Jedro

Objektivna kumulacija glavnic iz naslova plače in odškodnine za neizkoriščeni letni dopust ni dovoljena. Kot vrednost spornega predmeta je potrebno upoštevati vrednost bruto plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi glede odločitve o nedopuščeni reviziji v zvezi z zavrnitvijo pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku prve točke in prvem odstavku druge točke izreka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljanem delu potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku povrne pripadajočo plačo za čas od februarja 2000 do aprila 2001 v skupnem neto znesku 823.711,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakomesečne plače do plačila (zneski in datumi zapadlosti so konkretno navedeni v sodbi), s tem da tožena stranka od bruto zneska 1.189.907 SIT odvede pripadajoče davke in prispevke. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (prvi in drugi odstavek 1. točke izreka sodbe). Nadalje je naložilo toženi stranki, da tožniku izplača pripadajočo plačo za čas od maja 2001 do oktobra 2001 v neto znesku 427.225,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakomesečnih plač (katerih višina in datum zapadlosti konkretno izhaja iz sodbe) ter od bruto zneska 583.889,40 SIT odvede pripadajoče davke in prispevke. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (prvi in drugi odstavek 2. točke izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta iz leta 2001 izplača neto znesek 63.149,90 SIT in za leto 2000 znesek 51.709 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (3. in 4. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odpravnine v višini 173.966,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 84.120 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje. S sklepom je odločilo, da ne dopusti revizije. Navedlo je, da denarne terjatve tožnika po posameznih zahtevkih ne presegajo revizijskega minimuma iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) in s sklicevanjem na določbi 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004) zaključilo, da v tem sporu ne gre za nobenega od primerov, ki bi zahtevali dopustitev revizije. Zoper sklep o nedopuščeni revizije se pritožuje toženec. Navaja, da je po 31. členu ZDSS-1 revizija dovoljena v premoženjskih individualnih delovnih in socialnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Glede na določbo 2. odstavka 367. člena ZPP je to v primeru, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V tem sporu je šteti kot vrednost glavnega zahtevka (v skladu z 39. členom ZPP) pod 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje znesek 823.711,20 SIT, pod 2. točko 427.225,50 SIT, pod 3. točko 63.149,90 SIT in pod 4. točko 51.709 SIT, kar vse skupaj znaša 1.365.795,60 SIT. S tem je izpolnjen zakonski pogoj za dovoljeno revizijo. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo določbe 39. člena ZPP, 367. člena ZPP in 31. člena ZDSS-1, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ter se zato tudi po nepotrebnem oprlo na določbo 32. člena istega zakona.

Pritožba je delno utemeljena.

ZDSS-1 v 1. do 4. točki 31. člena določa, kdaj je revizija dovoljena, v 5. točki istega člena pa omogoča revizijo, če jo dopusti sodišče. Razlogi za dopustitev revizije so navedeni v prvem odstavku 32. člena ZDSS-1, in sicer če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja). Po določbi 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba iz razloga po 2. alineji prvega odstavka tega člena, v pritožbenem postopku pa se smiselno uporabljajo določbe ZPP o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. Zato se je poleg izrecno navedenega pritožbenega razloga po 2. alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 mogoče sklicevati in uveljavljati tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri izdaji sklepa o nedopuščeni reviziji. Takšno stališče je sodišče zavzelo že v več zadevah (npr. v sklepih VIII Pri 4/2005 z dne 22.11.2005, VIII Pri 5/2006 z dne 14.3.2006 in VIII Pri 22/2006 z dne 10.10.2006).

Po določbi 1. točke 31. člena ZDSS-1 je revizija dovoljena v premoženjskih individualnih delovnih in socialnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, torej v skladu z 2. odstavkom 367. člena ZPP, če vrednost izpodbijanega pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj v ustrezni protivrednosti euro). Pritožba opozarja prav na to - da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega ta znesek. Pri tem napačno sešteva vse (neto) prisojene glavnice iz naslova plače in odškodnine za neizkoriščen letni dopust, vendar je pritožba kljub temu delno utemeljena.

Objektivna kumulacija vseh zneskov, ki jih v pritožbi navaja toženec, ni dovoljena. V zvezi z določbo 2. odstavka 367. člena ZPP o dovoljeni reviziji je potrebno upoštevati tudi določbo 41. člena istega zakona. Ta v 1. odstavku določa, da se v primeru, če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, pristojnost določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, v 2. odstavku pa, da se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev. Pri objektivni kumulaciji zahtevkov je vrednost spornega predmeta torej odvisna od tega, ali se kumulirani zahtevki opirajo na isto ali na različno dejansko in pravno podlago, saj se vrednosti seštevajo le ob isti podlagi, sicer pa ne.

Zahtevki za plačilo plače za čas delovnega razmerja in neizkoriščenega letnega dopusta ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, zaradi česar jih tudi pri presoji o dovoljeni oziroma dopuščeni reviziji ni mogoče seštevati. O isti dejanski in pravni podlagi lahko govorimo pri zahtevku za izplačilo plače, ki ga je tožnik (sicer nerazumljivo) postavil ločeno v dveh točkah. Na isti dejanski in pravni podlagi je tudi zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta, ki ga je tožnik prav tako postavil v dveh točkah tožbenega zahtevka. Glede na to pravnomočna sodba sodišča druge stopnje o zahtevku za izplačilo plače predstavlja odločitev o sporu nad zneskom revizijskega minimuma, znesek prisojene odškodnine iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta pa tega praga ne doseže. V zvezi z odločitvijo o plači (v sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s prvim odstavkom 1. in 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), ki celo glede neto prisojenega zneska preseže revizijski minimum, je potrebno dodati, da predmet spora ni bila le odločitev o neto zneskih glavnic neizplačanih plač (z obrestmi), temveč tudi odločitev o bruto znesku, v skladu z uveljavljenim sistemom plač. Za ta sistem je značilno, da plačilo davkov in prispevkov pri izplačilu plače predstavlja dejansko plačilo delavčevih obveznosti, zaradi česar je tudi kot vrednost spornega predmeta v skladu z 39. členom ZPP potrebno upoštevati vrednost bruto plače. Tako že višina prisojenega zneska po odločitvi pritožbenega sodišča v zvezi z ugodilnim delom 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (torej celo brez kumuliranja prisojenih zneskov tudi pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje) predstavljala vrednost, ki dopušča vložitev revizije.

Sodišče druge stopnje je torej nepravilno uporabilo določbo 1. točke 31. člena ZDSS-1, po kateri je revizija v premoženjskih individualnih delovnih sporih dovoljena, če je dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Za izdajo sklepa o nedopustitvi revizije po 5. točki 31. člena ZDSS-1 ni bilo pravne podlage v delu, v katerem se ta odločitev nanaša na pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s prisojeno razliko plače (v ugodilnem delu 1. in 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje). To predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno v skladu s 3. točko 365. člena pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep v tem delu.

Glede ostalega dela, v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje o prisojenih zneskih iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2000 in 2001, pritožba ni utemeljena. Ker revizija v tem delu ni dovoljena, je sodišče druge stopnje imelo pravno podlago za odločanje o njeni dopustitvi. Kot navedeno je pritožbeni razlog po 32. členu ZDSS-1 omejen na primer odstopa od sodne prakse ali neenotne sodne prakse, kar mora pritožnik navesti in utemeljiti s konkretnimi primeri. Toženec neenotne sodne prakse niti ne omenja, saj se v tem delu neutemeljeno sklicuje le na to, da bi bilo potrebno prisojene zneske po vseh postavkah sešteti in opredeliti vrednost izpodbijanega dela sodbe ne glede na različno dejansko in pravno podlago zahtevkov. Glede na to in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP je bilo potrebno v tem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep.