Jedro

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (1. odstavek 125. člena OZ). Do prenosa obveznosti iz „inter partes“ razmerij na tretje osebe lahko pride na temelju zakona ali soglasja vpletenih strank.

Zmotno je pritožbeno stališče, da podlago obveznosti plačila nadomestila za vsak posamezen program predstavlja 1. odstavek 130. člena ZASP. Način izračunavanja nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije, se določi s tarifo (1. odstavek 156. člena ZASP), ki je vsebovana v skupnem sporazumu med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov (2. odstavek 156. člena ZASP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani IV. in V. točki izreka potrdi.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo za znesek 14.201,49 EUR (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 80128/2011 z dne 17. 6. 2011 je razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka (II. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 8.033,43 EUR s pripadki (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek na plačilo 2.452,89 EUR s pripadki, je zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 870,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka do plačila (V. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke, odgovor tožene in o utemeljenosti pritožbe Proti IV. in V. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov.“ Pritožbenemu sodišču je primarno predlagala, naj prvostopenjsko sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in ji prizna višje pravdne stroške, podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodno pojasnilo Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki v svojem imenu in za račun glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. Tožena stranka je radiodifuzna organizacija, ki opravlja dejavnost radiodifuznega oddajanja in radiodifuzne retransmisije. Predmet te pravde je toženkina obveznost plačila nadomestila za predvajanje glasbe na R. C. in R. C. D. Sodišče prve stopnje je zahtevku, ki se nanaša na R. C., v celoti ugodilo (III. točka izreka). Proti ugodilnemu delu sodbe pa ni bilo pritožbe. Zato je sodba v tem delu postala pravnomočna. Glede na navedeno se niti do navedb pravdnih strank niti do ugotovitev sodišča prve stopnje, povezanih z ugodilnim delom prvostopenjske sodbe, pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Plačilo nadomestila za R. C. D. Trditvena podlaga pravdnih strank Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla (l. št. 60 spisa), da je dne 11. 6. 2008 z družbo P. d. o. o. sklenila Pogodbo o pogojih in načinu uporabe ter plačila nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v radijskem programu R. E. (v nadaljnjem besedilu Pogodba z dne 11. 6. 2008). Ta medij se je na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo št. 61510-197/2008/2 z dne 25. 7. 2008 preimenoval v R. C. D. Družba P. d. o. o. je nato na temelju Pogodbe o prenosu izdajateljskih pravic za program R. C. D. z dne 19. 8. 2008 (v nadaljnjem besedilu Pogodba o prenosu izdajateljskih pravic), vse izdajateljske pravice imetnika radijskega programa prenesla na toženo stranko. Tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka plača nadomestilo za predvajanje glasbe na programu R. v obdobju od januarja do vključno novembra 2009. Višino nadomestila, ki jo terja od tožene stranke, je določila na podlagi Pogodbe z dne 11. 6. 2008. Če bi namreč nadomestilo zaračunala skladno s Tarifo Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov(1) (v nadaljnjem besedilu Tarifa), ki v 3. členu določa, da je radiodifuzna organizacija oziroma izdajatelj radijskega programa dolžan plačati nadomestilo v višini 4,5% letnih prihodkov, bi bilo nadomestilo za toženo stranko bistveno višje. V vlogi z dne 20. 12. 2013 (l. št. 76 spisa) je tožeča stranka svojo trditveno podlago dopolnila z navedbo, da je družba P. d. o. o. s Pogodbo o prenosu na toženo stranko prenesla vse svoje obveznosti iz Pogodbe z dne 11. 6. 2008. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala z navedbami, da jo zavezuje „Pogodba o plačilih nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih“, ki sta jo pravdni stranki sklenili 15. 9. 2006 (v nadaljnjem besedilu Pogodba z dne 15. 9. 2006). Ta pogodba, ki jo je tožena stranka sklenila kot izdajatelj medija (R. C. d. o. o.) in ne posamezni medij (R. in R.), tožeči stranki ne daje podlage, da ji zaračunava za vsak posamezen medij (l. št. 10 spisa). Pogodba z dne 11. 6. 2008, od katere je družba P. d. o. o. odstopila 1. 10. 2008, tožene stranke ne zavezuje, saj niti tožena stranka niti družba Puntar d. o. o. nista podali privolitve za prenos pogodbe. Prav tako tožena stranka ni singularni ali univerzalni pravni naslednik družbe P. d. o. o. (l. št. 64 spisa).

Obrazložitev izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe uvodoma pojasnilo, da se določila Tarife ne uporabljajo, saj ta v drugem odstavku 1. člena izključuje lastno uporabo, če so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Tak sporazum je sklenjen,(2) na njegovem temelju pa sta pravdni stranki sklenili Pogodbo z dne 15. 9. 2006. Za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama se zato uporabljata ti pravni podlagi. Ker je tožena stranka svojo obveznost plačila nadomestila za obdobje od januarja do vključno novembra 2009 že izpolnila v okviru plačila po Pogodbi z dne 15. 9. 2006, je sodišče zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pojasnilo je še, da tožeča stranka nadomestila ni bila upravičena zaračunavati na podlagi Pogodbe z dne 10. 6. 2008, saj ta tožene stranke ne zavezuje in zanjo ne ustvarja nobenih obveznosti.

K odločitvi o pritožbi Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ). Do prenosa obveznosti iz „inter partes“ razmerij na tretje osebe lahko pride na temelju zakona ali soglasja vpletenih strank. Obveznosti, ki jih je imela družba P. d. o. o. po Pogodbi z dne 10. 6. 2008, naj bi po stališču tožeče stranke prešle na toženo stranko s sklenitvijo Pogodbe o prenosu izdajateljskih pravic, ki pa določb o prevzemu obveznosti ne vsebuje. Stališče sodišča prve stopnje, da Pogodba z dne 10. 6. 2008 tožene stranke ne zavezuje, je zato pravilno.

Zmotno je pritožbeno stališče, da podlago obveznosti plačila nadomestila za vsak posamezen program predstavlja prvi odstavek 130. člena ZASP. Ta splošna določba zavezuje uporabnika, da ob vsakokratni uporabi komercialnih fonogramov, proizvajalcu fonogramov plača enkratno primerno nadomestilo. Način izračunavanja nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije, pa se določi s tarifo (prvi odstavek 156. člena ZASP), ki je vsebovana v skupnem sporazumu med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov (drugi odstavek 156. člena ZASP). Skupni sporazum in na njegovi podlagi sklenjena Pogodba z dne 15. 9. 2006 določata naslednje kriterije za odmero nadomestila: 1) čiste prihodke iz radijske dejavnosti (1. točka prvega odstavka III. člena Skupnega sporazuma, 1. točka II. člena Pogodbe z dne 15. 9. 2006, A3), 2) delež glasbe (2. točka prvega odstavka III. člena Skupnega sporazuma, 3. točka II. člena Pogodbe z dne 15. 9. 2006, A3), 3) z zmanjšanjem dohodkovne osnove za priznane stroške, točnost, obliko in vsebino podatkov o predvajanih delih ter skupinski popust (2. točka II. člena Pogodbe z dne 15. 9. 2006, A3). Tožeča stranka torej ni dogovorila, da se nadomestilo določi glede na število programov, temveč na prihodke tožene stranke, zato je na takšno pogodbeno določilo vezana. Glede na navedeno so vsi dejanski argumenti od tega 1) da tudi APEK obravnava uporabnike, ki so medsebojno povezani, kot posamezne izdajatelje, 2) da je bila toženi stranki podeljena frekvenca za izdajanje dveh programov, 3) da se je nadomestilo toženi stranki odmerilo na podlagi poslovnih podatkov iz leta 2008, ko še ni imela prihodkov iz naslova medija R. C. D., pravno nepomembni. Zato se s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj z nobeno od njih pritožnik ne more doseči drugačne odločitve.

Neupoštevno je tudi pritožbeno sklicevanje na Tarifo Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radififuzno retransmisijo fonogramov.(3) Ta v 3. členu res določa, da se nadomestilo plačuje za vsak posamezen program. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi Tarifa veljala v primeru, če tožena stranka individualne pogodbe ne bi hotela podpisati (drugi odstavek II. člena Skupnega sporazuma). Pogodba med tožečo in toženo stranko pa je nesporno sklenjena. S tem pa je tožena stranka tudi zadostila formalnemu pogoju predložitve pogodbe iz tretjega odstavka 12. člena Zakona o medijih, na katerega se neutemeljeno sklicuje pritožba. Zato tudi ni bilo nobene ovire za vpis tožene stranke v razvid medijev.

Tožeča stranka ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka svojo obveznost plačila nadomestila za obdobje od januarja do vključno novembra 2009 po Pogodbi z dne 15. 9. 2006 že izpolnila. Ker pravna podlaga, ki bi tožečo stranko upravičevala do dodatnega nadomestila, ne obstaja, je zahtevek na plačilo 2.452,89 EUR neutemeljen. Drugačno pravno naziranje tožeče stranke je pravno zmotno.

Zaključek

Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS št. 53/2005 z dne 31. 5. 2005. Op. št. (2): Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (Ur. l. RS, št. 63/06), v nadaljnjem besedilu Skupni sporazum.

Op. št. (3): Ur. l. RS št. 53/2005 z dne 31. 5. 2005.