Jedro

Nova, višja vrednost tarifne točke (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) je na podlagi Sklepa o vrednosti spremembe točke začela veljati 6. 4. 2019, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnik zato pravilno uveljavlja, da bi moral prvostopenjski vrednost storitev pomnožiti z vrednostjo 0,60 EUR, ki je veljala v času izdaje izpodbijanega sklepa in je podlaga za plačilo storitve.

Obrazložena vloga je tista, v kateri stranka za svoj zahtevek oziroma svoje stališče o določeni zadevi postavlja trditve, ki jih utemeljuje z navajanjem dejstev in za dokazovanje njihove resničnosti predlaga dokaze. Merilo za presojo obrazloženosti vloge je torej, ali je bilo treba v konkretni vlogi objektivno kaj posebej obrazložiti.

Če je bilo poročilo dano v okviru določene zadeve, šteje, da to opravilo ni samostojna storitev in je všteto v drugih tarifnih številkah. Sodišče pritrjuje toženki, da poročilo stranki ni samostojna storitev, za katero bi bil tožnik posebej upravičen do povračila stroškov. "Samostojnost" storitve namreč pomeni, da takšna storitev ni vezana na dogajanje v določeni zadevi, tar. št. 39 pa posebej ureja tiste storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, in se uporablja samo takrat, kadar pride stranka izven postopka k odvetniku in ta zanjo opravi katero od v tej tarifi navedenih storitev.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-41122/2018-36 04-730-27 z dne 12. 5. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom št. DT 4933-41122/2018-36 z dne 12. 5. 2022 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) odločila, da se A., d. o . o. (v nadaljevanju tožnik) vrnejo odvetniški stroški v višini 165,76 EUR (I. točka izreka) ter da se zahteva dolžnika (v tem postopku tožnika) za nagrado za končno poročilo stranki v višini 50 točk po Odvetniški tarifi1 (v nadaljevanju OT), podana v pritožbi zoper sklep prvostopenjskega organa št. DT 4933-4122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018, zavrne kot neutemeljena (II. točka izreka), in ugotovila, da davčnemu organu stroški z izdajo izpodbijanega sklepa niso nastali (III. točka izreka).

2.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ izdal sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-41122/2018-4 z dne 8. 5. 2018, ki ga je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi toženka) na podlagi pritožbe tožnika z odločbo št. DT 498-2-125/2018-3 z dne 30. 10. 2018 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje.

3.V ponovnem postopku je prvostopenjski organ s sklepom št. DT 4933-4122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018 odločil, da je bil postopek davčne izvršbe zoper tožnika neupravičen (I. točka izreka), da se tožniku prizna vračilo stroškov izdaje sklepa v znesku 10,00 EUR, odvetniških stroškov za sestavo pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-41122/2018-4 z dne 8. 5. 2018 v višini 142,81 EUR in bančnih stroškov v znesku 49,00 EUR, skupaj 201,81 EUR (II. točka izreka) in da se plačilo priznanih stroškov naloži v plačilo predlagatelju davčne izvršbe (III. točka izreka). Drugostopenjski organ je z odločbo št. DT-498-2-223/2018-4 pritožbo zoper sklep št. DT 4933-4122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018 zavrnil kot neutemeljeno.

4.Upravno sodišče RS je s sodbo II U 1878/2019-13 z dne 16. 3. 2022 delno ugodilo tožbi zoper sklep št. DT 4933-4122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018 tako, da je v zavrnilnem delu odpravilo II. in III. točko izreka ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

5.V postopku ponovnega odločanja po sodbi II U 178/2019-13 z dne 16. 3. 2022 je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep, v katerem je odločal o stroških za vlogo z dne 7. 11. 2018, vlogo z dne 8. 11. 2018, pritožbo zoper sklep št. DT 4933-4122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018 in poročilo stranki.

6.Tožnik je v vlogi z dne 7. 11. 2018, naslovljeni "izjava", priglasil stroške za izjavo v višini 250 točk po OT, povečano za 2 % materialnih stroškov in DDV. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (423,29 EUR oziroma 922,20 točk), kar v skladu z določbo tar. št. 18 OT znaša 200 točk, je prvostopenjski organ vrednost te storitve, v skladu s 3. točko tar. št. 28 OT3 zmanjšano za 25 %, ovrednotil s 150 točkami. V skladu z 11. členom OT4 je prvostopenjski organ tožniku priznal še materialne stroške v višini 3 točk, celotna vrednost storitev pa je znašala 153 točk. Glede na vrednost točke (0,459 EUR) je prvostopenjski organ tožniku za vlogo z dne 7. 11. 2018 priznal stroške v višini 70,23 EUR, povečane za DDV pa v višini 85,68 EUR.

7.V vlogi z dne 8. 11. 2018, naslovljeni "dokazni predlog", je tožnik predložil stroškovnik za izdelavo tega predloga v višini 50 točk po OT, povečano za materialne stroške in DDV. Prvostopenjski organ je tožniku v tem delu v celoti priznal priglašenih 50 točk po OT, povečano za materialne stroške (1 točka), kar skupaj znaša 51 točk. Glede na vrednost točke (0,459 EUR) je prvostopenjski organ tožniku za vlogo z dne 8. 11. 2018 priznal stroške v višini 23,41 EUR, povečane za DDV pa v višini 28,56 EUR.

8.Prvostopenjski organ je nato pojasnil, da so bili tožniku s sklepom št. DT 4933-4122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018 že priznani in vrnjeni stroški v znesku 201,81 EUR, po izpodbijanem sklepu pa so mu bili priznani stroški v višini 85,68 EUR in 28,56 EUR. Skupaj priznani stroški za uspeh s podano pritožbo zoper sklep št. DT 4933-41122/2018-4 z dne 8. 5. 2018 znašajo 316,05 EUR.

9.Prvostopenjski organ je nadalje odločil tudi o stroških, priglašenih v pritožbi zoper navedeni sklep št. DT 4933-4122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018, pri čemer je pojasnil, da se v primeru delnega uspeha dolžnika stroški postopka priznajo v sorazmerju z doseženim uspehom. Na tej podlagi je ugotovil, da je tožnik s pritožbo uspel v 36,15 % deležu (114,24 EUR od skupno 316,05 EUR). Prvostopenjski organ je pojasnil, da bi se tožniku v skladu s 5. točko tar. št. 28 OT sicer priznala vrednost storitve v višini 255 točk, ker pa je tožnik s pritožbo uspel le v 36,15 % deležu, se mu prizna nagrada v višini 92 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 42,23 EUR, povečano za DDV pa 51,52 EUR. Prvostopenjski organ pa tožniku ni priznal nagrade za končno poročilo v višini 50 točk, sicer priglašene v pritožbi, saj je to opravilo glede na ustaljeno sodno prakso zajeto že v drugih postavkah in ga ni mogoče vrednotiti po tar. št. 39 OT.

10.Prvostopenjski organ je po povedanem tožniku za vlogo z dne 7. 11. 2018 in za vlogo z dne 8. 11. 2018 skupaj priznal stroške v višini 114,24 EUR, v zvezi s pritožbo zoper sklep št. DT 4933-4122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018 pa v višini 51,52 EUR, oboje z upoštevanimi materialnimi stroški in DDV, kar skupaj znaša 165,76 EUR.

11.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je obravnaval drugostopenjski organ. Ta je v svoji odločbi povzel dotedanji potek postopka in pojasnil, da bi moral prvostopenjski organ pri obračunu stroškov upoštevati novo vrednost točke (0,60 EUR) po 13. členu OT v zvezi s Sklepom o spremembi vrednosti točke, ker je bil izpodbijani sklep izdan po začetku veljave navedene spremembe. V zvezi s stroški za sestavo izjave z dne 7. 11. 2018 je drugostopenjski organ ocenil, da bi tožniku šli stroški v skupnem znesku 37,33 EUR, prvostopenjski organ pa mu je priznal celo stroške v višjem znesku, kot bi mu šli ob pravilni uporabi določb OT. V skladu z napotkom iz sodbe II U 178/2019-13 z dne 16. 3. 2022 bi moral prvostopenjski organ odločiti o stroških za sestavo zahteve za takojšnje odločanje pritožbenega organa o pritožbi z dne 25. 10. 2018 in ne o stroških za sestavo vloge z dne 8. 11. 2018 (v slednji so bili sicer priglašeni stroški omenjene zahteve za takojšnje odločanje). Tožnik je za sestavo zahteve priglasil 50 točk, materialne stroške (1 točka) in DDV, kar bi mu bilo treba ob upoštevanju 3. točke tar. št. 28 ter 11. člena OT v celoti priznati, iz tega naslova pa bi bil upravičen do stroškov v skupnem znesku 37,33 EUR.

12.V zvezi s stroški za sestavo pritožbe zoper sklep št. DT 4933-41122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018 je drugostopenjski organ pojasnil, da bi, v kolikor bi uspeh znašal 43,72 %, če bi se presojal po tem, kolikšen znesek od zahtevanih stroškov mu je bil priznan. Če bi se upošteval znesek, do katerega bi bil pritožnik dejansko upravičen, pa bi znašal 28,57 %. Prvostopenjski organ je tako tožniku priznal stroške celo v višjem znesku. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pritožniku lahko kvečjemu v korist, pa drugostopenjski organ ni spreminjal odločitve prvostopenjskega organa.

13.V zvezi s priglašeni stroški za končno poročilo stranki je drugostopenjski organ pritrdil prvostopenjskem organu, da ne gre za samostojno storitev po tar. št. 39 OT. Drugostopenjski organ je nato pritožbo zoper izpodbijani sklep v celoti zavrnil kot neutemeljeno.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

14.Tožnik v tožbi prvostopenjskemu organu očita, da tožniku ni priznal stroškov za poročilo stranki v višini 50 točk. Vrednost točk je upošteval po tarifi, veljavni v času posameznega opravila, in ne po vrednosti točke na dan odločanja. Prvostopenjski organ je prenizko ocenil izjavo z dne 7. 11. 2018, saj bi mu bilo treba za prvo obrazloženo vlogo v postopku priznati 200 točk. Skupaj s priznanimi stroški za dokazni predlog5 je bil tožnik na prvi stopnji upravičen do 250 točk, kar z 2 % materialnih stroškov znaša 153,00 EUR. Prvostopenjski organ je očitno napačno ugotovil uspeh pritožbe z dne 30. 11. 2018, saj ta ni znašal 36,15 %, temveč 5/6 (250 točk od zahtevanih 300 točk). Tožniku bi zato morali biti priznani višji pritožbeni stroški (od v pritožbi priglašenih 300 točk oziroma 183,60 EUR bi mu bilo treba priznati 153,00 EUR). Na seštevek 306,00 EUR pa bi bilo treba odmeriti še DDV in skupaj priznati 373,32 EUR. Tožnik nasprotuje tudi odločitvi drugostopenjskega organa.

15.Toženka v odgovoru na tožbo pavšalno vztraja pri razlogih iz odločbe drugostopenjskega organa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

16.V pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2022 je tožnik pavšalno prerekal navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztrajal pri svojih dotedanjih navedbah.

Glede predodelitve zadeve na drug zunanji oddelek sodišča

17.Sodišče pojasnjuje, da je bila zadeva zaradi časovno enakomernejšega obravnavanja zadev ter uravnoteženja števila odprtih zadev na oddelkih v Mariboru in Celju z odredbo predsednice Upravnega sodišča Republike Slovenije Su 10/2022-26 z dne 8. 6. 2022 iz zunanjega oddelka v Mariboru predodeljena v reševanje sodnikom na zunanjem oddelku v Celju. Tožnik je predodelitvi nasprotoval, ker naj bi posegala v pravico do zakonitega sodnika. Na očitek je predsednica sodišča odgovorila s pojasnilom Su 44/2023-2 z dne 17. 1. 2023, vendar je tožnik vztrajal, da niso izpolnjeni pogoji za predodelitev po prvem odstavku 105.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS).

18.V skladu s prvim odstavkom 105.a člena ZS lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem števili zadev predene na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče na svojem območju. Če je dopusten takšen prenos pristojnosti med različnimi stvarno pristojnimi sodišči na območju določenega višjega sodišča, to po presoji sodišča ob upoštevanju sklepanja z večjega na manjše (argument a fortiori a maiori ad minus) še toliko bolj velja za prenos med oddelki Upravnega sodišča RS, ki ima status enotnega sodišča. Neutemeljeni pa so tudi tožnikovi očitki glede zakonitega sodnika, saj zadeva z odredbo ni bila predodeljena v reševanje poimensko določenem sodniku, temveč so se vse predodeljene zadeve na zunanjem oddelku delile po pravilih o zakonitem sodniku. Prav tako ne držijo tožnikove navedbe, da v odredbi niso navedeni razlogi za predodelitev, saj je v njenem uvodu izrecno navedeno, da se zadeve predodeljujejo zaradi uravnoteženja števila nerešenih zadev po oddelkih in zaradi odhoda sodnice z zunanjega oddelka v Mariboru.

19.Po povedanem je sodišče ocenilo, da niso podane ovire za obravnavo te zadeve na tukajšnjem oddelku.

Glede izvedbe glavne obravnave

20.Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje, pomembno za odločitev v tej zadevi, ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, so bila med strankama sporna zgolj pravna vprašanja (glej točko 24). Tudi stranki v postopku nista posebej navajali nobenih pravno pomembnih dejanskih okoliščin, ki bi bile zmotno ali nepopolno ugotovljene, temveč sta svoje navedbe utemeljevali s sklicevanjem na uporabo oziroma razlago določil OT.

Odločanje sodišča

K I. točki izreka:

21.Tožba je utemeljena.

22.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa o stroških davčne izvršbe, izdane v postopku ponovnega odločanja po sodbi II U 178/2019-13 z dne 16. 3. 2022.

23.Med strankama je sporno, ali je prvostopenjski organ pri odmeri stroškov upošteval pravilno vrednost tarifne točke, ali je pravilno določil vrednost storitve za izjavo z dne 7. 11. 2018 in za pritožbo z dne 30. 11. 2018 ter ali je utemeljeno zavrnil priglašene stroške za končno poročilo stranki.

24.V zvezi z vrednostjo tarifne točke, ki bi jo moral prvostopenjski organ upoštevati pri izdaji izpodbijanega sklepa, sodišče izpostavlja določbo drugega odstavka 12. člena OT, v skladu s katero je stranka dolžna plačati storitev odvetniku po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila . Nova, višja vrednost tarifne točke (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) je na podlagi Sklepa o vrednosti spremembe točke začela veljati 6. 4. 2019, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnik zato pravilno uveljavlja, da bi moral prvostopenjski vrednost storitev pomnožiti z vrednostjo 0,60 EUR, ki je veljala v času izdaje izpodbijanega sklepa in je podlaga za plačilo storitve.6

25.Za vlogo z dne 7. 11. 2018 je prvostopenjski organ tožniku priznal stroške po 3. točki tar. št. 28, v skladu s katero se stranki za "druge vloge" v upravnem postopku prizna 25 % iz 1. točke te tarifne številke (ta v ocenljivih zadevah določa, da se stroški priznajo po 1. točki tar. št. 18 OT7). Tožnik takšnemu vrednotenju nasprotuje, saj meni, da bi mu moral prvostopenjski organ stroške za vlogo z dne 7. 11. 2018 po 1. alineji 2. točke 28. tar. št. OT, ki določa vrednost storitve za "prvo obrazloženo vlogo".

26.V zvezi s stroški za vlogo z dne 7. 11. 2018 sodišče izpostavlja, da je že v sodbi II U 178/2019-13 z dne 16. 3. 2022 (ta je bila, kot že pojasnjeno, podlaga za ponovno uvedbo postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep) presodilo, da bi moral prvostopenjski organ tožniku stroške za vlogo z dne 7. 11. 2018 priznati po 3. točki tar. št. 28 OT. Sodišče poudarja, da je organ v postopku ponovnega odločanja v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. Ker sodišče ob odpravi izpodbijanega akta usmerja nadaljnje odločanje z novim upravnim aktom, je dolžnost spoštovanja teh stališč s strani uprave neločljivo povezana z izvrševanjem funkcije sodne oblasti v upravnem sporu.8 Navedbe tožnika, da bi moral prvostopenjski organ uporabiti 1. alinejo 2. točke 28. tar. št. OT, so glede na presojo sodišča v zgoraj navedeni sodbi, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, neutemeljene že iz tega razloga.

27.K temu sodišče zgolj zaradi jasnosti dodaja, da 1. alineja 2. točke 28. tar. št. OT določa vrednost storitve za prvo obrazloženo vlogo. Obrazložena vloga je tista, v kateri stranka za svoj zahtevek oziroma svoje stališče o določeni zadevi postavlja trditve, ki jih utemeljuje z navajanjem dejstev in za dokazovanje njihove resničnosti predlaga dokaze.9 Merilo za presojo obrazloženosti vloge je torej, ali je bilo treba v konkretni vlogi objektivno kaj posebej obrazložiti. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da je tožnik z vlogo z dne 7. 11. 2018 prvostopenjski organ pozval k posredovanju dopisa predlagatelja izvršbe, sicer pa je skliceval na svoje navedbe, podane že v drugih vlogah (v plačilnem nalogu z dne 15. 12. 2017 in v tožbi zoper odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS št. 7-9/2017). Res je, da je tožnik z vlogo z dne 7. 11. 2018 uveljavljal pravico do izjave, kar pa nima avtomatično za posledico, da vloga ustreza standardu obrazloženosti iz 1. alineje 2. točke tar. št. 28 OT. Ne gre namreč spregledati, da se je tožnik v vlogi z dne 7. 11. 2018 v bistvenem zgolj skliceval na navedbe iz predhodnih vlog, priložil pa je tudi (vsebinsko sicer obrazloženo) tožbo, na katero se sklicuje in iz katere sicer izhajajo substancirane navedbe. Ravno okoliščina, da dejanska obrazložitev izhaja šele iz priloge, ki je sicer samostojna vloga, po oceni sodišča pritrjuje stališču, da vloge z dne 7. 11. 2018 same po sebi ni mogoče šteti za obrazloženo vlogo. Drugačna presoja bi bila v nasprotju s posebnim vrednotenjem obrazloženih vlog, ki predpostavlja, da obrazložena vloga temelji na poglobljenem oziroma vsebinsko obsežnejšem delu odvetnika.

28.Višini ugotovljene vrednosti storitve za sestavo vloge z dne 8. 11. 2018 tožnik ne oporeka, smiselno pa nasprotuje končnemu izračunu stroškov za to storitev, kolikor je ta posledica utemeljeno10 očitane uporabe napačne vrednosti tarifne točke.

29.Kadar sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljen upravni akt izdan. Če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja, so z izdajo sodbe že na podlagi zakona odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari (na primer akt druge stopnje, s katerim je bila pritožba zoper izpodbijani upravni akt zavrnjena).11

Na tej podlagi je prvostopenjski organ odločil tudi o stroških pritožbe zoper sklep št. DT 4933-4122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018, med strankama pa je sporen delež, ki je podlaga za izračun vrednosti storitve za pritožbo. Tožnik meni, da bi moral prvostopenjski organ upoštevati uspeh v deležu 5/6, pri čemer se sklicuje na točke, priglašene v pritožbi, češ da je upravičen do 250 točk od priglašenih 300 točk. Navedeno naziranje tožnika je po presoji sodišča neutemeljeno, saj je treba pri ugotavljanju deleža upoštevati uspeh postopka in ne uspeh v zvezi s stroški, priglašenimi za pritožbo. Takšno stališče je skladno tudi z namenom, ki ga zasledujejo določbe o pravnih sredstvih in povrnitvi stroškov postopka - stranke naj bi s pravnimi sredstvi uveljavljale varstvo zoper odločitve, kolikor so zanje sporne, v primeru uspeha pa temu ustrezno dobile povrnjene stroške postopka. Da je prvostopenjski organ napačno ugotovil uspeh postopka (ta je po oceni FURS znašal 36,15 %), pa tožnik niti ne zatrjuje, zato se sodišče do tega ni posebej opredeljevalo.

V pritožbi z dne 30. 11. 2021 je tožnik zahteval tudi plačilo nagrade za končno poročilo stranki. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je sodna praksa, na katero se sklicuje tudi tožnik, nekaj časa res zavzemala stališče, da končno poročilo stranki ni storitev, ki bi bila zajeta s sestavo drugih vlog. Novejša sodna praksa pa od takšnega stališča odstopa in ne priznava nagrade za končno poročilo stranki, če je ta zajeta že z drugimi opravili. Če je bilo poročilo dano v okviru določene zadeve, namreč šteje, da to opravilo ni samostojna storitev in je všteto v drugih tarifnih številkah. Sodišče po povedanem pritrjuje toženki, da poročilo stranki ni samostojna storitev, za katero bi bil tožnik posebej upravičen do povračila stroškov. "Samostojnost" storitve namreč pomeni, da takšna storitev ni vezana na dogajanje v določeni zadevi, tar. št. 39 pa posebej ureja tiste storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, in se uporablja samo takrat, kadar pride stranka izven postopka k odvetniku in ta zanjo opravi katero od v tej tarifi navedenih storitev. Ker je v obravnavani zadevi že tekel postopek, pa je odvetnik upravičen samo do plačila za storitve, ki jih zajema tar. št. 28 OT.

Do ugovorov tožnika, ki se nanašajo na odločbo drugostopenjskega organa, se sodišče ni opredeljevalo. Predmet presoje v tem upravnem sporu je namreč le izpodbijani sklep, ki je bil izdan na prvi stopnji odločanja, drugostopenjski organ pa s svojo odločbo vanj ni posegel.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri izračunu višine stroškov upošteval nepravilno vrednost tarifne točke, kar predstavlja napačno uporabo materialnega prava (12. člen OT v zvezi s 1. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

Ker je izpodbijana odločba glede na ugotovljeno nepravilno uporabo materialnega prava nezakonita, jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora prvostopenjski organ ugotovljene kršitve odpraviti. Pri tem mora pri izračunu stroškov, ki so bili predmet izpodbijanega sklepa, upoštevati, da se v skladu z določbo 12. člena Odvetniške tarife in sodne prakse upošteva vrednost točke v času plačila oz. izdaje sklepa o stroških odvetniških storitev, na podlagi katerega se plačilo izvede (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V luči načela ekonomičnosti sodišče prvostopenjski organ opominja tudi, da mora paziti na pravilen izračun vrednosti storitve po posameznih tarifnih številkah.

K II. točki izreka:

34.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika).

35.Tožnik je upravičen tudi do vračila plačane sodne takse, kar bo izvršeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).

36.Toženka je priznane stroške tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Rok 15 dni za plačilo stroškov je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Zaradi sprememb OT, ki so stopile v veljavi po izdaji izpodbijanega sklepa, sodišče pripominja, da se v nadaljevanju sklicuje na določbe OT (Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18 in 22/19), ki so veljale v času oprave spornih storitev, kot tudi v času izdaje izpodbijanega sklepa.

2Pravilno: II U 178/2019-13 z dne 16. 3. 2022.

3Sedaj tar. št. 32 OT.

4Ta med drugim določa, da se lahko izdatki obračunajo v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, kar je, v izogib ponavljanju, sodišče upoštevalo tudi v nadaljnji obrazložitvi te sodbe.

5To je vloga z dne 8. 11. 2018.

6Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS II U 423/2020-12 z dne 10. 5. 2023, sodba Upravnega sodišča RS II U 429/2019-14 z dne 12. 1. 2022 in druge.

7Iz te med drugim izhaja, da vrednost storitve v primeru, ko vrednost predmeta znaša do 3.000 točk, znaša 200 točk.

8Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 12/2022 z dne 11. 5. 2022.

9Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 334/2022 z dne 11. 1. 2023, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1829/2019 z dne 22. 6. 2016, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 585/2012 z dne 11. 7. 2012 in drugi.

10Glej točko 25.

11Sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 222/2017 z dne 7. 2. 2018 in X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015.

12Sodba Upravnega sodišča RS III U 189/2015 z dne 20. 4. 2016.

13Napačen izračun tožnik sicer očita drugostopenjskemu organu, vendar odločba drugostopenjskega organa ni predmet presoje v tem postopku.

14Na primer sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2419/2018 z dne 11. 3. 2019 in II Cp 2599/2016 z dne 20. 12. 2016.

15Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, takšno stališče ne izhaja le iz odločitve, na katero se je v drugostopenjski odločbi sklicevala toženka in v zvezi s katero je tožnik očital arbitrarnost.

16Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 690/2020 z dne 2. 2. 2021 in sklepe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 71/2024 z dne 27. 3. 2024, Psp 298/2022 z dne 7. 12. 2022 in Psp 229/2020 z dne 11. 11. 2020.

17Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 690/2020 z dne 2. 2. 2021.

18Sodba Upravnega sodišča RS I U 1157/2020-11 z dne 23. 11. 2021.

19Špajzer, G.: O izvršilnih stroških, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2019, str. 171.

Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.