Jedro

Glede na to, da je zatrjevano, da sporazum o neizterjavi dolga ne velja, če se zamudi s plačilom posameznih obrokov za več kot 60 dni, ob upoštevanju nadaljnjih trditev, da pogodbeni roki niso bili spoštovani, zatrjevani rok 25. 10. 2015 ni odločilen. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek še ni zapadel, ni pravilen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, zamudna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Toženca sta dolžna nerazdelno plačati tožnici znesek 28.422,89 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 8. 9. 2015 dalje do plačila. 2. Toženca sta dolžna nerazdelno plačati tožnici stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.“

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da je sodišče prve stopnje določbo četrtega odstavka 318. člena ZPP uporabilo zmotno. Navedeno določbo lahko sodišče uporabi zgolj v primeru nesklepčne tožbe. Predpostavke za sklepčnost tožbe v pravdnem postopku so določene v prvem odstavku 180. člena ZPP in so v konkretnem primeru izpolnjene. Tožbena naracija obsega trditveno podlago, opis dejanskega stanja, predmet spora, tožbi so kot dokaz priložene ustrezne listine, s katerimi tožnica dokazuje obstoj zatrjevanih in opisanih dejstev. Tožba torej ni nesklepčna. Sodba je za tožnico sodba presenečenja, saj je glede na listine v spisu utemeljeno pričakovala, da bo njenemu tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico ugodeno. Sodišče se sklicuje na 2. člen pogodbe, v katerem so se pogodbeniki res dogovorili, da bodo dolžnik (A. A., d.o.o.) in oba toženca kot solidarna poroka upnici (tožnici) dolgovani znesek v višini, kot je bil ugotovljen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 3925/2013 z dne 9. 7. 2014, gre za znesek 33.987,68 EUR s pripadki, poravnali obročno najkasneje do 25. 10. 2015. Vendar pa bi navedeno določilo 2. člena pogodbe, glede na vsebino naslednjega, 3. člena, veljalo le v primeru, da bi dolžnik oziroma solidarna poroka obroke plačevali tožnici redno in pod pogoji iz citirane pogodbe. Za primer kršitve dogovora iz 2. člena pa so pogodbeniki (pravdne stranke) dogovorili vsebino 3. člena citiranega sporazuma, ki določa, da v primeru zamude s plačilom obrokov za več kot 60 dni zaveza upnice (tožnice), da do 25. 10. 2015 zoper dolžnika ali poroka ne bo uvedla postopka izterjave za dolg po sporazumu, izgubi pravno veljavo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil tudi v 3. členu citiranega sporazuma naveden datum 25. 12. 2015 kot tisti datum, do katerega se je upnik zavezal, da ne bo uvedel izvršilnega ali rubežnega postopka ali stečajnega postopka zoper dolžnika, je v diametralnem nasprotju z vsebino 3. člena sporazuma. Datum zapadlosti 25. 12. 2015 iz 3. člena sporazuma je izrecno pogojen z rednim plačevanjem obrokov. Kot izhaja iz tožbe, tožnik pa je predložil tudi dokaze, je dolžnik za več kot 60 dni zamujal s plačilom po sporazumu, oziroma je dolžnik, seveda z zamudo, poravnal zgolj prva dva obroka, nato pa je dolg prenehal plačevati. Sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožencema, ki pa nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zamudno sodbo sodišče izda, če je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ta v roku za odgovor na tožbo nanjo ne odgovori, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

6. Pasivnost tožene stranke povzroči priznanje tožničinih dejanskih navedb. Sodišče prve stopnje preveri, ali dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, izda, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe).

7. Sodišče prve stopnje je v presojani zamudni sodbi zapisalo, da je ugotovilo, da tožnica v svojih navedbah trdi, da je skrajni rok za poravnavo vtoževanega zneska datum 25. 10. 2015, ko je zapadel 10. zaporedni in zadnji mesečni obrok za poplačilo vtoževane terjatve. Tožnica je predložila tudi Sporazum o poravnavi dolga in poroštveno pogodbo (priloga A 4), iz katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v 2. členu pogodbe kot skrajni rok za poravnavo terjatve zapisan 25. 12. 2015, in sicer celo na dveh mestih. Tudi v 3. členu je naveden datum 25. 12. 2015 kot tisti datum, do katerega se je upnik zavezal, da ne bo uvedel izvršilnega ali rubežnega postopka ali stečajnega postopka zoper dolžnika (5. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v tožbenih trditvah naveden datum 25. 10. 2015 ne ujema z datumom, navedenim v dokazu pod prilogo A 4, pogodbi, naslovljeni Sporazum o poravnavi dolga in Poroštvena pogodba, kjer je na večih mestih naveden datum 25. 12. 2015, je sicer pravilna. Vendar pa tožnica v pritožbi utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje pri presoji spregledalo njene trditve, in sicer, da je v 3. členu pogodbe določeno, da zgolj v primeru rednega plačevanja dolga v skladu z dogovorom upnica zoper dolžnika in poroka ne bo do 25. 10. 2015 uvedla postopkov izterjave, v primeru pa, če bodo dolžnik in poroka v zamudi s plačilom obrokov po tem sporazumu za več kot 60 dni, ta zaveza upnice izgubi pravno veljavo.

9. V konkretnem primeru, glede na to, da je zatrjevano, da sporazum o neizterjavi dolga ne velja, če se zamudi s plačilom posameznih obrokov za več kot 60 dni, ob upoštevanju nadaljnjih trditev, da pogodbeni roki niso bili spoštovani, zatrjevani rok 25. 12. 2015 (oziroma rok 25. 12. 2015, kot izhaja iz pogodbe) ni odločilen. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek še ni zapadel, ni pravilen.

10. Višje sodišče zgolj pripominja, da naziranje sodišča prve stopnje, da o nesklepčnosti govorimo v povezavi med navedbami tožnice in dokazi, ni pravilno. Prav tako ni pravilno razlogovanje pritožnice, da so predpostavke za sklepčnost tožbe v pravdnem postopku določene v prvem odstavku 180. člena ZPP. O sklepčnosti tožbe govorimo, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

11. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, ni pravilna. Pri vprašanju sklepčnosti gre za pravilno uporabo materialnega prava(1), ki ga je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, kot že opisano, uporabilo zmotno. Višje sodišče je pritožbi tožnice ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Samo kršitve ne more odpraviti, ne da bi strankama odvzelo pravico do učinkovite pritožbe, ki je ustavno varovana kategorija. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju ponovno presodi pogoje za izdajo zamudne sodbe, pri tem pa naj v okviru presoje sklepčnosti tožbe upošteva trditve glede 3. člena zadevne pogodbe v celoti. Predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku ni utemeljen.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako odločbe VSRS II Ips 138/2013, II Ips 186/2013, II Ips 93/2013.