Jedro

V primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice in storilca praviloma ne ekskulpira kršitev predpisov s strani drugih oseb, četudi sam krši predpise.

Prepovedane posledice namreč ne bi bilo moč pripisati ravnanju obdolženca le, če bi se izkazalo, da bi do takšne posledice prišlo tudi v primeru, ko bi obdolženec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.

Brezobzirna vožnja kot varnostni cestnoprometni standard, katerega napolnjujejo ravnanja, ki predstavljajo grobe ali ponavljajoče kršitve pravil in predpisov ali po načinu ali trajanju občutno presegajo navadno nepazljivost ali manjšo kršitev pravil in predpisov. Brezobzirno ravna, kdor se iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu.

Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Četudi se torej pokojna oškodovanca ne bi pripela z varnostnim pasom in tako kršila cestnoprometne predpise, navedeno na vzročno zvezo, ki je stekla zaradi protipredpisnega ravnanja obdolžencev, ni vplivalo oziroma je ni preusmerilo ali izničilo. Protipravno ravnanje obdolžencev je bilo namreč med vsemi spremljajočimi vzroki in pogoji tisto, ki je imelo odločilno vlogo pri nastanku prepovedane posledice, in je tako močno, da kot pravno upoštevno izloči vse ostale.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in zagovornikov obdolženega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem in petem odstavku v zvezi z drugo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen dve leti in štiri mesece zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije C in E za čas enega leta in šest mesecev. Obdolženega B. B. pa je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1, za kar mu je izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega leta in šest mesecev. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov, obdolženega B. B. pa tudi plačila sodne takse, medtem ko je po prvem odstavku 95. člena ZKP obdolženemu A. A. naložilo plačilo sodne takse v znesku 350,00 EUR.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornica obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in - zagovorniki obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izrečeno kazen zapora zniža. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

**K pritožbi zagovornice obdolženega A. A.**

4. Zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona zagovornica utemeljuje z drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja, saj se primarno ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede ugotovljene vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem obdolžencev in nastalimi prepovedanimi posledicami prometne nesreče, katere si prizadeva ovreči na podlagi drugačne interpretacije izvedenih dokazov, zlasti ugotovitev izvedencev cestnoprometne in medicinske stroke. Zagovornica torej zgolj pod videzom zatrjevanih kršitev uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Tudi dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je namreč vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega A. A. in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno, jasno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

6. Jedro pritožbenih navedb zagovornice predstavlja očitek, da sta oba obdolženca sicer kršila dolžnostno ravnanje, vendar sodišče prve stopnje ni posebej ugotavljalo, katera izmed teh kršitev je neposredni vzrok nastale posledice v kazenskopravnem smislu. Ob upoštevanju mnenja izvedenca cestnoprometne stroke in izvedenca zdravstvene stroke bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da vzročna zveza med protipravnim ravnanjem obdolženega A. A. in prepovedano posledico ni podana, ker njegovo ravnanje ne predstavlja vzroka za nastanek prepovedane posledice, temveč le enega od pogojev, ki so prispevali k nastanku prometne nesreče. Vzrok prometni nezgodi namreč predstavlja ravnanje obdolženega B. B., ki izključuje kazenskopravni pomen vzročnega prispevka obdolženega A. A. 7. Zagovornici ni mogoče pritrditi, saj slednja zgornje pritožbene navedbe utemeljuje na podlagi bodisi selektivno bodisi netočno povzetih ugotovitev izvedencev. Tako zagovornica izpostavlja le tiste ugotovitve sodnega izvedenca za analizo prometnih nezgod dr. C. C., ki obremenjujejo obdolženega B. B., pri tem pa prezre njegovo vodilno ugotovitev, da bi bilo prometno nesrečo mogoče preprečiti s strani enega ali drugega voznika udeleženih vozil ob upoštevanju osnovnih načel in predpisov za varnost cestnega prometa. To je, da se na avtocesti ne ustavlja in ne vozi vzvratno na voznem pasu, še posebej ne v primeru zmanjšane vidljivosti, kot je to v nasprotju z desetim odstavkom 30. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) storil obdolženi A. A., ter da se upošteva omejitve hitrosti in ne vozi pod vplivom alkohola, kot je to v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena in drugim odstavkom 105. člena ZPrCP storil obdolženi B. B., ki je v času trčenja vozil s hitrostjo najmanj 100 km/h namesto 60 km/h in z 0,90 grama alkohola na kilogram krvi. Sodišče prve stopnje je zato ob pravilnem in celovitem vrednotenju ugotovitev izvedenca (tudi vseh tistih, ki jih izpostavlja zagovornica) utemeljeno zaključilo, da do prometne nesreče ne bi prišlo, če obdolženi A. A. ne bi vozil vzvratno po avtocesti in ustavil, kot tudi ne, če bi obdolženi B. B. ob dani vidljivosti vozil z normalnimi psihofizičnimi lastnostmi in predpisano hitrostjo (stran 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zagovornica, ki v celoti zanemari ugotovitve izvedenca glede ravnanja obdolženega A. A., zato ne more uspeti s parcialnim poudarjanjem izvedenčevih ugotovitev glede prehitre vožnje in alkoholiziranosti obdolženega B. B. in njegove možnosti zaznave tovornega vozila oziroma preprečitve prometne nesreče. Kot povsem netočno pa se izkaže zagovorničino povzemanje ugotovitev „izvedenca zdravstvene stroke“, da ob vožnji obdolženega B. B. z dovoljeno hitrostjo in uporabi varnostnega pasu pri potnikih v osebnem vozilu do utrpelih poškodb slednjih ne bi prišlo. Takšnega stališča namreč ni zavzel nobeden od angažiranih sodnih izvedencev medicinske stroke – niti dr. D. D., spec. kirurg, niti dr. E. E. spec. patologije.

8. V nasprotju s prepričanjem zagovornice je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo vzročno zvezo med ravnanjem obdolžencev in nastalimi prepovedanimi posledicami (stran 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Izhajajoč iz relevantne sodne prakse je utemeljeno pojasnilo, da v primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice in storilca praviloma ne ekskulpira kršitev predpisov s strani drugih oseb, četudi sam krši predpise. Tako je sodišče prve stopnje za oceno pravno relevantne vzročnosti kot odločilno presojalo, ali je iskati vzrok za prometno nesrečo tudi v ravnanju obdolženega A. A. Prepovedane posledice namreč ne bi bilo moč pripisati ravnanju obdolženca le, če bi se izkazalo, da bi do takšne posledice prišlo tudi v primeru, ko bi obdolženec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.1 V obravnavani zadevi ti situaciji nista podani. Če bi obdolženi A. A. peljal pravilno po voznem pasu avtoceste naprej, brez vzvratne vožnje in ustavljanja, do prometne nesreče nedvomno ne bi prišlo. Obdolženi A. A. je imel namreč vso možnost, da sanira kršitev obdolženega B. B. z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja in tako prepreči prometno nesrečo. Prometna nesreča pa v danih okoliščinah za obdolženega A. A. tudi ni bila objektivno nepredvidljiva in bi jo lahko preprečil, saj povprečni voznik pričakuje, da na voznem pasu avtoceste v isto smer vozi večje število vozil, tudi takšnih, ki vozijo s prekomerno hitrostjo, pri čemer je vzvratna vožnja z vlečnim tovornim vozilom in pripetim polpriklopnikom skrajno nevarna. Zagovornica zato ne more uspeti s polemiziranjem o vzročni zvezi ter objektivni (ne)predvidljivosti oziroma možnosti preprečitve prepovedane posledice.

9. Upoštevaje vzvratno vožnjo in ustavitev tovornega vozila obdolženega A. A. na vozišču avtoceste se sodišče prve stopnje pri opredelitvi ravnanja obdolženega B. B. utemeljeno ni oprlo na določbo 44. člena ZPrCP, kot se za to v pritožbi zavzema zagovornica, saj ta določba v osnovi predvideva drugačno situacijo, to je vožnjo voznika za drugim vozilom na varnostni razdalji. Vse okoliščine, ki jih v tej zvezi poudarja zagovornica, pa so tudi sicer zaobsežene v ugotovljeni kršitvi prvega odstavka 45. člena ZPrCP.

10. Zagovornica še trdi, da obdolženemu A. A. ni mogoče očitati brezobzirnosti kot posebnega znaka krivde, ki naj bi predstavljala enega od nizkotnih nagibov ter naklepno in zavestno neupoštevanje pravic drugega. Vendar ji v takšni interpretaciji ni mogoče pritrditi. Brezobzirna vožnja namreč predstavlja eno od treh izvršitvenih oblik oziroma načinov vožnje, ki so opredeljeni v 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zakonski znak brezobzirne vožnje pravilno razlagalo kot varnostni cestnoprometni standard, katerega napolnjujejo ravnanja, ki predstavljajo grobe ali ponavljajoče kršitve pravil in predpisov ali po načinu ali trajanju občutno presegajo navadno nepazljivost ali manjšo kršitev pravil in predpisov. Brezobzirno ravna, kdor se iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu.2 Ravnanje obdolženega A. A., ko je kot poklicni voznik skupine vozil z vlečnim tovornim vozilom in s pripetim polpriklopnikom vzvratno vozil po avtocesti, še posebej ob zmanjšani vidljivosti zaradi megle in noči, tako tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni brezobzirno vožnjo. Takih ugotovitev zagovornica ne more omajati z nerazumnim pojasnilom, da se je obdolženi A. A. pravzaprav želel izogniti kršitvi predpisov, torej odpeljati mimo cestninske postaje brez plačila cestnine. V kolikor se zagovornica, ki le posplošeno opozarja na drugi odstavek 324. člena KZ-1, ne strinja z ugotovljeno obliko krivde, pritožbeno sodišče v tej zvezi opozarja na pravilne razloge sodišča prve stopnje na strani 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, katerim ni treba ničesar dodati.

11. Odločbe o kazenski sankciji zagovornica ne graja, zato je pritožbeno sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženega A. A. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu zlasti ob pravilnem vrednotenju teže in nevarnosti storjenega kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih je bilo storjeno, stopnje krivde ter ugotovljenih olajševalnih okoliščin, izreklo povsem primerno in pravično kazen zapora, utemeljeno pa tudi obvezno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije C in E v ustreznem trajanju.

**K pritožbi zagovornikov obdolženega B. B.**

12. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z očitkom sodišču prve stopnje, da je obdolžencu kršilo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju gasilcev, ki so posredovali na kraju prometne nesreče in bi lahko izpovedali o tem, ali sta bila pokojna oškodovanca v vozilu obdolženca pripeta z varnostnim pasom, saj slednje v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje angažirati ustreznega izvedenca cestnoprometne stroke in izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko potrdil ali ovrgel tezo obrambe, da je bila zaradi neuporabe varnostnih pasov s strani pokojnih oškodovancev prekinjena vzročna zveza med ravnanjem obdolženega B. B. in izgubo obeh življenj. Če bi pokojna oškodovanca uporabljala varnostni pas, bi prometno nesrečo lahko preživela in obdolženi B. B. ne bi odgovarjal za očitano kaznivo dejanje oziroma mu ne bi bilo mogoče v celoti pripisati krivde za povzročitev prometne nesreče s smrtjo dveh udeležencev.

13. Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je predlagane dokazne predloge tehtno zavrnilo na strani 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer se je oprlo na mnenje izvedenke za patologijo dr. E. E., ki je izrecno pojasnila, da pri pokojnih ni bilo specifičnih poškodb oziroma sledov, ki v takih primerih ob uporabi varnostnega pasu nastanejo; v nadaljevanju pa še, da sta pokojna utrpela predvsem težke poškodbe glave in možganov, ki so bile neposredni vzrok smrti in po njenih izkušnjah, ker je prišlo do poškodb glave, ki je v zgornjem delu telesa, tudi v primeru uporabe varnostnega pasu ne bilo nobene bistvene razlike. Glede slednjega zagovorniki sicer pravilno ugotavljajo, da je izvedenka med drugim povedala, da na to vprašanje ne more odgovoriti, ker tega ne ve in za to ni pristojna, vendar pri tem zanemarijo nadaljnje razloge sodišča prve stopnje, ki je glede na preostale okoliščine prometne nesreče tehtno pojasnilo, zakaj je mnenju izvedenke v izpostavljenih ugotovitvah vendarle v celoti sledilo. Zlasti pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ugotavljanje navedenih okoliščin niti ni odločilno za obravnavani kazenski postopek. Po teoriji adekvatne vzročnosti je namreč treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Četudi se torej pokojna oškodovanca ne bi pripela z varnostnim pasom in tako kršila cestnoprometne predpise, navedeno na vzročno zvezo, ki je stekla zaradi protipredpisnega ravnanja obdolžencev, ni vplivalo oziroma je ni preusmerilo ali izničilo. Protipravno ravnanje obdolžencev je bilo namreč med vsemi spremljajočimi vzroki in pogoji tisto, ki je imelo odločilno vlogo pri nastanku prepovedane posledice, in je tako močno, da kot pravno upoštevno izloči vse ostale. Kazenskopravno so predvsem upoštevni tisti vzroki, ki predstavljajo ogrožanje drugih, nepripet varnostni pas pa ne ogroža nikogar drugega, razen tistega, ki se ne pripne. Zato taka dejanja ne morejo preglasiti dejanj, s katerimi se ogroža drugega, oziroma samoogrozitvenemu dejanju pokojnih oškodovancev v konkretnem primeru ni mogoče pripisati vzroka za nastalo prometno nesrečo s smrtnim izidom.3 Zato zagovorniki ne morejo prepričati v potrebnost nadaljnjega izvajanja dokazov v predlagani smeri, še manj pa lahko omajajo ugotovljeno vzročno zvezo med ravnanjem obdolženega B. B. in ravnanjem pokojnih oškodovancev.

14. Istovrstno kršitev zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe po postavitvi novega izvedenca prometne stroke. Menijo, da je izvedensko mnenje dr. C. C. nepopolno in pomanjkljivo, saj je ostalo nepojasnjeno, kakšne teste in konkretne izračune je uporabil pri izdelavi izvedenskega mnenja. Hitrost obdolženčevega vozila bi bilo mogoče natančno izračunati le na podlagi ustreznih računalniških programov, katerih izvedenec ni uporabil oziroma z njimi ne razpolaga.

15. Zagovorniki nimajo prav. Sodišče prve stopnje je na strani 7 in 9-10 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno odgovorilo na povzete pritožbene navedbe in zaključilo, da je izvedenec dr. C. C. v pisnem mnenju, zlasti pa ob neposrednem zaslišanju, odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, pojasnil metode dela in dobljene rezultate. Hitrost obdolženega B. B. je na osnovi trčnih deformacij na obeh vozilih s pomočjo poznane metodologije „crash testov“ ocenil na 100 do 110 km/h, pri čemer je v nadaljevanju pojasnil, kako je na podlagi pregleda katalogov trčnih deformacij in opisanega izračuna dobil ugotovljeno hitrost najmanj 100 km/h. Pri tem je prepričljivo obrazložil, zakaj so navkljub možnosti uporabe računalniških programov še vedno najbolj pomembni in merodajni „crash testi“, zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni razloga za dvom v pravilnost in ustreznost njegovega mnenja. Izvedenec je bil tudi v svojih ugotovitvah glede izračunane hitrosti jasen, zato zagovorniki ne morejo uspeti niti s polemiziranjem zapisa v izvedenskem mnenju (t.j. da je trčno hitrost, da ni v škodo obdolženca, določil na vrednost okoli 100 km/h). Ta zapis zagovorniki interpretirajo izven vsebine izvedenčevih ugotovitev ter v njem zmotno prepoznajo izvedenčevo neobjektivnost in pristranskost. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ovrglo vse pritožbene pomisleke glede dolžine izvedenskega mnenja, ki ne more biti merilo strokovnosti in kvalitete le-tega. Pritožbene navedbe zagovornikov, ki ostajajo na ravni laičnega naziranja in golega predvidevanja o tem, kako natančno in objektivno bi bilo mogoče ob uporabi ustreznih računalniških programov ugotoviti hitrost obdolženčevega vozila v času trčenja v tovorno vozilo ter simulirati stopnjo poškodb sopotnikov ob (ne)uporabi varnostnih pasov, zato ne utemeljujejo izvedbe dokaza s pritegnitvijo novega izvedenca prometne stroke, kot tudi ne pomenijo zatrjevane kršitve pravice do obrambe in poštenega sojenja.

16. Kredibilnost izvedenca dr. C. C. si zagovorniki prizadevajo omajati še z navedbami, da je presegel naloge, ki mu jih je zadalo sodišče prve stopnje, saj bi se o psihofizičnih spodobnostih obdolženca in njegovi sposobnosti odzivanja lahko opredelil le izvedenec psihiatrične oziroma psihološke stroke ali izvedenec toksikološke stroke. Vendar nimajo prav. Glede na koncentracijo alkohola v krvi obdolženega B. B., ki je za skoraj enkrat presegala dovoljeno koncentracijo, sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba postaviti izvedenca, ki bi ugotavljal, ali so bile obdolženčeve psihofizične sposobnosti za varno vožnjo prizadete in zmanjšane.4 Poleg tega se sodišču prve stopnje v konkretnem primeru niti ni pojavil dvom v obdolženčevo prištevnost, medtem ko vzročne zveze med alkoholiziranostjo obdolženca in nastankom prometne nesreče zagovorniki tudi niso posebej problematizirali. Sodišče prve stopnje je navsezadnje navedeno ustrezno ugotovilo tudi na podlagi obširno analiziranega načina obdolženčeve vožnje, mnenja izvedenca dr. C. C. in poročila o toksikološki preiskavi.

17. S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovorniki grajajo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Vendar neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje tudi v tem delu vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega B. B. in izvedene dokaze pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Zagovorniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da je na predmetnem odseku avtoceste nemogoče pričakovati oviro, kot je vzvratno vozeče tovorno vozilo, saj takšno tezo gradijo na podlagi nestrinjanja z ugotovitvami sodišča prve stopnje in podajanjem diametralno nasprotnih zaključkov v tej smeri. Pritrditi je namreč obrazložitvi sodišča prve stopnje o pričakovanosti oziroma predvidljivosti ovire na strani 11 izpodbijane sodbe, saj je do prometne nesreče prišlo v območju pred cestninsko postajo, kjer je za vsa vozila najvišja dovoljena hitrost omejena na 60 km/h in lahko vozniki vseh vozil (ne samo tistih, ki so podvržena plačilu cestnine) pričakujejo zastoje in (morebitno nepravilno) razvrščanje vozil na ustrezne vozne pasove ter posledične (protipredpisne) manevre drugih voznikov. V nasprotju s prepričanjem zagovornikov se zato na tem območju od vsakega povprečnega voznika pričakuje toliko večja previdnost in pozornost, katero zapoveduje tudi prometna signalizacija. Ravnanja obdolženega B. B. tako zagovorniki ne morejo upravičiti s poudarjanjem režima cestninjenja in zastojev na predmetnem odseku ter obdolženčevega poznavanja poti. Povsem nerelevantni za oceno o pričakovanosti ovire pa sta v pritožbi izpostavljeni izpovedbi policistov, da na predmetnem odseku še niso obravnavali tovrstne prometne nesreče. 18. Pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja zagovorniki prav tako ne morejo omajati z lastno interpretacijo postavljene signalizacije na predmetnem odseku avtoceste in vidljivosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca za analizo prometnih nezgod dr. C. C. prepričljivo pojasnilo (zlasti na strani 10-11 obrazložitve izpodbijane sodbe), da se popis signalizacije v fazi približevanja cestninski postaji začenja 1000 metrov pred cestninsko postajo, pri čemer je glede na njeno postavitev in navkljub gosti megli ni bilo mogoče prezreti, vsaj ne vso zapovrstjo. V izvedenskem mnenju navedena signalizacija celovito ureja režim vožnje zaradi bližajoče se cestninske postaje, ki od vseh voznikov terja posebno pozornost in previdnost, kot to nakazuje postavljen znak za nevarnost z dopolnilno tablo v dolžini 1000 metrov, torej vso pot do cestninske postaje. Zagovorniki zato ugotovitev izvedenca ne morejo omajati z navedbami, da se določena signalizacija ni nanašala na obdolženega B. B. kot voznika osebnega vozila ter da je obdolženec zaradi goste megle v pasovih prezrl omejitvi hitrosti 80 km/h in 60 km/h, ki sta se nahajali na kratki razdalji. Zanemarijo namreč, da je obdolženec kljub megli, na katero se obširno sklicuje, pripeljal brez zaviranja s hitrostjo najmanj 100 km/h, pri čemer je sam priznal, da je opazil prometni znak za omejitev hitrosti 60 km/h. To je sodišče izrecno ugotovilo, zato zagovorniki neutemeljeno sodišču prve stopnje očitajo, da se do tega ni opredelilo. V nasprotju s prepričanjem zagovornikov pa sta sodišče prve stopnje in izvedenec pri presoji upoštevala tudi izpovedbi kot prič zaslišanih policistov o gosti megli v pasovih (stran 9 obrazložitve izpodbijane sodbe in stran 2 izvedenskega mnenja) ter vidljivost postavljene signalizacije na celotnem odseku avtoceste, ne le na mestu trčenja. Ob vsem že navedenem je iz izvedenskega mnenja, katerega je sodišče prve stopnje povzelo v svojo dokazno oceno, jasno razvidno, da je bila vidljivost kljub megli dokaj dobra, sicer obdolženi B. B. vozila ne bi mogel upravljati s takšno hitrostjo, kar so utrdili posnetki nadzorne kamere na mestu trčenja. V danih razmerah in ob upoštevanju cestnoprometnih predpisov bi torej obdolženi B. B. nedvomno lahko prometno nesrečo preprečil. Z nizanjem opisanih dejanskih okoliščin, ki so se izkazale kot neutemeljene, pa zagovorniki ne morejo vzbuditi dvoma niti v prepričljive zaključke sodišča prve stopnje o ugotovljeni krivdi obdolženega B. B. v obliki zavestne malomarnosti, katere je pravilno strnilo na strani 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.

19. Zagovorniki se pritožujejo tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji z navedbami, da je izrečena zaporna kazen bistveno previsoka. Vendar se z njimi ne gre strinjati. Sodišče prve stopnje je odločitev o izbiri vrste in višini odmere kazni obdolžencu tehtno utemeljilo na strani 15-16 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je poudarilo težo kaznivega dejanj, stopnjo krivde obdolženca in nevarnost samega dejanja, pri čemer ni prezrlo, da je obdolženi B. B. na območju cestninske postaje vozil pod vplivom alkohola in z znatno prekoračeno hitrostjo, ob tem pa navkljub neugodnim vremenskim razmeram zaradi megle, noči in mokrega vozišča hitrosti ni prilagodil, kar je rezultiralo v smrti kar dveh oseb. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedene okoliščine ustrezno ovrednotilo, zato zagovorniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na dane vremenske razmere in nizko stopnjo krivde obdolženca ter zatrjevanjem, da si je prometno nesrečo prizadeval preprečiti. Prav tako je sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine ustrezno upoštevalo dosedanjo nekaznovanost obdolženca, njegovo osebno urejenost, obžalovanje in izrečeno sožalje svojcem ter dejstvo, da je bil tudi sam v prometni nezgodi hudo telesno poškodovan. V celoti je torej upoštevalo okoliščine, ki jih v bistvenem izpostavljajo zagovorniki, glede na zaključke na strani 7 obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi ni prezrlo, da pri pokojnih ni bilo specifičnih poškodb oziroma sledov varnostnih pasov. V luči takšne presoje je obdolžencu utemeljeno izreklo kazen zapora, ob tem pa še obvezno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B v ustreznem trajanju, ki je po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična kazenska sankcija ter je v korist obdolženca ne gre spreminjati.

20. Preostale pritožbene navedbe, s katerimi zagovorniki v okviru graje odločbe o kazenski sankciji skušajo prepričati, da bi bilo obdolženca treba obtožbe oprostiti, pomenijo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Do teh navedb (ki gredo v smeri njegove ekskulpacije zaradi nepričakovanosti ovire na avtocesti, režima cestninjenja, možnosti preprečitve prometne nesreče, vidljivosti itn.) se je pritožbeno sodišče že opredelilo, te pa tudi ne predstavljajo (olajševalnih) okoliščin iz 49. člena KZ-1. 21. Po obrazloženem, in ker zagovornica obdolženega A. A. in zagovorniki obdolženega B. B. glede odločilnih dejstev ne navajajo več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

22. Glede na socialne in premoženjske razmere obdolžencev, ki so razvidne iz njunih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da ju sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga sicer morala plačati zaradi neuspešnih pritožb, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim. sodbi VS RS I Ips 16587/2010 z dne 19. 2. 2015 in I Ips 2862/2010 z dne 5. 9. 2013. 2 Sodba VS RS I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014. 3 Prim. sodbo VS RS I Ips 49860/2014 z dne 23. 2. 2017. 4 Sodba VS RS I Ips 45377/2012 z dne 28. 9. 2017.