Jedro

Nepravilna razlaga pogodbe pomeni nepravilno uporabo materialnega prava, zaradi katerega je prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... z dne ..., po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 84.435,29 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 234.629,00 SIT.

Toženi stranki je hkrati naložilo povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 536.741,00 SIT spp.

Zoper sodbo sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo izvedene dokaze, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je ugotovilo, da predstavlja vtoževani znesek kupnino na podlagi računov, saj dejansko predstavlja 10% zadržane kupnine za solidnost posla po 5. točki pogodbe št. 7/91. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji opozorila, da glede na pogodbene določbe še niso izpolnjeni pogoji za sprostitev zadržanih 10 %, saj oprema še ni spuščena v obratovanje (5.3. točka pogodbe). Do tega pa še ni prišlo prav zaradi napak na opremi tožene stranke, ki se še vedno odpravljajo. Zaradi nepravilnih zaključkov sodišča prve stopnje je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepravilen je tudi zaključek, da tožena stranka ni dokazala reklamiranja skritih napak. Napake so se začele pojavljati šele pri spuščanju posameznih delov sistema v pogon, to pa je bilo že v času, ko je tožeča stranka prišla v stečaj. O tem, da je tožena stranka o napakah obveščala stečajno upraviteljico je izpovedala priča Čapelj, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Ker je tožena stranka ugovarjala kvaliteti po določbi 501. člena ZOR velja obrnjeno dokazno breme in bi morala tožeča stranka dokazovati, da je oprema brezhibno delovala. Tožeča stranka tudi ni izpolnila drugih pogodbenih obveznosti, zaradi česar tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o ugovoru pasivne legitimacije, saj je bila pogodba, iz katere izvira vtoževana obveznost sklenjena z ISKRA COMMERCE p.o. in ne s toženo stranko.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je prišlo do kršitev določb 355. in 356. člena ZPP.

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je na podlagi Pogodbe št. 07/91 o dobavi usmernikov, pretvornikov in transformatorjev za realizacijo signalizacije na progi K.-C. (Turčija 2) z dne 25.7.1991 dobavila za nasprotno pogodbeno stranko določeno količino usmernikov, pretvornikov in transformatorje, zaradi česar je nastala pogodbena obveznost slednje plačati dobavljeno blago. Navedena obveznost je predmet tožbenega zahtevka. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pasivno legitimacijo, so neutemeljene. Plačilo navedenega blaga je tožeča stranka s tožbo uveljavljala od podjetja I.C.I. d.o.o., Ljubljana in ga označila kot toženo stranko. Tako označena tožena stranka v času vložitve tožbe res ni bila pasivno legitimirana, saj je pogodbo iz katere izvira vtoževana obveznost podpisalo podjetje I.C. p.o., Delovna enota Turčija 2. Tožena stranka je v svoji vlogi z dne 13.1.1999 navedla, da je pravni naslednik podjetja I.C. p.o., Delovna enota v Turčiji, I.C.M.T.P. Iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani pod vl. št. ... je razvidno, da se je prvotno označena tožena stranka: I.C.I. d.o.o. pripojila k podjetju I.C.M.P. d.o.o. (dne 22.4.1998). Zato je tožeča stranka pravilno na obravnavi označila kot toženo stranko: I.C.M.P. d.o.o., ki je tudi pasivno legitimirana, saj je po lastnih navedbah ona pravna naslednica podjetja I.C. p.o., Delovna enota v Turčiji, ki je pogodbo podpisalo. Med pravdnima strankama je torej nesporen obstoj pogodbe št. 7/91 z dne 25.7.1991, po kateri je tožeča stranka prevzela obveznost izdelati in dobaviti toženi stranki določeno količino usmernikov, pretvornikov in transformatorjev, tožena stranka pa se je zavezala dobavljeno blago plačati. Nesporno je tudi, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost in dobavila toženi stranki določeno količino pogodbeno dogovorjene opreme. Tožena stranka je nasprotovala zahtevku in navajala, da tožbeni zahtevek delno preuranjen. Pri tem se je sklicevala na določbe 5. točke pogodbe, iz katere sledi, da bo 10 % kupnine plačane potem ko bo opreme spuščena v obratovanje, do tega pa še ni prišlo. Delno pa naj bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je imela oprema skrite napake, le-teh pa tožeča stranka ni odpravila, zaradi česar je upravičena do zmanjšanja kupnine. V 5. točki pogodbe so opredeljeni plačilni pogoji. Ti so bili dogovorjeni na sledeči način: - tožeča stranka ima pravico do 20% avansa, za uvoz repromateriala (5.1. točka), - kupnino v višini 70% od vrednosti opreme bo tožena stranka poravnala v 45-60 dneh po prilivu s strani investitorja (5.2. točka), - kupnina v višini 10% bo plačana po spuščanju opreme v obratovanje (5.3. točka), - tožeča stranka se obvezuje najeti bančno garancijo 10% od vrednosti opreme kot garancijo za dobro izvedbo posla in garancijo za izplačani avans (5.4.točka).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno tolmačilo določbe 5.3 in 5.4 točko pogodbe, tako da ju je povezalo v eno obveznost. Določbe 5.1., 5.2., 5.3. točk namreč predstavljajo povsem jasen dogovor o času nastanka obveznosti plačila kupnine, torej gre za dogovor o roku zapadlosti v smislu 1. odst. 516. člena ZOR. Pri tem sta stranki določili glede na obseg kupnine tri različne roke in sicer, za kupnino v obsegu 20% je bil rok zapadlosti določen pred dobavo opreme (avans), v obsegu 70% je bil rok določen po dobavi, medtem ko je bil rok za 10% kupnine določen na čas po spuščanju opreme v obratovanje. Določba 5.4. točke pa nima zveze z dogovorom o roku izplačila kupnine, pač pa predstavlja obveznost tožeče stranke, da zagotovi zavarovanje za pravilnosti izvedbe posla.

Iz tega zavarovanja ima tožena stranka namreč tudi možnost uveljavljati pravice, ki ji gredo, zaradi napak na dobavljeni opremi.

Glede na navedbo tožene stranke, da tožbeni zahtevek delno preuranjen, je v tem sporu odločilno, ali je bila oprema že spuščena v obratovanje, torej ali je rok iz 5.3. točke že nastopil. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Odločilno pa je tudi dejstvo o tem, kolikšen del tožbenega zahtevka se sploh nanaša na 10% od zadržane kupnine po določbi 5.4. pogodbe, koliko pa na kupnino, ki je že zapadla po določbi 5.2. točke pogodbe in na katero se nanašajo ugovori tožene stranke o zmanjšanju kupnine zaradi skritih napak.

Tega dejstva sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo. Zato ni jasno, na kolikšen del tožbenega zahtevka se nanašajo zaključki sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na uveljavljanje pravic za zmanjšanje kupnine zaradi skritih napak.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo v nov postopek (1. odst. 370. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnjo ob pravilni uporabi pogodbe ugotoviti relevantna.