Jedro

Tožniku (avtomehaniku) je na poti proti izhodu iz servisne delavnice zaradi spolzkih tal spodrsnilo in se je pri padcu v servisni jašek nasadil na železni nosilec, ki je bil položen čez servisno jamo in na katerega se je hotel ujeti in tako utrpel škodo. Spolzka tla in servisna jama sama po sebi nista nevarna stvar, katere ob zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti pod kontrolo in preprečiti nastanka škode. Prva toženka bi z ustreznimi ukrepi lahko zagotovila nedrsnost spolzkih tal, servisna jama pa bi morala biti ustrezno pokrita, česar pa ni zagotovila. Prva toženka bi z ustreznimi ukrepi lahko preprečila nastanek škode. Zato je podana njena krivdna odgovornost za vtoževano nepremoženjsko škodo.

Tožnik v času nezgode ni nosil primerne obutve (delovne čevlje), temveč je imel obute cokle, zato je tudi sam prispeval k nastanku nezgode v višini 20 %.

Izrek

Pritožbi prve in druge toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „ I. Toženki sta dolžni tožniku nerazdelno plačati 7.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Kar tožnik zahteva več (v presežku do zahtevanih 30.000,00 EUR in zamudne obresti od 22. 8. 2008 do 10. 11. 2009) se zavrne.

II. Tožnik je dolžan povrniti prvi toženki stroške postopka v znesku 263,23 EUR in drugi toženki v znesku 22,80 EUR, v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do dneva plačila.“ V preostalem delu se pritožbi toženk in v celoti pritožba tožnika zavrnejo ter se v nespremenjenem potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 285,06 EUR, drugi toženki pa v znesku 8,40 EUR, v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do dneva plačila; svoje stroške pritožbenega postopka pa tožnik krije sam.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 12.400,00 EUR (dvanajst tisoč štiristo EUR + 00/100), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2009 dalje do plačila, kar je zahtevanega več (v presežku do zahtevanih 30.000,00 EUR in zamudne obresti od 22. 8. 2008 do 10. 11. 2009) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 627,73 EUR (šest sto sedemindvajset EUR + 73/100) v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitvenega roka dalje do dneva plačila (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter tožniku prizna povračilo pravdnih stroškov. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje o tožnikovem prispevku k nastali škodi v višini 20 % in navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določilo 153. člena Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ), saj je spregledalo, da gre v konkretnem primeru za konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti tožene stranke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje prvi toženki očitalo tudi krivdno ravnanje. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče višino deleža sokrivde tožnika presojati tudi na osnovi dejstva, da je prva toženka ravnala krivdno in posledično zmanjšati oziroma eliminirati soprispevek. Ker sodišče navedenega ni upoštevalo pri odmeri, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti odstopa od ustaljene prakse. Glede na obseg in intenziteto telesnih bolečin, ki jih je tožnik pretrpel, bi moralo sodišče odmeriti odškodnino vsaj v višini 13.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine iz naslova primarnega in sekundarnega strahu bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik utrpel hud strah – grozo, ko je videl iztekanje krvi iz spolovila. V posledici dobljene poškodbe je tožnik trpel tudi intenzivni sekundarni strah, ki se je kazal v obliki strahu pred inkontinenco, predvsem pa zaradi možnosti izgube oziroma trajnega zmanjšanja kvalitete spolnega življenja. Sodišče prve stopnje bi iz tega naslova moralo prisoditi vsaj 2.500,00 EUR. V zvezi zmanjšanjem splošnih življenjskih aktivnosti meni, da bi bila primerna odškodnina, ob upoštevanju ugotovitev izvedenke in izpovedbe tožnika, vsaj znesek 6.000,00 EUR. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti pa navaja, da prihaja sodišče samo s seboj v nasprotje, ko v 18. točki izpodbijane sodbe povzema mnenje izvedenke psihiatrične stroke, da je tožnik duševno trpel zaradi brazgotine, ki je ostala po odstranitvi cistomijske cevke, kar je potrdil tudi tožnik. V konkretnem primeru je objektivni element izkazan s tem, da ima tožnik po odstranitvi cevke objektivno vidno brazgotino, subjektivni element pa s tem, da je tožnik trpel in še vedno trpi duševne bolečine, saj v odnosu do partnerke občuti sram. Primerno odškodnino zato predstavlja znesek 1.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se prva toženka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnikov prispevek zgolj 20 % in meni, da v konkretnem primeru ne gre za tožnikovo sokrivdo, ampak za izključno krivdo. Dejstvo je, da vozniki cokel zaradi varnosti ne smejo imeti obutih, kar pomeni, da je tožnik nosil neprimerno, celo prepovedano obutev, zaradi česar gre za izključno krivdo tožnika za nezgodo. Sodišče prve stopnje bi moralo natančneje presoditi okoliščino, kako je moral tožnik tovorno vozilo pripeljati v servisno delavnico ter ga parkirati nad servisno jamo. Pri tem ni upoštevalo, da je tožnik vozilo pogostokrat pripeljal v servisno delavnico in ga parkiral na servisno jamo, da mu je bila servisna delavnica dobro znana, kakor tudi tla v njej, da mu je bilo znano tudi, da čez jamo ne sme skakati, znano mu je bilo tudi sestopanje z vozila. Sodišče ni dovolj raziskalo okoliščin nastanka škodnega dogodka, ki ni nastal tako, kot to zatrjuje tožnik, ampak tako, kot to zatrjuje prva toženka. V kolikor bi tožnik imel v kritičnem času obute delovne čevlje, mu pri sestopu iz vozila ne bi moglo spodrsniti tako, da bi se opotekel, vsekakor mu ne bi moglo spodrsniti do te mere, da bi se izza stopnic lahko opotekel v smeri servisne jame na način, da bi padel vanjo. Res je, da servisna jama od zgoraj ni bila zaščitena in je predstavljala nevarno stvar, sodišče pa ni upoštevalo, da je imela okrog zaščitni rob, ki bi tožnika, v kolikor bi se dogodek zgodil tako, kot to zatrjuje tožnik, obvarovala padca v jamo. Navaja tudi, da popravilo tovornjakov in delovnih strojev v servisni delavnici pomeni povečano nevarnost le za serviserje oz. vzdrževalce težkih strojev in tovornjakov, ne more pa enak kriterij veljati za voznike, ki tovorno vozilo le postavijo v servisno delavnico in se morajo glede na varnostna navodila, ki so izobešena, iz delavnice takoj umakniti oziroma se tam ne smejo zadrževati. Sodišče prve stopnje ni presojalo skrbnosti na strani tožnika, čeprav je prva toženka vseskozi opozarjala, da je za nastanek nezgode kriva neskrbnost ravnanja tožnika samega in nespoštovanje pravil varstva pri delu glede varne obutve. Meni, da je sodišče tudi napačno prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tudi druga toženka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožnikov zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da način nastanka poškodbe, kot ga zatrjuje tožnik, ni dokazan z gotovostjo in pri tem izpostavlja izpoved A.A., ki je izpovedal, da je tožnik stopil po železnem nosilcu preko kanala, saj drugače v kanal ne bi mogel pasti. Kanal je zaščiten z 9 cm visokim robom, ki preprečuje zdrs. Navedeno je potrdil tudi izvedenec. Tudi B.B. je izpovedal, da so delavci poučeni o tem, da se morajo obnašati varno, da ne smejo skakati iz avtomobilov, da morajo hoditi počasi, v primeru da opazijo nevarnost, ki bi lahko ogrozila njihovo varnost, pa morajo o tem obvestiti nadrejene. O tem, da so bili delavci izrecno poučeni, da ne smejo hoditi čez kanal, je izpovedal tudi C.C.. Meni tudi, da ni dokazano, da so bila tla v delavnici in ob kanalu spolzka. V zvezi s tem se sklicuje na izpoved A.A. Delovno okolje, kjer je prišlo do škodnega dogodka je povsem običajno in ne predstavlja povečane nevarnosti za nastanek poškodb in do poškodb tudi ni prihajalo. Navedenega ne more spremeniti dejstvo, da kanal ni bil pokrit. Neživljenjsko bi bilo, da bi se kanal vedno pokrival. Kanal predstavlja del delovnega okolja, kar je bilo tožniku, kot šoferju, dobro znano. Tožniku je bilo znano tudi, da je hoja preko kanala prepovedana, o varni hoji v delavnici pa je bil poučen, zato bi moral to upoštevati. Navedeno velja tudi za primer v kolikor bi dogodek nastal tako, kot to zatrjuje tožnik. Za odločitev o odgovornosti za poškodbo pa je ključno, da tožnik ni uporabljal delovnih čevljev, temveč je imel obute cokle. S tem je ravnal malomarno in neprevidno ter v nasprotju s pravili varnega dela, kar je izključni vzrok za padec oziroma je tožnikov soprispevek bistveno višji od 20 %. Sodišče je tožniku priznalo previsoko odškodnino za telesne bolečine in strah, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je odškodnina v celoti neutemeljena. Oba izvedenca sta ugotovila, da tožniku škodni dogodek ni pustil trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter da je tožnik sposoben opravljati svoje delo in se udejstvovati v prostočasnih aktivnostih. Ker je odškodnina za navedeno obliko nematerialne škode utemeljena le, če je zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti trajno, je sodišče to odškodnino priznalo neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba toženk je delno utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od prve toženke, kot od svojega delodajalca, in od druge toženke, pri kateri ima prva toženka zavarovano svojo odgovornost, vtožuje plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu. Dne 5. 12. 2007 se je kot delavec prve toženke poškodoval, ko mu je na poti proti izhodu iz servisne delavnice zaradi spolzkih tal spodrsnilo in se je pri padcu v servisni jašek nasadil na železni nosilec, ki je bil položen čez servisno jamo in na katerega se je hotel ujeti. Utrpel je poškodbo sečnice. Tožnik je odškodnino vtoževal na podlagi objektivne odgovornosti prve toženke zaradi spolzkih tal kot nevarne stvari. Uveljavljal je tudi krivdno odgovornost prve toženke zaradi opustitve potrebne varnosti na delovnem mestu. Vtožuje odškodnino v znesku 30.000,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti 17.500,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000,00 EUR.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 5. 12. 2007 poškodoval pri opravljanju dela pri prvi toženki. Ko se je pri pri izstopu iz tovornjaka, katerega je pripeljal na servisni kanal, namenil proti izhodu iz servisne delavnice, mu je na spolzkih tleh spodrsnilo. Na mestu zdrsa je bil čez servisni jašek položen železni nosilec, za katerega se je tožnik hotel ujeti. Ker pa je bil nosilec prekratek in nenatančno nameščen, se je premaknil in padel v jašek, tožnik pa se je pri padcu v jašek nasadil nanj in je v posledici tega utrpel poškodbo sečnice. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je odločilo, da je odgovornost prve in druge toženke za nastalo škodo objektivna, saj spolzka tla v kombinaciji z nezaščiteno servisno jamo predstavljajo nevarno stvar. Nadalje je presodilo, da je podana tožnikova sokrivda v višini 20 %, saj je tožnik s tem, ker ni imel obute ustrezne obutve, sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožniku je prisodilo odškodnino za negmotno škodo, in sicer iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 7.000,00 EUR, iz naslova strahu 1.600,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.600,00 EUR, vse ob upoštevanju 20 % tožnikovega soprispevka. Odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti tožniku ni priznalo.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti prve toženke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti OZ v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani vsi štirje elementi civilnega delikta, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde, zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo). Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odstavek 171. člena OZ).

Pritožbeni očitek prve toženke in druge toženke, da sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh okoliščin nastanka nezgode, je neutemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami nastanka nezgode ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, katera dejstva pa bo sodišče štelo za dokazana, pa je stvar dokaznega postopka in upoštevanja načela proste presoje dokazov. V zvezi z okoliščinami nastanka nezgode je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu varnostnega inženirja D.D., katerega je v postopku tudi zaslišalo, zaslišalo je tožnika in priče A.A. in B.B. Prva toženka je v postopku trdila, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik iz neznanega razloga skočil čez kanal, pri čemer se je nasadil na železni drog, ki je bil nameščen čez servisno jamo, vendar dokazni postopek navedenega ni potrdil. Sodišče prve stopnje je v zvezi s samim potekom nezgode sledilo tožnikovi izpovedi, da je do škodnega dogodka prišlo, ko mu je spodrsnilo na spolzkih tleh, pri čemer se je skušal ujeti za železni nosilec, ki pa se je premaknil in padel v jašek, pri padcu pa se je nasadil nanj. Da je takšen potek škodnega dogodka, kot ga je opisal tožnik mogoč, je potrdil tudi izvedenec za varstvo pri delu v izvedenskem mnenju, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Nenazadnje škodnega dogodka nobena od zaslišanih prič, predlaganih s strani toženih strank, ni neposredno videla. A.A., vodja servisne delavnice, je izpovedal, da same nezgode ni videl. Izpovedi B.B., ki je za prvo toženko opravljal storitve iz varnosti in zdravja pri delu, da naj bi mu tožnik sam povedal, da se je poškodoval pri prehodu čez servisni jašek, pa sodišče prve stopnje ni sledilo, saj ni logično, da bi tožnik v svojo škodo izpovedoval drugače. Prva toženka in druga toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očitata neupoštevanje okoliščine, da je bil okrog servisne jame zaščitni rob v višini 9 cm, ki preprečuje zdrs. Takšen pritožbeni očitek je neutemeljen, saj ta ugotovitev iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Izvedenec za varstvo pri delu je na zaslišanju sicer res izpovedal, da je rob na jašku visok 9 cm in v kolikor pride do zdrsa, takšen rob zdrs ustavi, pojasnil pa je tudi, da je vprašanje, koliko lahko takšen rob zdrs zaustavi, saj je to odvisno od tega, ali je bil tožnik takrat že v labilnem položaju oziroma ali je že izgubil ravnotežje. Kot že rečeno, ocena sodišča prve stopnje o tožnikovi prepričljivosti glede poteka škodnega dogodka temelji na presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložena, zaradi česar je pritožbeni očitek, da ni dokazano, da je dogodek nastal na način, kot ga zatrjuje tožnik, neutemeljen.

Druga toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o spolzkosti tal v servisni delavnici. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz skladnih izpovedi tožnika in priče C.C. ter A.A. C.C.je izpovedal, da je bilo v delavnici vseskozi mastno, in sicer od tekočin, olja, antifriza. Priča A.A., na čigar izpoved se sklicuje druga toženka v pritožbi, je sicer res zanikal, da bi bili na tleh madeži olja, je pa dopustil, da so bili na tleh madeži mazil, katere počistijo z delovnimi krpami. Da postopek čiščenja mastnih tal z delovnimi krpami ni zadosten ukrep za zagotovitev nedrsnosti mokrih in še vedno delno mastnih tal, je v izvedenskem mnenju pojasnil izvedenec za varstvo pri delu. Izvedenec je po opravljenem ogledu servisne delavnice ugotovil, da so tla v servisni delavnici iz gladkega betona in so ob neugodnih pogojih, kadar so mokra in kadar so na njih ostanki oziroma madeži mazalne masti, nedopustno drseča in nevarna. Prva toženka bi morala zagotoviti nedrseča tla na ustrezen način (pohodna površina bi morala biti suha, brez mastnih madežev, kjer pa tega ni mogoče zagotoviti, pa bi morala tla ustrezno profilirati oziroma napraviti groba). Delodajalčeva obveznost zagotoviti nedrsnost tal izhaja iz 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 – Pravilnik). Izvedenec je ugotovil tudi, da bi morala biti jama, v katero je po zdrsu padel tožnik, ustrezno zaščitena, kar pomeni, da mora biti v celoti prekrita, ko na njej ni vozil, oziroma se odkrije le, v kolikor je potrebno, za popravilo vozila. V konkretnem primeru pa servisna jama ni bila zaščitena. Poleg tega je bil železni profil, na katerega se je tožnik nasadil, v času nezgode krajši za 8 cm od širine servisnega kanala, zato se je ob nenatančni nastavitvi, ob enostranskem pomiku, lahko prekucnil in padel v kanal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da spolzka tla v kombinaciji z nezaščiteno servisno jamo predstavljajo nevarno stvar in je zaključilo, da je v konkretnem primeru podana objektivna odgovornost toženk. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo sodišča prve stopnje ne strinja in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji odškodninske odgovornosti izhajalo iz zmotnega materialno pravnega stališča. Po oceni pritožbenega sodišča namreč spolzka tla, četudi v kombinaciji z nezaščiteno servisno jamo, ne predstavljajo nevarne stvari, za katero bi njen imetnik odgovarjal po načelu vzročnosti. Pojem nevarne stvari je pravni standard, ki ga mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru. Presoja, ali je konkretna stvar nevarna, je pravno vprašanje. Gre za stvar, ki zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode za okolico in jo je treba zaradi tega nadzirati s povečano skrbnostjo. Za obstoj objektivne odgovornosti mora biti torej nevarnost povečana, neobičajna, saj je objektivna odgovornost posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter ni moč preprečiti nastanka škode. Po oceni pritožbenega sodišča spolzka tla in servisna jama sama po sebi niso nevarna stvar, katerih ob zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti pod kontrolo in ter v zvezi s temi ne bi bilo mogoče preprečiti nastanka škode. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da bi prva toženka z ustreznimi ukrepi lahko zagotovila nedrsnost spolzkih tal in bi morala biti servisna jama ustrezno pokrita, česar pa ni zagotovila. Navedeno pomeni, da bi prva toženka z ustreznimi ukrepi lahko preprečila nastanek škode, kar ob pravilni uporabi materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča že utemeljuje presojo krivdne odgovornosti prve toženke.

Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi morala prva toženka, kot to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, zagotoviti nedrsnost tal na ustrezen način (dolžnost po 37. členu Pravilnika), to je, da bi bila tla suha, brez mastnih madežev, kjer to ni mogoče, bi morala tla ustrezno profilirati oziroma napraviti groba, in da bi morala servisno jamo ustrezno zavarovati, kar pomeni, da bi morala biti jama, ko na njej ni vozil v celoti pokrita in bi nenazadnje morala poskrbeti za pravilno nameščen železni nosilec na servisni jami (kar je prva toženka po nastanku nezgode zagotovila s tem, da je na isti nosilec dodatno privarila dva pohištvena profila in s tem preprečila zdrs v jamo – ugotovitev izvedenca) po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo krivdno odgovornost prve toženke. Glede na ugotovljeno, prva toženka ni storila dovolj, da bi nevarnost nastanka poškodb zmanjšala s primernimi ukrepi. Navedena opustitev varnostnih ukrepov pa predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega je prva toženka krivdno odgovorna. V konkretnem primeru je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni materialno pravni presoji podana krivdna odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo.

Ne glede na to, da je po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru podana krivdna odgovornost prve toženke, to ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje glede porazdelitve odškodninske odgovornosti. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v času nezgode ni nosil primerne obutve (delovne čevlje), temveč je imel obute cokle, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ocena sodišča prve stopnje o tožnikovem prispevku k nastali nezgodi v višini 20 %. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje za večjo oziroma nikakršno sokrivdo tožnika. V skladu z določbo 33. člena ZDR ima namreč tudi delavec dolžnost, da sam poskrbi za čim bolj varno delo. Prva toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija zaključek o tožnikovem soprispevku s tem, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik vozilo pogostokrat pripeljal v servisno delavnico in ga parkiral na servisno jamo, da mu je bila servisna delavnica dobro poznana, kakor tudi tla v njej. Navedene okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljujejo presoje o višjem tožnikovem soprispevku k nastali nezgodi.

Tožnik je v posledici delovne nezgode utrpel poškodbo zadnje uretre, delo pretrganje uretre. Toženki utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo denarno odškodnino v znesku 9.000,00 EUR. Upoštevaje 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), natančneje načelo individualizacije, ki terja odmero nepremoženjske škode glede na intenzivnost in trajanje bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki zahteva upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, je znesek prisojene škode iz navedenega naslova (9.000,00 EUR) pretiran. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin (en teden stalne intenzivne telesne bolečine, stalne srednje in blage telesne bolečine naslednjih 14 dni in občasno zmerno hude in srednje hude bolečine nadaljnjih 28 dni) ter nevšečnosti med zdravljenjem (vstavitev cistofix-a, ponovna vstavitev cistofix-a, večkratne korekcije cistofix-a, ležanje v bolnišnici zaradi laboratorijskih preiskav in injekcij, jemanja analgetikov ter cistoskopije), trajanje zdravljenja (od 5. 12. 1007 do 22. 2. 1008) in medicinske rehabilitacije (do 15. 5. 2008) ter trajanje bolniškega staleža (93 dni), standardu pravične denarne odškodnine ustrezen znesek 5.000,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevek iz tega naslova pretiran. Ob upoštevanju 20 % soprispevka je tožnik upravičen do odškodnine v višini 4.000,00 EUR. Pritožbene navedbe tožnika, da je upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višjem znesku, so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova dosodilo višjo odškodnino od tiste, ki upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih, ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Pritožba toženk je utemeljena tudi v delu, kjer grajata prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi strahu in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova strahu prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Tožnik je ob nezgodi po mnenju izvedenca urologa utrpel hud primarni strah, ko je videl iztekanje krvi iz spolovila. Bal se je za kontinenco, kot tudi za možnost izgube oziroma trajnega zmanjšanja kvalitete spolnega življenja. Sekundarni strah pa je prisoten še danes zaradi možnosti zdrsa na zdrsljivih površinah. Po oceni pritožbenega sodišča intenzivnost tožnikovega strahu ne utemeljuje prisoje odškodnine v višini, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, temveč je tožnikov zahtevek utemeljen v višini 1.000,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevek iz tega naslova pretiran. Ob upoštevanju 20 % soprispevka je tožnik upravičen do odškodnine za strah v višini 800,00 EUR. Pritožbene navedbe tožnika, da je upravičen do odškodnine za strah v višjem znesku so neutemeljene.

Tudi pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovljenim okoliščinam pripisalo preveliko težo in je zato tožniku prisodilo previsoko odškodnino, upoštevaje merila iz 179. člena OZ. Pravno priznana škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je škoda, ki je trajne narave, le izjemoma se denarna odškodnina prisodi, če je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Izvedenka psihiatrične stroke je sicer ocenila, da obravnavani škodni dogodek pri tožniku objektivno ni pustil trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ocenila pa je tudi, da so bile življenjske aktivnosti tožnika prve štiri mesece po nesreči prizadete tako, da je zaradi tega trpel hude duševne bolečine, v nadaljnjih 6 mesecih pa zmerne duševne bolečine. Pri tožniku res ni ugotovljeno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča, ugotovljena intenzivnost začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljuje prisojo odškodnine iz navedenega naslova, sicer ne v znesku, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, to je v višini 4.500,00 EUR, temveč v višini 3.000,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevek iz tega naslova pretiran. Ob upoštevanju 20 % soprispevka je tožnik upravičen do odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.400,00 EUR. Pritožbene navedbe tožnika, da je upravičen do odškodnine v višjem znesku so neutemeljene.

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da brazgotina nad sramnico v premeru 1,5 cm, ki ni na vidnem mestu in tožnika ne ovira, ne utemeljuje denarnega zadoščanja iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje tožnika za prisojo odškodnine za navedeno obliko nepremoženjske škode.

Skupni odmerjeni znesek pravične denarne odškodnine za utrpljeno negmotno škodo torej znaša 9.000,00 EUR, kar pomeni 8,7 takratnih povprečnih neto plač. Po oceni pritožbenega sodišča tako odmerjena odškodnina predstavlja za tožnika pravično zadoščenje, pri čemer je ta skladna tudi s prisojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih. Ob upoštevanju 20 % prispevka tožnika za nastalo škodo je tožnik upravičen do skupnega zneska 7.200 EUR (iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti je upravičen do zneska 4.000 EUR, za prestani strah 800,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.400,00 EUR).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prve toženke in druge toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškonine v višini 12.400,00 EUR znižalo na 7.200,00 EUR. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi toženk in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek I. točke izreka).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Tožnik je s tožbenih zahtevkom uspel v višini 24 %, toženki pa v višini 76 %. V tem sorazmerju morata stranki druga drugi povrniti odmerjene pravdne stroške. Skupni potrebni stroški tožnika po izračunu sodišča prve stopnje znašajo 3.718,95 EUR, glede na 24 % uspeh pa 892,55 EUR. Skupni potrebni stroški sodnega postopka prve toženke znašajo 1.520,76 EUR, upoštevaje 76 % uspeh v postopku pa 1.155,78 EUR, stroški druge toženke pa 30,00 EUR, upoštevaje 76 % uspeh v postopku pa 22,8 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov sodnega postopka tožnika in prve toženke je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti del njenih stroškov sodnega postopka v višini 263,23 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila. Drugi toženki pa je tožnik dolžan povrniti del njenih stroškov postopka v višini 22,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP. Uspeh toženk v pritožbenem postopku znaša 42 % (toženki sta uspeli z 5.200,00 EUR od izpodbijanih 12.400,00 EUR). V tem deležu sta upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški prve toženke znašajo 678,72 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 - v znesku 545,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 20 % DDV po tar. št. 6007). Pritožbeni stroški druge toženke pa 20,00 EUR (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002). Ob upoštevanju 42 % uspeha toženk je tožnik dolžan prvi toženki povrniti pritožbene stroške v višini 285,06 EUR, drugi toženki pa 8,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka tega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).