Jedro

Ker tožnik za čas šolanja (pred tridesetimi leti) ni prejel odločbe, iz katere bi bilo razvidno, da je bilo delovno razmerje prekinjeno, in ker je bil v dobri veri, da mu delovno razmerje ni prenehalo, je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje utemeljen. Ni pa utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov in davkov, ker gre za pravico, za katero je določen petletni zastaralni rok, ki je že potekel.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki 1/1, 1/2, delno 1/3 in 1/4 ter v 2. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: „Sklep Komisije za delovna razmerja II. stopnje ..., št. ... z dne 6.8.2002 se kot nezakonit razveljavi.

Ugotovi se, da je bil tožnik M.P. v obdobju od 1.8.1965 do 1.8.1967 v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Tožena stranka je dolžna tožniku obdobje od 1.8.1965 do 1.8.1967 vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 132.801,60 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2005 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem zavrnilnem delu (del točke 1/3 izreka, ki se nanaša na plačilo prispevkov za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 49.500,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se sklep komisije za delovna razmerja II. stopnje ..., št. ... z dne 6.8.2002 kot nezakonit razveljavi in da se ugotovi, da je bil tožnik M.P. v obdobju od 1.8.1965 do 1.8.1967 v delovnem razmerju pri toženi stranki in da je tožena stranka dolžna plačati za tožnika za obdobje od 1.8.1965 do 1.8.1967 vse prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter druge predpisane prispevke in mu za ta čas vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti vse njegove stroške postopka v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter toženi stranki naloži plačilo dodatnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe o stroških dalje do plačila. Navaja, da sodišče očitno ni bilo seznanjeno, da je pred istim sodiščem tekel postopek pod opr. št. II Pd 104/2002, v katerem je sodišče ugodilo skoraj identičnemu tožbenemu zahtevku, višje sodišče pa je to sodbo potrdilo. V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik svoje zahteve ni vložil prepozno, prav tako pa se je ugotovilo, da je bil tožnik kljub sklenjeni pogodbi o šolanju še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. V zvezi z razumnim rokom je v navedeni zadevi Višje delovno in socialno sodišče obrazložilo, da je potrebno razumnost roka za sodno varstvo presojati glede na naravo in vsebino spornega delovnega razmerja. To pa pomeni, da je treba upoštevati datum, ko je tožnik zvedel, da so njegove pravice kršene in šele od takrat je začel teči rok. V obravnavani zadevi je tožnik takoj, ko je zvedel, pričel z ustreznimi postopki za varstvo svojih pravic, zato je mnenja, da tožba ni prepozna. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v času šolanja ni bil v delovnem razmerju. Pri tej odločitvi se je sodišče oprlo na 9. člen pogodbe, ki določa, da ima učenec le eno štipendijo in da ne sme biti v času med rednim šolanjem v delovnem razmerju. Takšno določilo pogodbe je bilo vsebovano tudi v podobni zadevi, vendar določilo ni bilo bistveno. Sodišče bi zato moralo svojo odločitev opreti na zakon o delovnih razmerjih, ki je veljal v času, ko je tožnik nastopil delo pri toženi stranki. V njem ni določil o tem, da delavcem, ki so na poti na izobraževanje iz dela, delovno razmerje miruje. Sicer pa pripominja, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku delovno razmerje prenehalo v času šolanja, saj zgolj podpis pogodbe o šolanju ne zadostuje, da bi tožniku delovno razmerje prenehalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v meha pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo glede vseh zahtevkov tožnika, razen v zvezi z zahtevkom za plačilo prispevkov za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje za obdobje od 1.8.1965 do 1.8.1967. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in tožbenih navedb, je tožnik dne 30.7.1965 sklenil delovno razmerje za nedoločen čas pri pravnem predniku tožene stranke Ž., pri toženi stranki pa dela še danes. Delo je nastopil 1.8.1965, ko je toženi stranki predložil delovno in zdravstveno knjižico. V začetku maja leta 2002, ko je potreboval delovno knjižico, pa je ugotovil, da mu je tožena stranka kot začetek delovnega razmerja vpisala datum 1.8.1967. Ker je bil tožnik v dobri veri, da je pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas vse od 1.8.1965, je dne 10.6.2002 vložil zahtevo za varstvo pravic in toženi stranki predlagal, da mu prizna delovno dobo in s tem delovno razmerje za sporno obdobje dveh let. Tožena stranka je njegovo vlogo obravnavala, vendar jo je s sklepom z dne 6.8.2002 zavrgla kot prepozno. Ker se tožnik z odločitvijo tožene stranke ni strinjal, je vložil tožbo, s katero zahteva razveljavitev sklepa komisije za delovna razmerja z dne 6.8.2002 ter priznanje delovne dobe v trajanju od 1.8.1965 do 1.8.1967 ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s poravnavo davkov in prispevkov.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik dne 30.7.1965 pri toženi stranki sicer res sklenil sporazum o rednem delovnem razmerju, vendar je dne 28.10.1965 s toženo stranko sklenil še pogodbo o izobraževanju, v kateri sta s stranki dogovorili, da tožnik prejema mesečno štipendijo v stalnem znesku 23.000,00 din ter gibljiv del za redno šolanje v ... šoli v Mariboru in sicer za čas od 1.10.1965 do 31.7.1967. Sodišče je tudi ugotovilo, da 9. člen omenjene pogodbe določa, da ima učenec le eno štipendijo in da ne sme biti v času med rednim šolanjem v delovnem razmerju. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnikov zahtevek po vpisu delovne dobe v času od 1.10.1965 do 1.8.1967 ni utemeljen, saj iz pogodbe o izobraževanju nedvomno izhaja, da tožnik ne more sočasno uživati pravic dijaka in zaposlenega delavca. V zvezi z zahtevkom tožnika za vpis delovne dobe v času od 1.8.1965 do 1.10.1965 pa sodišč ugotavlja, da ima tožnik sicer prav, ko od tožene stranke zahteva vpis delovne dobe za ta čas, vendar obenem ugotavlja, da je zahtevek v tem delu prepozno vložen, saj je od zapadlosti pravice do zahteve po uveljavitvi delovne dobe do dejanske vložitve zahteve pretekel nerazumno dolg rok, več kot 30 let. Po mnenju sodišča prve stopnje je imel tožnik vse možnosti, da v razumnem roku zahteva odpravo nepravilnosti in ker tega ni storil, je po mnenju sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je kot prepozno zavrgla tožnikovo zahtevo za varstvo pravic. V posledici tega je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zaključek sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka tožnika po priznanju delovne dobe in vpisu delovne dobe v delovno knjižico za sporno obdobje, je materialnopravno zmoten. Kot izhaja iz listinskih dokazov in izpovedi tožnika, so bile s sporazumom o rednem delovnem razmerju z dne 30.7.1965 tožniku priznane vse pravice v zvezi z delovnim razmerjem od 1.8.1965 dalje za nedoločen čas. Tožnik je res sklenil s toženo stranko pogodbo o šolanju za čas od 1.10.1965 do 31.7.1967 (priloga A 1), vendar iz listinskih dokazov ni razvidno, da bi tožnik v tem času od tožene stranke prejel kakršnokoli odločbo, s katero bi mu delovno razmerje v času šolanja bilo prekinjeno. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je bil tožnik tako v dobri veri, da je bil vse od 1.8.1965 v delovnem razmerju pri toženi stranki neprekinjeno. Ne gre prezreti tudi dejstva, da so se na ... šoli v Mariboru šolali lahko le delavci, ki so bili zaposleni na železnici. Zaključek, da je bil tožnik v dobri veri, da mu delovno razmerje v času šolanja ni prenehalo, pa izhaja tudi iz tožnikove zdravstvene knjižice, iz katere je razvidno, da je tožena stranka tožniku vedno, kadar je prinesel zdravstveno knjižico v potrditev, da je še zaposlen, le-to tudi potrdila in to tudi v času, ko se je šolal na … šoli v Mariboru. Tožnik je bil zato utemeljeno prepričan, da mu delovno razmerje pri toženi stranki v spornem obdobju ni prenehalo.

Zaradi vsega navedenega in ob dejstvu, da obstoj delovnega razmerja oziroma zavarovalna doba po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni vezana na nikakršne roke, je potrebno ugotoviti, da pojem razumnega roka, kot ga je oblikovala sodna praksa, v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnikovo zahtevo za varstvo pravic v zvezi s priznanjem delovne dobe za sporno obdobje zavrgla kot prepozno, je zato materialnopravno zmoten.

Utemeljen pa je ugovor tožene stranke glede zastaranja zahtevka v zvezi s plačilom prispevkov in davkov za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje za sporno obdobje. Po Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV – Ur. l. RS, št. 5/96) se glede obračunavanja, odmere in plačevanja prispevkov za socialno varnost uporabljajo določbe Zakona o davčnem postopku (ZdavP – Ur. l. RS, št. 18/96), ta zakon pa v 96. členu določa, da pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v 5 letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Ker se tožnikov zahtevek za plačilo prispevkov za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje nanaša na čas od 1.8.1965 do 1.8.1967, torej za obdobje pred skoraj 30 leti, je potrebno ugotoviti, da je ta zahtevek zastaran.

Zaradi vsega navedenega in ker so pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka sodbe, razen v delu, ki se nanaša na zahtevek tožnika po plačilu prispevkov za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje za čas od 1.8.1965 do 1.8.1967. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožena stranka v sporu uspela le s sorazmerno majhnim delom, je na podlagi 154. člena ZPP dolžna povrniti tožeči stranki vse njene stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je te stroške odmerilo v skladu s 155. členom ZPP in veljavno Odvetniško tarifo ter tožeči stranki priznalo za sestavo tožbe 160 odvetniških točk, za eno pripravljalno vlogo 120 odvetniških točk, za prihod na tri obravnave 3 x po 80 odvetniških točk, za porabljeni čas na teh obravnavah in odsotnost iz pisarne skupaj 390 odvetniških točk in za končno poročilo stranki 50 odvetniških točk, skupaj 960 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere ob izdajo sodbe (110,00 SIT) in skupaj z 20% DDV znaša 126.720,00 SIT. Poleg tega pa je pritožbeno sodišče tožeči stranki za prihod pooblaščenca na obravnavo priznalo tudi potne stroške in sicer 3 x po 2.027,20 SIT (skupaj 6.081,60 SIT), kar pomeni, da skupni stroški tožeče stranke znašajo 132.801,60 SIT in stroške v tej višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

Tožeča stranka je uspela tudi s pritožbo, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife je pritožbeno sodišče tožeči stranki na stroških pritožbe priznalo 375 Odvetniških točk, kar glede na vrednost točke ob odmeri in skupaj z 20% DDV znaša 49.500,00 SIT in pritožbene stroške v tej višini je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2006 dalje do plačila.