Jedro

Listina je najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, za razliko od prič, ki so lahko nezanesljiv spoznavni vir, še zlasti, če gre za oddaljene dogodke.

Sodišču se ni treba opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, pač pa se mora do dokazov opredeliti celostno ter težiti k sintezi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 528,80 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 3998/2008 z dne 19.2.2008 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku za znesek 8.873,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2008 do plačila, ter v tretjem odstavku za izvršilne stroške v znesku 136,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2008 do plačila, (II.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku za znesek 216,14 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 9.089,42 EUR od 24.11.2007 do 5.1.2008 ter od zneska 216,14 EUR od 6.1.2008 do plačila ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 14.3.2007 sklenilo Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), s katero se je tožeča stranka (izvajalec) toženi stranki (naročniku) zavezala opraviti storitev izdelave tiskanih materialov, tožena stranka pa se je zavezala opravljeno storitev plačati. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da razlogi, iz katerih tožena stranka zavrača plačilo vtoževanega zneska, niso utemeljeni.

6. Pritožnik graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Določba 8. člena ZPP (prosta dokazna ocena) pomeni metodološki napotek za dokazno oceno; kršitev te postopkovne določbe je zato podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (prim. II Ips 369/2005). Za kaj takega v konkretnem primeru ne gre.

7. Listina je najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, za razliko od prič, ki so lahko nezanesljiv spoznavni vir, še zlasti, če gre za oddaljene dogodke. Pravilno je zato sodišče prve stopnje - upoštevajoč nasprotujoče si izjave v dokaznem postopku zaslišanih prič - kot odločilno upoštevalo zlasti pisno korespondenco med strankama. Pritožnik sodišču neutemeljeno očita, da ni opravilo niti minimalne presoje verodostojnosti pričevanja T. in J., pri čemer spregleda, da verodostojnosti omenjenih prič v postopku na prvi stopnji ni bila sporna, zaradi česar se sodišču tudi ni bilo potrebno posebej opredeljevati do vsake posamezne izjave njunega pričevanja. Odločilna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo na podlagi celotnega dokaznega postopka, pri čemer je svoje zaključke jasno, pregledno in logično obrazložilo. Višje sodišče pravilnim zaključkom nima kaj dodati in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

8. Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke, ki se nanašajo na zaključke sodišča prve stopnje glede izročitve koledarjev oziroma njihov prevzem s strani tožene stranke. Pritožnik navaja, da se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, navedenimi v 20. in 21. točki sodbe, pri čemer ni jasno, ali izpodbija pravilnost samega prevzema, ali dejstvo, da je dobavnica z dne 24.10.2007 podpisana s strani tajnice direktorja M. in žigosana z žigom tožene stranke. Tudi, če M. ni bila pooblaščena za prevzem koledarjev, so zaključki sodišča prve stopnje pravilni. To pa zaradi tega, ker je tožena stranka očitno omogočila nepooblaščeni osebi, da je imela dostop do žiga in tako pri nasprotni stranki povzročila prepričanje, da nastopa kot pooblaščena oseba za prevzem. Podpisana dobavnica, opremljena z žigom tožene stranke, le-to zavezuje. Pritožba sicer opozarja na izpoved M., da je T. opozorila, da za prevzem blaga ni pooblaščena, vendar pa ne gre spregledati dejstva, da se ni spomnila, kdo je material sploh dostavil. Njeno izjavo je potrebno ocenjevati tudi ob upoštevanju dejstva, da je običajno prav priča pristojna za prevzeme naročenega blaga, kakor tudi tega, da je kasneje (po opozorilu D.) očitno ugotovila, da materiala ne bi smela prevzeti. Tožena stranka tudi ni niti zatrjevala, niti dokazovala, da je tožečo stranko kasneje obvestila, da je prevzem koledarjev podpisala nepooblaščena oseba. Čim je temu tako, so zaključki sodišča prve stopnje pravilni. Pritožbeno očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne drži, prav tako tudi ne, da je sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo. Višje sodišče v celoti kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na prevzem koledarjev, kakor tudi, da tožena stranka prevzema ni odklonila. Pritožbena navajanja, kdo konkretno naj bi bil v skladu s Pogodbo zadolžen za prevzem izpolnitve s strani tožene stranke, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti.

9. V zvezi z grajanjem napak (formata koledarja) pritožnik sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja kot posledico dejstva, da sodišče ni upoštevalo vseh v dokaznem postopku izvedenih dokazov (predvsem navedb priče G. v pisni izjavi 18.5.2011 in K. v pisni izjavi 20.5.2011). V zvezi s tem višje sodišče opozarja, da mora dokazna ocena težiti k sintezi. Sodišču se ni treba opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, pač pa se mora do dokazov opredeliti celostno ter težiti k sintezi. Tako je sodišče tudi ravnalo. Jasno in logično je obrazložilo svoje ugotovitve, da je bil predmet naročila in usklajevanj format A3, tožeča stranka pa je koledarje natisnila v napačnem formatu A4. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da tožena stranka takojšnjega odstopnega upravičenja zaradi izpolnitve z napako ni izkoristila, čeprav je v elektronskem sporočilu 25.10.2007 zatrjevala, da so koledarji praktično neuporabni. Namesto tega je začela z reklamacijskim postopkom ter tožeči stranki predlagala možne rešitve; glede spornega formata je dokazni postopek nedvoumno potrdil njen predlog, da ostane format takšen kot je, ker je zaradi tega cena nižja, da pa se za ponudbeno ceno doda še mesece do junija 2009. To izhaja iz v pritožbi posebej izpostavljenega elektronskega sporočila z dne 29.10.2007. V njem sicer res ni izrecne potrditve o tem, da se pritožnik strinja s formatom A4, vendar besedna zveza „koledar naj ostane v formatu kot je“, pri čemer ni nobenega dvoma, da gre za format A4, ne pomeni ničesar drugega kot pristanek tožene stranke na (sicer napačen) format A4. Višje sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da v elektronskem sporočilu navedeni kompromisni predlog dokazuje, da je bil na sestanku 26.10.2007 grajan format. Nenazadnje bi bilo logično pričakovati, da bi bilo v elektronskem sporočilu zatrjevano izrecno grajanje formata vsaj posredno omenjeno, glede na to, da je bil format za toženo stranko pomemben, vendar temu ni tako. Tožena stranka zatrjevanega grajanja ni omenila, pač pa je tožeči stranki predlagala možne rešitve.

10. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala odpravo napak (dokazni postopek je nedvoumno potrdil le grajanje vrstnega reda koledarskih mesecev), s tem pa od Pogodbe zaradi neuporabnosti izdelka oziroma izdelave v nasprotju z izrecnimi določili Pogodbe kasneje ni mogla več odstopiti. To bi lahko storila le, če bi tožečo stranko pozvala na odpravo napak in ji določila rok, v katerem tožeča stranka napak ne bi odpravila. Tega tožena stranka ni storila. Nasprotno, po tem, ko je tožeča stranka napačen vrstni red koledarskih mesecev popravila, tožena stranka odprave napak napačnega formata ni zahtevala, pač pa je sama ponudila kompromisno rešitev, ki je temeljila na sprejetem napačnem formatu A4. 11. Višje sodišče ne more slediti pritožbi niti v delu, da je bil s T. sklenjen zavezujoč dogovor, ki je pomenil odpravo napak in „na nek način spremembo Pogodbe“. Za kaj takega v spisu namreč ni nobene opore, prav tako tudi ne, da je bil pritožnikov odstop od pogodbe 14.12.2007 utemeljen.

12. Višje sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je tožena stranka izpolnitev sprejela, ni je zavrnila in od Pogodbe ni odstopila, čeprav je to možnost imela. S sprejemom izpolnitve z zamudo je bila zamuda sanirana, s tem pa je odpadla možnost tožene stranke, da iz tega razloga od Pogodbe odstopi. V skladu s Pogodbo bi lahko uveljavljala odškodninski zahtevek, česar pa tudi ni storila. Pravilno zato sodišče prve stopnje zaključuje, da tožena stranka ne more od Pogodbe veljavno odstopiti zaradi zamude dva meseca po uveljavljeni reklamaciji, ko tožeča stranka na njeno zahtevo ni sanirala posledic zamude na način, kot je to želela ona.

13. Glede na navedeno višje sodišče pritožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene. Razlogi sodbe so izčrpni, jasni in skladni, sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.