Jedro

Tržni inšpektor lahko prepove opravljanje gospodarske dejavnosti, če se ta opravlja brez dovoljenja oz. če je prekoračen predmet poslovanja oz. dejavnosti; ne more pa prepovedati opravljanje gospodarske dejavnosti iz razlogov, ki so predmet odločbe oz. dovoljenja po 147. členu ZP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata št. 333-00-065/93-02/05 z dne 24.6.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata za občine Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi - tržnega inšpektorja št. 333/A-M-18/93-3/4 z dne 31.5.1993, s katero je tožeči stranki za območje občine Trbovlje prepovedal opravljanje dejavnosti prevoza umrlih na pokopališča v navedeni občini. Prvostopni upravni organ je odločbo oprl na 2., 3., 6. in 44. člen zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč (Uradni list SRS, št. 34/84), četrto točko 7. člena odloka o organiziranju javnega komunalnega podjetja Komunala Trbovlje (Uradni vestnik Zasavja, št. 25/89) in na 17. člen odloka o pokopališkem redu in pogrebnih svečanostih na območju občine Trbovlje (Uradni vestnik Zasavja, št. 12/89). Prvostopni upravni organ je ugotovil, da gre za dejavnost posebnega družbenega pomena, da je za to dejavnost pooblaščeno Komunalno podjetje Trbovlje in da je prevoz umrlega dovoljen le s posebnimi vozili. Tožeča stranka sicer ima odločbo občine Žalec, na podlagi katere lahko opravlja pogrebno službo, vključno s prevozi umrlih, v občini Trbovlje pa takšna odločba ni bila izdana. Prvostopnemu upravnemu organu ni bilo predloženo pooblastilo Izvršnega sveta občine Trbovlje za opravljanje takšne dejavnosti, tožeča stranka pa od marca 1993 na območju občine Trbovlje opravlja dejavnost prevoza umrlih, čeprav v odločbi, ki jo je po 147. členu zakona o podjetjih izdal Sekretariat za družbeno ekonomski razvoj občine Trbovlje nima dovoljena za opravljanje te dejavnosti. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v celoti soglašala s takšno utemeljitvijo in še posebej poudarila, da tožeča stranka opravlja dejavnost prevoza umrlih brez odločbe po 147. členu zakona o podjetjih.

V tožbi tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da na podlagi 3. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih samo odloči o upravni stvari. Navaja, da je na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju z dne 24.9.1990 njen poslovni predmet tudi prevoz umrlih. Občinski inšpektor občine Žalec je dne 25.10.1991 izdal odločbo, s katero je ugotovil, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za opravljanje registriranih poslovnih dejavnosti. Tožeča stranka je dne 16.2.1993 vložila pri občini Trbovlje vlogo za izdajo odločbe, da izpolnjuje pogoje za opravljanje registrirane dejavnosti. Ker je prvostopni upravni organ le deloma ugodil zahtevku, je na pritožbo tožeče stranke Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj takšno odločbo odpravilo. Utemeljitev v izpodbijani odločbi je sama s sabo v nasprotju, ko na eni strani navaja, da bi za opravljanje dejavnosti prevoza umrlih bilo potrebno dovoljenje Izvršnega sveta občine Trbovlje, na drugi pa, da niso izkazani pogoji po 147. členu zakona o podjetjih. Izključno pravico prevoza bi naj imelo Komunalno podjetje Trbovlje. Registrirana poslovna dejavnost tožeče stranke je dovoljena. V Sloveniji lahko zasebna podjetja opravljajo dejavnost v zvezi s prevozom umrlih, le na območju občine Trbovlje je tožeči stranki to onemogočeno. Tožeča stranka je dne 18.8.1994 sodišču predložila še odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 11.5.1994, s katero je odpravilo že prej omenjeno odločbo Sekretariata za družbenoekonomski razvoj občine Trbovlje izdano po 147. členu zakona o podjetjih in samo odločilo, da tožeča stranka izpolnjuje tudi pogoje v zvezi s prevozom umrlih. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Prej veljavni zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90 in 46/90, ZP) se je prenehal uporabljati na podlagi 1. odstavka 578. člena zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93) z začetkom veljavnosti tega zakona, to je dne 10.julija 1993. Prvostopna odločba in drugostopna odločba sta bili izdani 31.5.1993 oz. 24.6.1993, torej še v času veljavnosti ZP. V sodnem registru vpisano dejavnost je na podlagi 147. člena ZP dovoljeno opravljati šele tedaj, ko pristojni upravni organ izda odločbo, da so izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva navedena določba zakona. Tožeča stranka je pristojni občinski upravni organ pri občini Trbovlje dne 16.2.1993 zaprosila za izdajo odločbe za opravljanje registriranih dejavnosti v smislu navedene določbe ZP, vendar je Sekretariat za družbenoekonomski razvoj pri navedeni občini le deloma odločil o zahtevku. Na pritožbo tožeče stranke je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj z odločbo z dne 26.5.1993 prvostopno odločbo odpravilo z utemeljitvijo, da prvostopni upravni organ ni preverjal izpolnjevanja pogojev za opravljanje vseh registriranih dejavnosti. Z odločbo z dne 11.5.1994 pa je to ministrstvo samo odločilo, da tožeča stranka izpolnjuje tudi pogoje za opravljanje dejavnosti prevoza umrlih. Iz podatkov upravnega spisa pa izhaja, da tožnik na območju občine Trbovlje opravlja dejavnost prevoza pokojnikov od marca 1993. Zakon o tržni inšpekciji v 2. odstavku 4. člena določa, da tržni inšpektor izda odločbo, s katero prepove opravljanje gospodarske dejavnosti, če se ta opravlja brez ustreznega dovoljenja ali če je prekoračen predmet poslovanja oziroma dejavnosti.

Po presoji sodišča je prvostopni organ z izrekom v katerem prepoveduje tožeči stranki opravljanje dejavnosti prevoza umrlih na pokopališča v občini Trbovlje, ker to ni v skladu z 1. odstavkom 6. člena zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč, 7. členom odloka o organiziranju Javnega komunalnega podjetja Komunala Trbovlje in 17. členom odloka o pokopališkem redu in pogrebnih svečanostih na območju občine Trbovlje, prekoračil pristojnosti iz prej omenjene določbe 4. člena zakona o tržni inšpekciji. Po navedeni zakonski določbi lahko tržni inšpektor prepove opravljanje gospodarske dejavnosti samo, če se ta opravlja brez ustreznega dovoljenja ali če je prekoračen predmet poslovanja. Zakonski razlog za prepoved dejavnosti bi bil v tem primeru samo dejstvo, da tožeča stranka za opravljanje navedene dejavnosti nima odločbe po 147. členu ZP oziroma da je presegla predmet poslovanja, za katerega tako odločbo ima.

Tržni inšpektor pa v izreku svoje odločbe navaja določbe predpisov, po katerih tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za opravljanje navedene dejavnosti, kar po že navedeni določbi zakona o tržni inšpekciji ni predmet odločbe o prepovedi opravljanja gospodarske dejavnosti, ampak predmet odločbe pristojnega upravnega organa izdane po 147. členu ZP.

V pritožbenem postopku je tožena stranka pri presoji pravilnosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in pravilnosti uporabe predpisa na to dejansko stanje presodila, da je prvostopna odločba pravilna in utemeljena na zakonu, kar po mnenju sodišča iz že navedenih razlogov ne drži. Tožena stranka sicer v izpodbijani odločbi navaja, da tožeča stranka opravlja svojo dejavnost brez ustrezne odločbe pristojnega organa po 147. členu ZP, vendar se istočasno tudi sklicuje na predpise s katerimi utemeljuje svojo odločitev prvostopni organ, kar dejansko pomeni, da je izpodbijana odločba sama s sabo v nasprotju in je zato po mnenju sodišča tožbena navedba, da si je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na pridobitev soglasja oziroma pooblastilo Izvršnega sveta občine Trbovlje in v delu, v katerem se sklicuje na 147. člen ZP v očitnem nasprotju, utemeljena. Sodišče še pripominja, da je izrek v prvostopni odločbi pomanjkljiv, saj ne navaja, do kdaj prepoved velja.

Glede na navedeno je sodišče pritožbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je tako kot ZP smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).