Jedro

Pot do gradbišča, ki poteka po z gramozom nasutem nasipu, ne dosega pravnega standarda nevarne stvari, ki bi utemeljeval objektivno odškodninsko odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo ter povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 283,75 EUR s pripadki.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, višjemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno razsojo prvostopenjskemu sodišču. Sodišču prve stopnje očita, da je upoštevalo drugačno dejansko stanje kot izhaja iz izpovedb tožnika in prič ter drugih dokazov, ker ni angažiralo izvedenca, pa je dejansko stanje tudi pomanjkljivo ugotovljeno. V sodbi so pričevanja povzeta parcialno, zato se kaže izkrivljena slika dejanskega stanja. Izpostavlja dele izpovedbe priče R. ter na podlagi te izpeljuje drugačne zaključke od prvostopenjskega sodišča, kateremu očita neživljenjska stališča. Tudi glavni inšpektor RS za gradbeništvo je v TV dnevniku ocenil, da so gradbišča splošno nevarna. Ni tožnik kriv, da se po nesreči ni ugotovilo in dokumentiralo dejansko stanje. Teren je bil posut s kamenjem različne strukture in velikosti ter bil neizenačene utrjenosti, kar je povzročilo zdrs noge in poškodbo tožnika. V Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih je določeno, da morajo biti poti jasno označene, redno pregledane in pravilno vzdrževane, kar vse pa v tem primeru ni bilo. Tudi tožniku predpostavljeni H. je v izpovedbi potrdil tožnikove navedbe, da je iz gramoznih tal gledala kakšna skala oziroma je na tla ob priliki prevoza materiala padel kakšen kamen ter, da tožnik ni nosil preveč stvari. Delodajalec bi bil dolžan zagotoviti samokolnico in ustrezno delovno orodje. Čeprav iz izpovedb H. in tožnika izhaja, da se je po terenu dalo voziti s samokolnico, je sodišče zaključilo drugače. Obrazložitev sodbe nasprotuje zapisnikom o zaslišanju prič. Brez osnove je zaključek, da je tožniku zastiralo pogled orodje, ki ga je nosil. Nesreči so botrovale neprimerne okoliščine na gradbišču, podlaga je bila zaradi kamenja nestabilna, zato je bilo gradbišče objektivno nevarno, delodajalec pa tudi ni storil potrebnega, da bi bilo urejeno skladno z uredbo. Nepravilni so zaključki glede obrabljenosti obutve. Sodišče ni dovolilo podrobnejših poizvedb glede čevljev. Dejstvo je, da delodajalec ni zamenjal starih čevljev v določenem in običajnem obdobju enega leta. Tudi v tem pogledu bi stanje moral dokumentirati in ugotoviti sam delodajalec ob obravnavi nesreče, česar pa zaradi malomarnosti ni. Za takšno ravnanje pa tožnik ne sme nositi škodljivih posledic. Poudarjanje sodišča, da na spornem mestu ni bilo nobenih drugih nesreč, ni utemeljeno, za konkretni primer pa niti ni pravno relevantno. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP - UPB 3, Ur. l. RS, št. 73/2007, uporaba tej zadevi na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP - D, Ur. l. RS, št. 45/2008) ugotovilo, da je prvo sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, glede na ta in trditveno podlago strank pa tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tudi kršitev procesnih pravil ni bilo.

Tožnik je zatrjeval objektivno in krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožbo je temeljil na trditvah, da je do poškodbe prišlo zaradi neurejenega delovnega prostora - gradbišča, ker na njem ni bilo urejene poti, pač pa je bil celoten teren - nasip posut z gramozom različnih struktur in oblik, taka nestabilna pot pa predstavlja povečano nevarnost za nastanek poškodb, še zlasti, ker je moral nositi veliko orodja. Delodajalcu je očital, da ni pravočasno poskrbel za menjavo obrabljenih delovnih čevljev, pa tudi samokolnice ni bilo na razpolago.

Očitek pritožbe o parcialnem povzemanju izpovedb ni utemeljen. Sodišče je pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevalo izpovedbe prič in tožnika s tako vsebino, kot so bile podane. Opravilo je tudi 8. členu ZPP skladno dokazno oceno: celostno je ocenilo procesno gradivo in izvedene dokaze. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske zaključke izpodbijane sodbe: da površina, po kateri je hodil tožnik, ni bila objektivno nevarna; da dejstvo, da pot ni bila posebej označena, ne vpliva na nastanek tožnikove poškodbe; da je bila pohodna površina široka, tožnik pa si je sam izbral kje bo šel in tudi koliko orodja bo nesel naenkrat; da ni dokazana trditev o obrabljenosti obutve - delovnih čevljev; da samokolnice ni iskal, ker je ni nameraval uporabiti. Te ugotovitve in zaključki pa so ob pravilni uporabi materialnega prava - 1. odstavka 131. člena in 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ), narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ni uspela dokazati ne predpostavk objektivne odškodninske odgovornosti, ne predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

V zvezi s pritožbenimi utemeljitvami pa višje sodišče še dodaja: Sodišče je obrazložilo zakaj ocenjuje, da z gramozom posut teren (pot) ni objektivno nevaren, kljub drugačni izpovedbi priče R. in tožnika. Pritožbeno sodišče z razlogi soglaša in se nanje sklicuje. V nasprotju z mnenjem pritožbe razloge ocenjuje kot življenjske. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni zapisalo, da R. ne bi, če pot ne bi bila primerno urejena, nadaljeval z delom. Upoštevalo je tudi zatrjevanja tožeče stranke, da je bil teren posut s kamenjem različne strukture in velikosti, in pravilno ocenilo, da tak teren v konkretnih okoliščinah ne dosega pravnega standarda nevarne stvari. Treba je upoštevati, da je šlo za delo na gradbišču, kjer pač ni moč pričakovati, da bodo tla povsem ravna in utrjena.

Pritožbena izvajanja kaj je na televiziji izpovedal glavni inšpektor za gradbeništvo in zaključki v zvezi z gradbišči, niso upoštevni. Tožeča stranka jih je prvič izpostavila šele v pritožbi, pri tem pa ni navedla, zakaj se nanje ni sklicevala v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP), sicer pa se mnenje inšpektorja tudi ni nanašalo na konkretni primer.

Odgovor na pritožbene navedbe o neoznačenosti poti je vsebovan že v obrazložitvi prvostopenjske sodbe: dejstvo, da pot ni bila označena, ob nadaljnjem dejstvu, da je bil teren širok in povsod enak (po celem nasipu je bil nasut gramoz), ni v vzročni zvezi z nastankom poškodbe. Enako velja za pritožbeno trditev o nepregledanosti poti. Sicer pa tožnik niti ni zatrjeval, da je do poškodbe prišlo, ker gradbišče ni bilo pregledano. Skladno z razpravnim načelom, ki je temeljno načelo pravdnega postopka, pa mora vsaka stranka navesti vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svoje zahtevke ali ugovore in s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika ter predlagati dokaze za svoja zatrjevanja (7. in 212. člen ZPP). Iz tožbene podlage pa izhaja smiselni očitek, da gradbišče oziroma poti niso bile pravilno vzdrževane. Tožeča stranka navedene opustitve tekom postopka na prvi stopnji sicer ni podrobneje obrazložila, predlagala pa je v zvezi s temi trditvami angažiranje izvedenca za varstvo pri delu, ki naj bi potrdil, da zaradi neurejenosti poti niso bili izpolnjeni standardi za varnost zaposlenih. Prvostopenjsko sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, ker je menilo, da glede na vsebino ostalih dokazov ni potrebe po tovrstnem izvedencu. Te odločitve pa pritožba ne izpodbija. Iz navedb glede neangažiranja izvedenca je namreč razvidno, da se pritožba nanaša le na predlaganega izvedenca medicinske stroke, saj navaja: "sodišče ni dovolilo angažiranja izvedenca, ki bi tudi s strokovnega vidika razjasnil vse sporne elemente, ne le glede škodnih posledic, ampak tudi glede mehanizma nastanka." To je vse, kar je v pritožbi navedeno glede izvedencev, torej se tožeča stranka strinja z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu.

O pritožbenem stališču, da si tožnik ni oprtal preveč bremena, je brezpredmeten očitek delodajalcu, da za prevoz orodja ni bila zagotovljena samokolnica. Tudi, če bi tožnik peljal orodje s samokolnico, bi šel po istem terenu in bil obut v iste čevlje, kot je bil ob priliki obravnavanega dogodka. Kakšno drugo ustrezno delovno orodje naj bi mu delodajalec še zagotovil, pa tožnik ni navedel. V zvezi s trditvami v pritožbi glede samokolnice višje sodišče še pripominja, da je tožnik izpovedal tako, kot je povzeto v izpodbijani sodbi: da misli, da bi samokolnico bolj težko uporabil. Zato ni podana smiselno uveljavljana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP - protispisnost v obrazložitvi sodbe.

Prvo sodišče je, upoštevajoč izpovedbi dveh prič, na podlagi dokazne ocene zaključilo, da ne verjame tožniku, da so bili delovni čevlji preveč obrabljeni. Ni relevantno, koliko časa je tožnik pred poškodbo nosil iste delovne čevlje, pomembno je, ali so bili toliko obrabljeni, da niso bili več primerni za uporabo na gradbišču. Kako obrabljeni so bili čevlji, pa ni moč dokazovati s poizvedbami pri delodajalcu "o izročitvi delovnih sredstev, predvsem čevljev tožeči stranki" (dokazni predlog podan na prvem naroku za glavno obravnavo, list. št. 15 spisa). Zato je prvo sodišče ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

Ugotovitev, da na spornem mestu ni bilo nobenih nesreč, služi podkrepitvi stališča, da je bila hoja po njem ob običajni skrbnosti varna. Zato niso utemeljeni očitki o nerelevantnosti tega ugotovljenega dejstva. Glede na trditveno podlago in izpovedbe prič H. in Jeraka pa je navedeno stališče prvostopenjskega sodišča tudi povsem pravilno. Zaradi razpravnega načela v pravdnem postopku pa niso relevantna pritožbena izvajanja, da ni tožnik kriv, da ni bil opravljen ogled takoj po nesreči in zbrani dokazi.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni našlo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.