mogoče opirati na sklep o dejanskem stanju, ki bi ga organ lahko izvedel šele po zaključku posebnega ugotovitvenega postopka kot temelj za odločitev o glavni stvari.

Predlagane glavne obravnave sodišče ni opravilo, ker je v postopku, v katerem je le presojalo zakonitost izpodbijane odločbe, lahko odločilo brez obravnave. Za odločanje o stvari sami, kar je tožnik tudi predlagal, pa po mnenju sodišča zakonski pogoji niso izpolnjeni.