Jedro

Med izvršenimi kaznivimi dejanji in kasneje odkritim in obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega teče kazenski postopek v Republiki Sloveniji, poleg zunanje krajevne (vsa storjena v Republiki Avstriji) in časovne povezanosti (konec leta 2006), obstaja tudi taka notranja povezava (isti modus operandi – z zavajanje glede svoje zmožnosti in voljnosti vrniti plačilo zapeljal oškodovance k posojilu, zato je dejanja šteti za del obtoženčeve enotne in kontinuirane kriminalne dejavnosti), da protipravnosti dejanja in krivde obtoženca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, in bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Sodišče druge stopnje je presodilo, da obravnavana zadeva dovoljuje uporabo izjeme, ki jo kot možno dovoljuje VS RS v sodbi I Ips 36893/2010-423. Pritrditi je zato drugo pritožniku, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela ne bis in idem (kršitev 3. točke 372. člena ZKP), saj se je obtožencu sodilo dvakrat na podlagi pretežno enakih dejstev, in sicer v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveniji. Očitki iz obravnavanega kazenskega postopka ne obsegajo dodatnih dejstev, ki bi pomenili poseg v objektivno identiteto obeh dejanj.

Izrek

Pritožbam zagovornikov obtoženega A. A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zoper obtoženega A. A. (z osebnimi podatki kot v prvostopenjski sodbi), po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja kaj storil, z dejanjem pa je povzročil veliko premoženjsko škodo, na ta način, da je:

1. v mesecu decembru 2001 najprej B. B. v Republiki Avstriji na banki B. v ... uredil kredit v višini 1,2 milijona ATS, potem pa 11. 12. 2001 ob izplačilu kredita v gotovini še pred vpisom hipoteke v zemljiško knjigo in pred zavarovanjem kredita pri zavarovalnici od odobrenega kredita B. B. vzel 500.000 ATS z izgovorom, da bo denar vrnil ob vpisu hipoteke in ob zavarovanju, kar je B. B. verjel in mu 500.000 ATS dovolil vzeti, vendar pa je ob vpisu hipoteke in zavarovanju prejem 500.000,00 ATS zanikal tako, da je B. B. z navedenim dejanjem povzročil veliko premoženjsko škodo preračunano v slovenske tolarje na dan 11. 12. 2001 v znesku 8.030.000,00 SIT (sedaj 33.508,60 EUR) po srednjem tečaju Banke Slovenije;

2. da je dne 30. 10. 2006 v prostorih odvetniške pisarne na naslovu ..., Republika Avstrija, sklenil posojilno pogodbo in dogovor o ustanovitvi zastavne pravice z C. C. iz Republike Avstrije, kateremu je v pogodbi lažnivo prikazal, da bo v skladu s 5. točko pogodbe posojilo zavaroval z zastavno pravico na svojih nepremičninah vložna št. ... k.o. X., v posledici česar je preko pooblaščenca odvetnika Č. Č. dne 3. 11. 2006 podal zemljiškoknjižni predlog za predznambo pridobitve hipoteke na svojih nepremičninah ter nato dopis odvetnika z dne 3. 11. 2006 v zvezi s podanim predlogom pokazal C. C., kateri mu je misleč, da je posojilo zavarovano, dne 6. 11. 2006 izročil 395.000,00 EUR posojila, pri čemer pa je dne 2/23 24. 5. 2007 o prejemu posojila preko pooblaščenca z izjavo umaknil zemljiškoknjižni predlog za predznambo pridobitve hipoteke in mu je tako C. C. izplačal posojilo brez zavarovanja, da pa prejetega posojila ustrezno ne bo zavaroval in ga tudi ne bo vrnil, pa je vedel že ob sklenitvi posojilne pogodbe, z opisanim ravnanjem pa si je pridobil protipravno premoženjsko korist velike vrednosti v znesku najmanj 395.000,00 EUR, za enak znesek pa oškodoval C. C., s čimer naj bi storil pod točkama 1. in 2. kaznivi dejanji goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (KZ).

Na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanci B. B., D. D. in C. C. s premoženjskopravnimi zahtevi napotijo na pravdo.

Po prvem odstavku 96.člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, proračun.

Na podlagi 94. člena Zakona o kazenskem postopku je obtoženec dolžan plačati krivdno povzročene stroške, to je stroške vročevalca v višini 396,50 EUR in stroške njegove privedbe z dne 25. 10. 2021, ki bodo odmerjeni po sodišču prve stopnje s posebnim sklepom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo XI K 12081/2010 z dne 25. 11. 2021 obtoženega A. A. pod točko I spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Ob upoštevanju posamičnih določenih kazni (eno leto zapora in štiri leta zapora) je obtožencu izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prestan v priporu od 25. 10. 2021 od 10.40 ure dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan oškodovancu B. B. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 36.336,00 EUR, oškodovanca D. D. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 71.500,00 EUR in oškodovanca C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 412.200,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, oba v celoti napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati tudi delne stroške kazenskega postopka, in sicer za izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani v višini 1.967,90 EUR in izvedenke dr. E. E. v višini 398,00 EUR ter delne stroške prič C. C. in F. F. za dne 22. 11. 2021, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, preostali stroški postopka pa bremenijo proračun. Na podlagi 94. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati še krivdne stroške, to je stroške vročevalcev v višini 396,50 EUR in stroške njegove privedbe z dne 25. 10. 2021, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Z isto sodbo je pod točko II izreka zoper obtoženca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca G. G. in H. H. oziroma po njej zakonite dediče s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 620.000 ATS v celoti napotilo na pravdo ter po drugem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in zagovornikov obtoženega po pooblastilu v tem delu, če se ti dajo razmejiti od skupno nastalih stroškov kazenskega postopka, bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe sta vložila pritožbo obtoženčeva zagovornika: - odvetnik I. I. (prvo pritožnik) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o premoženjsko pravnem zahtevku. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženca oprosti obtožbe; - odvetnik J. J. (drugo pritožnik) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 372. člena ZKP, kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), kršitev kazenskega zakona iz 1., 3. in 4. točke 372. člena ZKP, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ter odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti vseh obtožb, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi je podal zahtevo, da se ga obvesti o seji. Isti pritožnik je pritožbo dopolnil še dne 24. 1. 2022 in dne 30. 3. 2022. Glede na zakonski rok za vložitev pritožbe, zadnja dopolnitev ni mogla biti upoštevana.

3. Sodišče druge stopnje je sejo opravilo dne 22. 4. 2022 po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP v navzočnosti obtoženčevega zagovornika odvetnika J. J. in višje državne tožilke ter v odsotnosti pravilno obveščenega obtoženca. Po seji je svojo odločitev o pritožbah razglasilo (peti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožbi sta utemeljeni.

**K točki I. izreka:**

5. Po stališču pritožnikov je kazenski pregon zoper obtoženega A. A. za kaznivo dejanje goljufije, opisano v točki I. izreka sodbe, dne 11. 12. 2021 absolutno zastaral. 6. Stališču sodišče druge stopnje pritrjuje. Roke, tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona je urejal Kazenski zakonik, veljaven v času storitve kaznivega dejanja (veljaven od 1. 1. 1995 do 31. 10. 2008) v 111. in 112. členu. Za kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ, ki ga je obtoženec obtožen na škodo B. B., je v zakonu zagrožena kazen zapora od enega do osmih let. Kazenski pregon za tako kaznivo dejanje po KZ ni več dopusten, ko preteče deset let od njegove storitve (3. točka prvega odstavka 111. člena KZ). Prvi odstavek 112. člena KZ je določal, da se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Zadržanje zastaranja pregona je določal drugi odstavek 112. člena KZ, po katerem zastaranje ni teklo v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati. Takratni Kazenski zakonik ni vseboval določila sedaj veljavnega KZ-1, in sicer, da zastaranje ne teče tudi v času, ko storilec ni dosegljiv za državne organe (tretji odstavek 91. člena KZ-1). Šesti odstavek 112. člena KZ pa je določal, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona.

7. Kaznivo dejanje, ki ga je obtoženec obtožen, bi naj bilo storjeno dne 11. 12. 2001 in je zato absolutno zastaranje kazenskega pregona za obtoženca nastopilo dne 11. 12. 2021, ko je preteklo dvajset let od njegove storitve kot ugotavljata pritožnika, oziroma najkasneje dne 12. 2. 2022. Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), sprejet kot posledica epidemije, z začetkom veljavnosti z dne 29. 3. 2020, je zadržal tek rokov v nenujnih zadevah (obravnavana zadeva se vodi kot nujna šele od dne 25. 10. 2021, ko je bil obtoženec na podlagi sklepa o odreditvi pripora z dne 24. 4. 2021, razpisane mednarodne tiralice in Evropskega naloga za prijetje in predajo prevzet od avstrijskih varnostnih organov in priveden v zapore) vse do 31. 5. 2020, vendar se je tudi s potekom celotnega trajanja 63.ih dni zastaralni rok za kaznivo dejanje na škodo B. B. iztekel dne 12. 2. 2022, to je še preden je bila sodba s pritožbama predložena v reševanje sodišču druge stopnje.

8. Gre za kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP v škodo obtoženca, ki sicer še ni obstajala ob izreku izpodbijane sodbe (sodba izrečena 25. 11. 2021), nastopila pa je še preden je dne 23. 2. 2022 kazenski spis v pritožbeno reševanje prejelo sodišče druge stopnje. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tako, kakor to izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

**K točki II. izreka:**

9. Drugo pritožnik uveljavlja kršitev 4. točke 372. člena ZKP z navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo glede vseh obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za katere je bil obsojen v Republiki Avstriji, in vseh kaznivih dejanj, storjenih v Republiki Avstriji in posledično sojen v Republiki Sloveniji skladno z določbami 54. člena KZ-1 uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja, česar pa ni storilo. Sodba avstrijskega Deželnega sodišča št. 15 Hv 138/10z z dne 23. 10. 2012 dokazuje, da je Deželno sodišče že razsojalo in razsodilo o obtoženčevih ponavljajočih se istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanjih, storjenih iz koristoljubnosti, zoper različne oškodovance, v različnih časovnih obdobjih na območju Republike Avstrije, obtoženec pa je na njeni podlagi, torej na podlagi pravnomočne sodbe avstrijskega Deželnega sodišča že prestal zaporno kazen v trajanju pet let in šest mesecev. Po pritožbi obravnavana kazniva dejanja iz tega kazenskega postopka (leto 2001 in 2006) spadajo v sklop že razsojene zadeve.

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obtoženčev zagovornik že v ugovoru procesne narave trdil, da je bil obtoženec že s sodbo Deželnega sodišča v Grazu opr. št. 15 Hv 138/10z obsojen za istovrstna kazniva dejanja (težke) goljufije, storjena v Republiki Avstriji, v časovnem okvirju od leta 1997 do leta 2011, da so obravnavana kazniva dejanja zajeta v časovnem okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ter kazenski pregon zoper obtoženca iz tega razloga ni več dopusten. Sodišče prve stopnje je ugovor zagovornika zavrnilo z utemeljitvijo, zapisano v točki 3 razlogov izpodbijane sodbe, da se obtožencu sicer očitajo istovrstna kazniva dejanja kot v sodbi avstrijskega sodišča, vendar po oceni sodišča ne pomenijo enotne dejavnosti v smislu enega samega nadaljevanega kaznivega dejanja, ki je opredeljeno v sodbi avstrijskega sodišča. V utemeljitev svoje odločitve je zapisalo, da so kazniva dejanja, ki se očitajo obtožencu, bila storjena na škodo različnih oškodovancev v letu 2001 (zavrnilni del sodbe), decembra 2001 in 30. 10. 2006, torej ne gre za časovno strnjena dejanja, niti krajevno povezana dejanja, niti dejanja, ki bi bila storjena na isti način in z zlorabo ob istih priložnostih, predvsem pa ne proti istim oškodovancem in z enotnim namenom storitve, ter zaključilo, da njihova kriminalna količina ni zajeta v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja že razsojene zadeve.

11. Glede na povzeta pritožbena izvajanja je predmet presoje sodišča druge stopnje, ali kaznivo dejanje goljufije iz leta 2006 (glede na odločitev pod točko I. te sodbe je ostalo le to), storjeno v Republiki Avstriji, za katero teče obravnavani kazenski postopek v Republiki Sloveniji, spada v sklop že razsojene kazenske zadeve v Republiki Avstriji, kar preprečuje ponovno sojenje o isti stvari (ne bis in idem).

12. Iz dejstvenega opisa sodbe Deželnega sodišča v Grazu opr. št. 15 Hv 138/10z z dne 23. 10. 2012, pravnomočne dne 12. 6. 2013, izhaja, - da je obtoženec A. A. v obdobju od leta 1997 do leta 2011 v različnih krajih v Republiki Avstriji (poimensko navedenih) z namenom, da bi se z ravnanjem prevaranih oseb nezakonito okoristil, in z namenom, da bi si s ponavljajočimi se hudimi goljufijami ustvaril stalen dohodek, osebe (6 poimensko navedenih oškodovancev) z zavajanjem glede dejstev (z zvijačnim hlinjenjem svoje zmožnosti in voljnosti vrniti plačilo), delno zapeljal in delno poskušal zapeljati k navedenim dejanjem (k posojilu oziroma nakazilu denarnih zneskov ter plačilo računov, izročitvi denarnih zneskov ter k izvedbi financiranja), ki so premoženju teh oseb škodovala ali bi jim naj škodovala v skupni vrednosti nad 50.000,00 EUR (po letu 2006 je pri treh oškodovancih povzročena škoda v višini 21.793,62 EUR, 528.400,00 EUR in 10.000,00 EUR), - K. K. pod pretvezo, da mu je zagotovil 2 ali 3 % delež v svoji ribji restavraciji v Sloveniji in mu plačal 4 % obresti ter da denar potrebuje za obnovo svojega lokala v Sloveniji oziroma za plačilo potrebna za plačila, potrebna za izbris v zemljiški knjigi in je svojo nepremičnino v Sloveniji prodajal za 1,5 mio EUR, pozno jeseni 2006 napeljal k izročitvi denarnega zneska v višini 5.000,00 EUR kot posojila, nadaljnja dejanja pa storil na škodo istega oškodovanca do septembra 2011, ko ga je v številnih poskusih, nazadnje pod pretvezo, da mu bo vrnil 100.000,00 EUR, napeljal k izročitvi posojila oziroma nakazilu nadaljnjih denarnih zneskov v skupni višini 55.000,oo EUR in dne 27. 9. 2011 pod pretvezo, da potrebuje denar za zemljiškoknjižni vpis v Sloveniji in ga bo vrnil do 10. 10. 2011, k odprtju obračunskega konta pri banki V. in izplačilu 20.000,00 EUR.

13. Iz povzetega opisa kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe tako izhaja, da je obtoženec v daljšem časovnem obdobju kontinuirano, s ponavljajočimi se, po izvršitvi podobnimi kaznivimi dejanji, z enotno voljo in zoper isto pravno varovano dobrino storil več samostojnih, med seboj prostorsko povezanih kaznivih dejanj, pravno opredeljenih kot eno kaznivo dejanje.

14. Po opisu dejanja v sodbi sodišča prve stopnje bi naj obtoženec A. A. storil kaznivo dejanje s tem, da je z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin ter lažnimi obljubami ob sklepanju posojilne pogodbe dne 30. 10. 2006 in sicer, da bo prejeto posojilo zavarovano s hipoteko na obtoženčevih nepremičninah, zavedel oškodovanca C. C. kot posojilodajalca, da je ta v škodo svojega premoženja obtožencu izročil posojilo v znesku 395.000,00 EUR, namena vrnitve prejetega posojila pa ni imel že ob podpisu pogodbe, s čimer je za prejeti znesek oškodoval oškodovanca, s tem pa mu povzročil tudi veliko premoženjsko škodo.

15. Sodišče druge stopnje je v točki 10 te sodbe povzeto stališče sodišča prve stopnje preizkusilo po primerjavi zgornjih opisov kaznivih dejanj glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 36893/2010- 423 z dne 13. 3. 2014. To je v sodbi zelo omejilo uporabo nadaljevanega kaznivega dejanja z dopuščeno izjemo uporabe načela ne bis in idem za kasneje odkrita kazniva dejanja, ki niso bila vključena v nadaljevano kaznivo dejanje. V sodbi je zapisano, da je „v okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve, nesprejemljivo. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki niso zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju, ki se nanaša na isto obdobje.“

16. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje pritožbeni graji, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstev v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveniji izhajati iz obtožencu očitanih dejanj v širšem smislu in tako ugotoviti, da so podani pogoji za uporabo nadaljevanega kaznivega dejanja. Čeprav avstrijsko pravo neposredno ne pozna nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče druge stopnje v povzetem opisu kaznivega dejanja prepozna vse pogoje za uporabo nadaljevanega kaznivega dejanja iz 54. člena KZ-1 (pred novembrom 2008 je kaznivo dejanje kot obliko navideznega steka razvila kazenskopravna dogmatika in sodna praksa): 1. isti storilec; 2. premoženjska kazniva dejanja; 3. ista oziroma istovrstna kazniva dejanja; 4. časovna in prostorska povezanost med izvršenimi kaznivimi dejanji; 5. enotna dejavnost (kazniva dejanja izvršena na podoben način); 6. subjektivni pogoj (koristoljubnost ali oškodovalni nagibi). Sodišče druge stopnje pritrjuje drugo pritožniku, da intenziven in enoten subjektivni odnos storilca do uresničenih kaznivih dejanj ter tesna povezava v načinu njihove izvršitve lahko upravičujeta uporabo nadaljevanega kaznivega dejanja tudi pri časovno bolj oddaljenih izvršitvah. Prav tako je potrebno upoštevati tudi skupni obseg kriminalne aktivnosti storilca. Pri velikem številu dejanj (v obravnavanem primeru čez 50 izvršitvenih ravnanj, op.s.) se pogoj zaporednosti presoja manj striktno in restriktivno kot v primeru, ko se sodišče sooča zgolj z nekaj dejanji.1

17. V sodni praksi velja stališče, da se „ista“ stvar v smislu prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (načelo „ne bis in idem“) presoja na podlagi primerjave dejstev in okoliščin historičnega dogodka oziroma življenjskega primera že razsojene zadeve in nove zadeve, kot to izhaja iz dejstvenega in pravnega opisa in ne na podlagi (iste) pravne kvalifikacije. Primerjava opisov kaznivega dejanja iz pravnomočne obsodilne sodbe sodišča v Republiki Avstriji in kaznivega dejanja, za katerega teče obravnavani kazenski postopek v Republiki Sloveniji, pokaže, da ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, povzetem v točki 10 te sodbe. Med izvršenimi kaznivimi dejanji in kasneje odkritim in obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega teče kazenski postopek v Republiki Sloveniji, poleg zunanje krajevne (vsa storjena v Republiki Avstriji) in časovne povezanosti (konec leta 2006), obstaja tudi taka notranja povezava (isti modus operandi – z zavajanje glede svoje zmožnosti in voljnosti vrniti plačilo zapeljal oškodovance k posojilu, zato je dejanja šteti za del obtoženčeve enotne in kontinuirane kriminalne dejavnosti), da protipravnosti dejanja in krivde obtoženca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, in bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.2 Sodišče druge stopnje je presodilo, da obravnavana zadeva dovoljuje uporabo izjeme, ki jo kot možno dovoljuje VS RS v sodbi I Ips 36893/2010-423. Pritrditi je zato drugo pritožniku, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela ne bis in idem (kršitev 3. točke 372. člena ZKP), saj se je obtožencu sodilo dvakrat na podlagi pretežno enakih dejstev, in sicer v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveniji. Očitki iz obravnavanega kazenskega postopka ne obsegajo dodatnih dejstev, ki bi pomenili poseg v objektivno identiteto obeh dejanj.

18. Ker gre pri ugotovljenem za tako imenovano negativno procesno predpostavko oziroma procesno oviro, ki preprečuje, da bi bilo o zadevi meritorno odločeno, se nadaljnji pritožbeni preizkus obeh pritožb izkaže za brezpredmetnega, sprememba sodbe sodišča prve stopnje pa skladna s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP.

19. Pritožbama zagovornikov, ki sta uveljavljala kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP je sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter obtožbo zoper obtoženega A. A. po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo.

20. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločitve. Posledica odločitve je tudi izrek, po katerem so bili oškodovanci z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Drugače je glede krivdno povzročenih stroškov, katere ne glede na izid kazenskega postopka nosi obtoženec ter mu je bilo potrebno le-te naložiti v plačilo (94. člen ZKP).

1 Sodba VSL VI Kp 33582/2014 z dne 24. 1. 2017. 2 Primerjaj sodbo VSL in sklep II Kp 14088/2018 z dne 30. 5. 2019; drugačna odločitev bi že glede na določeno kazen 4 leta zapora za obravnavano kaznivo dejanje predstavljala nesprejemljivo odločitev.