Jedro

Pri tožniku je delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno skladno z določbo 2. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti.

Tožnik je zmožen za drugo delo s skrajšanim delovnim časom in ga za drugo delo ni potrebno usposobiti. Le pod pogojem, da tožnik za drugo delo ne bi bil zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije, bi v tožnikovem primeru, ker je ob nastanku invalidnosti star nad 50 let in mu zato glede na določbo 81. člena ZPIZ-1 rehabilitacija ni zagotovljena, prišla v poštev invalidska pokojnina.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 8. 9. 2011 in št. ... z dne 28. 12. 2011 in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 9. 2010 ter povrnejo stroški postopka, zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

V obravnavni zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. Psp 288/2013 z dne 21. 11. 2013, s katero je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 8. 9. 2011 in z dne 28. 12. 2011 ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 9. 2010 ter povrnejo stroški postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pred tem s sodbo opr. št. I Ps 185/2012 z dne 12. 2. 2013 tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo citirani odločbi toženca ter tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti (50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni) od 17. 8. 2010 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 9. 2010 dalje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine ter mu povrniti stroške postopka v znesku 623,73 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V reviziji, ki jo je vložil tožnik, je Vrhovno sodišče RS citirano sodbo sodišča druge stopnje z dne 21. 11. 2013 s sklepom opr. št. VIII Ips 64/2014 z dne 2. 9. 2014 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

Vrhovno sodišče RS je v citiranem sklepu poudarilo, da je bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, na podlagi katere je ugotovilo invalidnost II. kategorije, da je tožnikova zmožnost za delo zmanjšana za več kot 50 %. Sodišče druge stopnje pa je oprlo svojo odločitev na domnevno ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri tožniku za zmožnost za delo v skrajšanem delovnem času z omejitvami, kot jih je predvidela invalidska komisija in sicer "za fizično lažje delo, pretežno sede (vsaj polovico delovnega časa), v preostalem času pa lahko hodi po ravnem terenu na krajše razdalje, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, s skrajšanim delovnim časom". Pri tem pa je spregledalo, da to ni dejanska ugotovitev, na katero bi sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ampak le delni povzetek izvedenskega mnenja dr. A.A.. Ker je pritožbeno sodišče dejstva, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje povzelo pomanjkljivo, ima ta za posledico protispisnost, da sodba sodišča prve stopnje ne temelji na enakem dejanskem stanju. Vrhovno sodišče RS je sodišču druge stopnje naložilo, da navedene pomanjkljivosti v ponovljenem postopku odpravi in da zavzame stališče do vseh pravnorelevantnih dejstev, zlasti tudi do mnenja, da je tožnikova delazmožnost za svoje delo zmanjšana za več kot 50 %. Hkrati je poudarilo, da je pritožbeno sodišče pravilno razlogovalo določbo 2. alinee 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in da invalidska pokojnina za invalida II. kategorije invalidnosti, ki je starejši od 50 let, ni avtomatizem. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS pride invalidska pokojnina v poštev le, če je (pravilno, če ni) zavarovanec sicer zmožen za drugo delo, pa ga zanj ni mogoče usposobiti, ker je star več kot 50 let. Skladno z 2. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 se zavarovanec razvrsti v II. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Glede na 2. alineo 67. člena ZPIZ-1 zavarovanec, pri katerem je podana II. kategorija invalidnosti lahko pridobi pravico do invalidske pokojnine, če ni zmožen za drugo delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Citirano določbo 2. alinee 67. člena zakona pritožbeno sodišče (enako v razveljavljeni sodbi) razloguje tako, da pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, ki je razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in je zmožen za drugo delo le po predhodni poklicni rehabilitaciji, vendar je bil ob nastanku invalidnosti starejši od 50 let. Takšno razlogovanje je štelo za pravilno tudi revizijsko sodišče, čeprav je (drugače kot je določeno v 2. alinei 67. člena ZPIZ-1) zapisalo, da ta določba pride v poštev le, če je zavarovanec sicer zmožen za drugo delo, pa ga zanj ni mogoče usposobiti, ker je star več kot 50 let. Namreč, če bi bil za drugo delo zmožen (tako kot Vrhovno sodišče RS), usposobitev oz. rehabilitacija ne bi bila potrebna in tudi ne bi šlo za dejanski stan iz 2. alinee 67. člena ZPIZ-1 in za izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, pač pa za dejanski stan po 3. alinei 61. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je vprašanje tožnikove delovne zmožnosti v zvezi z izpodbijanima odločbama toženca in uveljavljeno pravico do invalidske pokojnine, ugotavljalo z izvedbo dokaza z izvedencem specialistom ortopedom. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je ta povzel celotno medicinsko dokumentacijo in ugotovil, da gre pri tožniku za zadebelitev tetive mišice supraspinatusa, spondilartrozo L5-S1, sum na hondrozo L5-F1 in L2/3/4, znatno obrabo notranjega dela levega kolena, obrabo pogačice in sklepa med stegnenico in pogačico, obrabo vratnih vretenc na nivoju C4-C7, nameščena je leva kolčna proteza brez znakov razmajanja s precejšnjo kalcinacijo okrog sklepa, prebolel je meningoencefalitis, na psihološkem testiranju pa se je izkazala verbalna in neverbalna sposobnost za učenje v spodnjem do srednjem povprečju, verbalna sposobnost znatno slabša kot neverbalna, pozornost in koncentracija pa podpovprečna. Ob natančnem kliničnem osebnem pregledu je izvedenec ugotavljal zmerno občutljivost vratne hrbtenice Omejeno gibljivost v predklonu za 20 stopinj in zaklonu 10 stopinj, boleč je aksialni pritisk na vratno hrbtenico, kot tudi distrakcija hrbtenice, rotacijski gibi v vratu so zmanjšani za 1/3. Gibljivost v ramenskem obroču je levo in desno obročenje 140 stopinj, bolečina se pojavi pri odročenju nad 60 stopinj levo, predročenje znaša levo in desno 150 stopinj, več težav predstavlja levo predročenje in povzroča bolečine že pri gibu nad 100 stopinj. Zunanja rotacija je 30 stopinj in je simetrična levo in desno, groba mišična moč stiska roke je levo in desno ocenjena 3 do 4 ostali do 5. Hrbtenica je na poklek minimalno občutljiva, mišice ob hrbtenici imajo normalni mišični tonus in na otip niso boleče, izkazana levo stranska skolioza, medenica zaradi različne dolžine nog pada v levo, leva noga je krajša za 5 cm, gibljivost v kolkih je omejena, omejena je gibljivost v desnem in levem kolenu, gibljivost ledvene hrbtenice je zmanjšana. Zaradi poškodbe in bolezni je tožnik, glede na dela, ki ga je opravljal, po oceni izvedenca zaradi ugotovljenih težav, zmožen za delo le v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno z omejitvami, kot jih je predvidela invalidska komisija: fizično lahko delo, pretežno sede (vsaj polovico delovnega časa), v preostalem delovnem času lahko hodi po ravnem terenu na krajše razdalje v ugodnih mikroklimatskih razmerah. Zaradi zdravstvenega stanje je pri tožniku zmanjšana zmožnost za zagotovitev in ohranitev delovnega mesta, za poklicno napredovanje sploh ni sposoben zaradi psihofizičnih lastnosti in že samo delo predstavlja napor, katerega bi komaj zmogel. Gibljivost lokomotornega sistema je takšna, da tožnik lahko opravlja delo z omejitvami, saj še vedno ima preostalo delovno zmožnost, ki pa je omejena zaradi zdravstvenih težav, poleg tega pa tožnik ni več zainteresiran za pridobitno delo, kar je posledica bolezni in iztrošenosti, fizično je sicer zmožen za delo z omejitvami, ki so predpisane, a psihično enostavno nima več interesa za delo. Izvedenec je po pregledu celotne dokumentacije in po natančnem pregledu tožnika zaključil, da je zmožnost za delo zmanjšana za več kot 50 %, kar pomeni, da je po njegovi oceni invalid II. kategorije invalidnosti.

Na podlagi takšnega stanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvedenec po pregledu celotne dokumentacije tožnikovo zmožnost za delo zaradi organskih bolezni in zlasti ob upoštevanju njegovega psihičnega stanja, ko so njegove intelektualne sposobnosti pod povprečjem, sposobnost za učenje v spornem do srednjem povprečju, pozornost in koncetracija pa pod povprečjem, zmanjšana za več kot 50 % in da gre za invalidnost II. kategorije. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je izvedenec mnenje podal ob upoštevanju tožnika kot popolne in celotne osebnosti, ne le z vidika ortopedskih težav. Tožnikova zmožnost za delo je zaradi organskih bolezni, zlasti pa ob upoštevanju njegovega psihičnega stanja, zmanjšana za več kot 50 %. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je izvedenec enako kot invalidska komisija zaključil, da je pri tožniku zmanjšana zmožnost za zagotovitev in ohranitev delovnega mesta (gre za definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1) in da ni povsem izgubljena in da je zmožen za opravljanje organiziranega pridobitnega dela pod pogojem upoštevanja omejitev, ki jih predpisuje toženec, gibljivost lokomotornega sistema je takšna, da omogoča dela, katerega je zavarovanec opravljal z omejitvami in da ima tožnik preostalo delovno zmožnost, vendar je ta zmanjšana zaradi zdravstvenih težav.

Sodišče prve stopnje je poudarilo, da oceni invalidske komisije in izvedenca nista enotni le glede obsega zmanjšanja delovne zmožnosti in da je poklonilo vero izvedencu, ker je ta prepričljivo pojasnil zakaj šteje, da je tožnikova dela zmožnost zmanjšana za več kot 50 %.

Ker je pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, je sodišče prve stopnje tožnika z dnem 17. 8. 2010 pravilno skladno z določbo 2. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti. Na podlagi ugotovljene II. kategorije invalidnosti in dejstva, da je tožnik na dan nastanka nove invalidnosti star 55 let je zaključilo, da mu rehabilitacija ni zagotovljena ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine, takšno odločitev pa oprlo na 67. člen in 68. člen ZPIZ-1. S tem je sodišče prve stopnje avtomatično štelo, da tožnik pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine iz 67. člena ZPIZ-1 izpolnjuje na podlagi ugotovljene II. kategorije invalidnosti in zaradi dejstva, da je na dan nastanka nove invalidnosti star 55 let. Po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih za takšno odločitev in za priznanje pravice do invalidske pokojnine v določbi 67. člena ZPIZ-1 ni imelo podlage. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vse ugotovitve sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče tudi dosledno in v celoti in ne le delno povzelo, je pri tožniku sicer zmanjšana delovna zmožnost za več kot 50 %, je pa zaradi poškodbe in bolezni tožnik, glede na delo, ki ga je opravljal, po oceni izvedenca zaradi ugotovljenih težav zmožen za delo le v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno z omejitvami kot jih je predvidela invalidska komisija: fizično lahko delo, pretežno sede (vsaj polovico delovnega časa), v preostalem delovnem času lahko hodi po ravnem terenu, na krajše razdalje, v ugodnih mikroklimatskih razmerah.

Pomeni, da je tožnik zmožen za drugo delo s skrajšanim delovnim časom in ga za drugo delo ni potrebno usposobiti. Le pod pogojem, da tožnik za drugo delo ne bi bil zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije, bi v tožnikovem primeru, ker je ob nastanku invalidnosti star nad 50 let in mu zato glede na določbo 81. člena ZPIZ-1 rehabilitacija ni zagotovljena, prišla v poštev invalidska pokojnina.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, je v skladu s 5. alineo 358. člena Zakona o pravdnem postopku izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 9. 2011 in št. ... z dne 28. 12. 2011 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 9. 2010 ter povrnejo stroški postopka, zavrnilo. Obenem je v skladu z določbo 154. člena ZPP zavrnilo tudi stroške revizijskega postopka in odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.