Jedro

Izpodbijana odločba Ministrstva za šolstvo in šport o soglasju k aktu o ustanovitvi obravnavane ustanove ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom št. 490-9/2006/64 z dne 14. 10. 2008 predlog tožnika z dne 10. 3. 2008 in dopolnjenega predloga z dne 11. 6. 2008 za izrek ničnosti Odločbe Ministrstva za šolstvo in šport o soglasju k aktu o ustanovitvi Univerzitetne ustanove A.A. št. 028-14/98 z dne 24. 7. 1998, zavrgel. Na podlagi 12. člena Zakona o ustanovah (Uradni list RS, št. 70/05, v nadaljevanju ZU) je lahko stranka v postopku izdaje soglasja k aktu o ustanovitvi ustanove lahko le ustanova, katere skladnost akta o ustanovitvi z določbami ZU presoja upravni organ. Drugih udeležencev tudi v primeru smrti ZU ne predvideva. V skladu z določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP) ima pravico se udeležiti postopka oseba, ki izkaže pravni interes, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Predlagatelj zatrjuje, da sodeluje v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki, kot zakoniti dedič po pokojnem A.A. Pokojni je z lastnoročno oporoko napisal akt o ustanovitvi Univerzitetne ustanove A.A. ter z njo vse svoje nepremičnine namenil tej ustanovi. Na podlagi 8. člena ZU je oporoka, ki izpolnjuje vse obličnosti po Zakonu o dedovanju akt o ustanovitvi ustanove. V zvezi z aktom o ustanovitvi Univerzitetne ustanove A.A. je upravni organ povsem pravilno izdal Odločbo o soglasju k ustanovitvi št. 028-14/98 z dne 24. 7. 1998. Ker tožnik ni izkazal pravnega interesa in tudi ni izkazal, da izpodbijana odločba posega v njegove pravice ali pravne koristi, je prvostopni organ predlog tožnika zavrgel. Izpodbijana odločba o soglasju se namreč nanaša pravice, obveznosti ali pravne koristi Univerzitetne ustanove A.A., kot samostojnega pravnega subjekta. V tem postopku pa ni bilo odločeno o pravici ali dolžnosti zakonitega dediča. Ker predlagatelj ni izkazal pravnega interesa, ki je procesna predpostavka za nadaljevanje postopka, je prvostopni organ predlog tožnika zavrgel iz procesnih razlogov.

Vlada Republike Slovenije, kot drugostopni organ, je z odločbo št. 01403-36/2009/4 z dne 26. 2. 2009 pritožbo tožnika zavrnila in navedla, da je prvostopni organ pravilno odločil o predlogu tožnika na podlagi 12. člena ZU in 42. člena ZUP in ga zavrgel. Stranka v postopku je lahko le oseba, na zahtevo katere oz. zoper katero teče postopek. V danem primeru pa je to bila Univerzitetna ustanova A.A. Tožniku niso bile podeljene pravice oz. naložene obveznosti. Upravni organ je z odločbo o soglasju le presodil ali so izpolnjeni pogoji za ustanovitev ustanove. Oporoka, na katero se sklicuje tožnik, je konkretni pravni akt, s katerim je bila sporna ustanova tudi ustanovljena. Tudi morebitno upravičenje tožnika pri upravljanju ustanove, ki ga zatrjuje tožnik in ki izhaja iz oporoke, tožniku ne daje pravice biti stranka v postopku izdaje odločbe o soglasju k aktu o ustanovitvi ustanove. Tako ni izpolnjena procesna predpostavka, da bi predlog za ugotovitev ničnosti podal upravičen predlagatelj, v skladu s 1. odstavkom 280. člena ZUP. Prav tako ni nezakonito ravnanje prvostopnega organa, ker ni podal kazenske ovadbe zaradi domnevnih kaznivih dejanj, saj tudi drugostopni organ ni zaznal znake domnevnih kaznivih dejanj Tožnik se z odločitvijo obeh organov ne strinja in meni da ima kot zakoniti dedič po pokojnemu A.A. pravni interes ne le v zvezi z njegovim premoženjem, marveč tudi kot dedič po pokojni B.B., pokojnikovi ženi in prvi upravnici Univerzitetne ustanove A.A. Tožnik meni, da je upravičen biti stranka v postopku in je tudi izkazal pravni interes, saj je zakoniti dedič. O dedovanju pravice biti član uprave pa odloča sodišče. Iz zadeve pod opr. št. D 308/1995, ki se vodi pri Okrajnem sodišču na Vrhniki je razvidno, da o tej pravici sodišče še ni odločilo. Upravna organa o pravicah tožnika sploh nista odločila, marveč sta sprejela nezakonit sklep, da se predlog tožnika zavrže. Tožnik očita zmotno uporabo materialnega prava (ZU), kršitev določb postopka in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Z izpodbijano odločitvijo pa sta upravna organa tudi posegla v ustavno pravico tožnika do zasebne lastnine in do upravljanja premoženja Univerzitetne ustanove A.A. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in oba izpodbijana akta odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu z napotkom, da naj v ponovnem postopku sprejme zakonito odločitev tako, da odloči, da je akt o ustanovitvi Univerzitetne ustanove A.A. ničen.

Drugostopni organ v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik opravičuje svoj pravni interes za udeležbo v postopku izdaje soglasja k aktu o ustanovitvi Univerzitetne ustanove A.A. s tem, ker naj bi imel kot zakoniti dedič dedno pravico v zapuščinskem postopku po pokojnem A.A. Zakonitim dedičem iz zapuščinskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Vrhniki opr. št. 308/1995 v pravdnem postopku ni uspelo razveljaviti oporoko pokojnega A.A. Zato želi tožnik v predmetnem postopku doseči, da bi Univerzitetna ustanova A.A. izgubila svojo pravno subjektiviteto in bi tako premoženje pripadalo zakonitim dedičem. Izpodbijana odločba tudi ne posega v morebitno pravico tožnika do dedovanja po pokojnem, saj je odločanje o dedovanju izključno v pristojnosti sodišča. V pravdnem postopku opr. št. I P 2971/2002 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pa je že pravnomočno odločeno, da je oporoka pokojnega A.A. pravno veljavna. Tožnik svojega domnevnega pravnega interesa ne more izkazati s pričakovanjem dedovanja po zapustniku A.A., saj gre za bodoči in negotov dogodek. Korist, na katero se sklicuje tožnik, je oprta na oporoko in ne na zakon.

V zvezi z ugovorom o dedovanju članstva ustanove pa tožena stranka navaja, da dedovanje pravice biti upravnik ustanove v ZU ni predvideno, tudi oporoka ni imela določil s tem v zvezi. Ne ZD, ne ZU, niti oporoka pokojnega A.A. ne določajo, da bi se mesto v upravi ustanove dedovalo. Univerzitetna ustanova A.A. je bila ustanovljena, konstituirana že z oporoko zapustnika A.A. z dne 3. 10. 1943 in ki je pravno veljavna, kar izhaja iz sodbe opr. št. I P 2971/2002. Glede ugovora tožnika, da upravni organ ni odločal o predlogih tožnika pa drugostopni organ navaja, da je upravni organ ves čas postopka dolžan paziti po uradni dolžnosti, da se udeležuje postopka subjekt, ki je lahko stranka postopka in ki ima izkazan pravni interes.. Ker procesni pogoj ni bil izpolnjen upravni organ vsebinsko ni presojal navedb tožnika in tako tudi ni mogel napačno ugotoviti dejanskega stanja. V zvezi s točko 4. tožbene zahteve pa tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo v tem delu zavrže, saj je bilo v pravdnem postopku s sodbo opr. št. I P 2971/2002 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 3. 2008 pravnomočno zavrnjen zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti oporoke z dne 3. 10. 1943 oz. akta o ustanovitvi Univerzitetne ustanove A.A. O takšnem tožbenem zahtevku tudi ne more odločati ne upravni organ, ne upravno sodišče. Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da Upravno sodišče RS odloča po posamezniku ali v senatu skladno z določbami tega zakona. Ker gre v predmetni zadevi za procesni sklep, izdan v postopku izdaje upravnega akta, so tako izpolnjeni pogoji iz 2. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1 in je sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1, saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tako prvostopni, kot drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V predmetnem postopku je sodišče presojalo pravilnost in zakonitost sklepa prvostopnega organa, s katerim je predlog tožnika za izrek ničnosti Odločbe o soglasju k aktu o ustanovitvi Univerzitetne ustanove A.A., zavrgel. Na podlagi listin upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je med strankama sporno vprašanje ali je v danem primeru podan pravni interes tožnika za izpodbijanje Odločbe o soglasju k aktu o ustanovitvi Univerzitetne ustanove A.A. št. 028-14/98 z dne 24. 7. 1998. Tožnik opravičuje svoj pravni interes za udeležbo v postopku izdaje soglasja k aktu o ustanovitvi Univerzitetne ustanove A.A. s tem, ker naj bi imel kot zakoniti dedič dedno pravico v zapuščinskem postopku po pokojnem A.A. Tožniku je pravilno pojasnil že prvostopni organ, da se izpodbijana odločba o soglasju k aktu o ustanovitvi Univerzitetne ustanove A.A. nanaša na pravice, obveznosti ali pravne koristi navedene ustanove, kot samostojnega pravnega subjekta in tako v ničemer ne posega v pravice ali pravne koristi tožnika. V postopku izdaje soglasja se namreč presoja skladnost akta o ustanovitvi ustanove z določbami Zakona o ustanovah (Uradni list RS, št. 70/05), pri čemer akt o ustanovitvi ustanove ureja statusna vprašanja, ter pravice in obveznosti ustanove, kot samostojnega pravno-organizacijskega subjekta. Univerzitetna ustanova A.A. pa je bila ustanovljena že z oporoko zapustnika A.A. z dne 3. 10. 1943, ki je pravno veljavna, kar izhaja iz sodbe opr. št. I P 2971/2002. Upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu pa je na podlagi 2. člena ZUS-1 lahko le upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku. Na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih aktov, ki imajo značilnosti dokončnega upravnega akta in ki posegajo v pravni položaj tožnika. Izpodbijana odločba o soglasju k ustanovitvi zadevne ustanove pa ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici oz. obveznosti tožnika, kakor tudi ne o tožnikovi pravni koristi. Tako po presoji sodišča izpodbijani akt ne izpolnjuje formalnega in tudi ne materialnega kriterija, saj ne gre za upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, saj izpodbijana odločba Ministrstva za šolstvo in šport o soglasju k aktu o ustanovitvi obravnavane ustanove ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ker tožnik ni priglasil stroškov postopka, je izrek odpadel.